"Želja po umetniškem ustvarjanju izvira že iz otroštva, ko sem z veseljem prerisoval razne pravljične in stripovske junake ter druge ilustracije. V najstniških letih se je umaknila drugim interesom in je ostala neuresničena vse do izpred petih let, ko sem na prigovarjanje prijateljice kupil platno in akrilne barve. Takrat sem začel in še vedno vztrajam," se Črnjavič spominja prvih obrisov svoje ustvarjalne zgodbe in doda: "Razlika med mojimi prvimi slikami in temi, ki ji ustvarjam danes, je precejšnja – od začetnega 'bezljanja' za različnimi motivi in slogi, iskanja samega sebe in lastnega izraza, sem prispel do, upam si trditi, izdelane lastne motivike in sloga."

Tudi Matejeva znamka LULO je nastala prav pod vplivom prijateljev, ki so želeli odkupiti njegove slike, od katerih se sam resnično težko loči. Precej časa je zato umetnik, "čez dan" javni uslužbenec, posvetil razmišljanju, kako "med seboj spraviti" zanimanje drugih za njegova dela in lastno navezanost nanje: "In sem se domislil izdelkov, ki bodo imeli tudi uporabno vrednost." Lani je tako s pomočjo tehnike ročnega prenosa, ki je poleg značilnega videza – izdelki dajejo vtis, kot da je vsak posebej v celoti poslikan ročno – zagotovilo, da niti dva izdelka nista popolnoma enaka med seboj, začel ustvarjati reprodukcije na platnice beležk in zvezkov, dodal jim je še reprodukcije na les, že zelo kmalu pa prihajajo še broške in medaljoni z motivi njegovih slik.

Liki z lastnim življenjem
Kljub veselju do ustvarjanja in očitnemu talentu nikoli ni razmišljal o študiju likovne smeri, saj: "Slikarstva nikoli nisem dojemal kot poklic. Zmeraj se mi je zdelo čudoviti filter, svet, v katerega se lahko umaknem iz vsakdanjega življenja. Zdi se mi, da je likovno ustvarjanje, ki ni pod pritiskom 'službe', veliko bolj svobodno. Na žalost morajo danes biti slikarji in drugi likovni ustvarjalci, vsaj večina njih, tudi menedžerji, tržniki, strategi, piarovci in še marsikaj drugega, namesto da bi svoj čas in energijo v celoti usmerjali v umetniško ustvarjanje. Jaz imam srečo, ker je moj obstoj zagotovljen iz drugih virov in se lahko z likovnim ustvarjanjem ukvarjam popolnoma neobremenjeno. Se pa seveda zavedam, da moje slike marsikje ignorirajo slikarske zakonitosti, na primer kompozicijo, barve, senčenja, tudi tehniko, kar je posledica tega, da nimam formalne likovne izobrazbe. Tisti, ki to izobrazbo imajo, kdaj povedo, da se vidi moj primanjkljaj na tem področju, a se zaradi tega ne obremenjujem. Marsikdo pohvali prav to moje 'neznanje' in neobremenjenost z zakonitostmi poudari kot prednost."

Na njegovih izdelkih prevladujejo portreti žensk oziroma deklet, med katere se v zadnjem času pretihotapi tudi kak fant. "Gre za povsem izmišljene like ali pa vsaj zavedno ne upodabljam nikogar. Pogosto se zgodi, da kupci izdelkov v obrazih prepoznajo prijateljice ali družinske članice, kar se jim zdi precej zabavno," pove Črnjavič, ki si sicer pri procesu ustvarjanja pušča popolnoma odprto pot: "Likov nikoli ne skiciram vnaprej, ampak jih neposredno ustvarjam na platnu, sledim njihovim potezam, sproti razmišljam o njihovih zgodbah, njihovem življenju in pustim, da vodijo moj čopič. Kdaj se tudi zgodi, da se podoba od prvih potez do končne slike popolnoma spremeni. Ko obraz na platnu zaživi v svoji končni podobi, dobi tudi ime – če me spominja na koga iz resničnega življenja, ga poimenujem po tej osebi, a večinoma dobijo povsem svoja imena. "

Vsak izdelek unikat
Njegove izdelke odlikuje poseben videz, ki ga doseže s tehniko ročnega prenosa, zaradi katere so na koncu videti, kot bi vsakega posebej poslikal ročno … "Postopek izdelave niti ni tako zapleten, kot je dolgotrajen. Slike najprej fotografiram in jih računalniško pripravim za tisk. Podlago, na katero prenesem motiv, prebarvam z belo akrilno barvo, nato pa površino premažem s posebnim medijem za prenos fotografij in nanjo prilepim natisnjeno fotografijo slike. Tako pripravljen izdelek čez noč sušim. Tretji korak je najzahtevnejši, saj zahteva natančnost in potrpežljivost. Papir, na katerega je natisnjena fotografija in ki sem ga z medijem nalepil na površino izdelka, spiram z vodo, dokler ga v celoti ne odstranim, tako da ostane samo odtisnjen motiv. Na koncu površino še prelakiram, da je odtis obstojen. Kljub zamudnemu delu je končni izdelek nedvomno vreden vloženega časa, saj, kot ste opazili sami, daje vtis, da je poslikan ročno. To sicer ni, je pa vsak edinstven prav zaradi načina prenosa motiva, pri katerem vsakič pride do manjših variacij, tako da noben izdelek ni popolnoma enak drugemu."

Svoje izdelke v družbi terierke, ki je navdahnila ime znamke, prodaja na umetniškem sejmu ob Ljubljanici, to je njegov glavni način prodaje, rad se ga udeleži tudi zaradi druženja z drugimi umetniki in z obiskovalci. Kako pomemben je zanj osebni stik s kupci, bi lahko opisal svojo "tipično" stranko? "Nekateri odhitijo mimo, pri drugih se pogled na hitro ustavi ob moji stojnici, so pa tudi številni, ki se ustavijo in si z zanimanjem ogledajo izdelke in o njih poklepetajo. Ti so seveda meni najljubši. Tipično stranko bi pa težko opisal. Preden sem začel prodajati, sem si v mislih ustvaril zelo stereotipno podobo. Pričakoval sem, da bodo to mlajše ženske, a se je izkazalo, da sem skoraj popolnoma zgrešil. Morda celo pogosteje kot dekleta izdelke kupujejo ali pa se o njih vsaj pozanimajo moški. Velikokrat se tudi zgodi, da svoje spremljevalke prepričujejo, naj si izberejo zvezek ali beležko kot darilo."

Spontanost in dom, poln umetnosti
"Navdih za nove slike pride sam od sebe. Ko čutim potrebo po slikanju, sedem za platno in ustvarjam. Včasih se zgodi, da več tednov ne slikam, potem pa sem v nekaj dneh zelo produktiven. Predvsem se ne želim prisiliti k slikanju. Ker nastajajo nove slike, se tudi izbor motivov na izdelkih povečuje. Je pa slik nekajkrat več od motivov, ki jih ponujam. Te vedno izberem po posvetu s prijatelji, znam pa tudi že oceniti, kaj bo ljudem všeč. No, včasih vseeno izberem kak motiv tudi zase. " Kaj pa portreti po naročilu, bi se lotil takšnega izziva? "Portreta po naročilu za zdaj še nisem naslikal, niti nisem prepričan, da bi takšno naročilo sprejel. Poznam se dovolj dobro, da vem, da bi bil zaradi tega pod pritiskom in bi čutil neko prisilo, da moram slikati in potem ne bi mogel. Tega pa si ne želim."

O svoji "konkurenci" pove, da je v Sloveniji kar nekaj ustvarjalcev zvezkov in beležk in vsi se mu zdijo čudoviti. "Predvsem me veseli, da so naši slogi in tehnike izdelave tako različni, da imajo kupci res veliko izbiro. Sam ostajam zvest sebi in svojim izdelkom, ki jih uporabljam tudi v službi." Je pa njegov dom poln umetnosti, težko bi našli še kakšno prazno steno, pove sogovornik in za konec pojasni: "Zelo rad imam slovenske umetnike, in če le imam možnost, jih z veseljem podprem z nakupom kakšne ilustracije, grafike ali slike. Med aktivnimi slikarji občudujem Marka Jakšeta, izvrstni sta Tina Dobrajc in Suzana Švent. Od nje sem pred leti že kupil platno, morda se mi kdaj uresniči želja in bom lahko na svojih stenah naredil prostor še za platna drugih dveh."