"Usedli ste se na moj stol," je presenečeno zagodrnjal, ko sva sedla v galeriji Post Design v Milanu. Okoli naju so bili razstavljeni prodajno-galerijski kosi kultne skupine arhitektov in industrijskih oblikovalcev Memphis Milano, ki so v osemdesetih letih dobesedno pretresli svet. "Pa saj položaj niti ni toliko pomembna," je sklenil in sedel na drugo stran baby modre mize, obložene s posodami iz muranskega stekla te resnično legendarne oblikovalske skupine.

S svojo kontroverznostjo, drznostjo in uporom so svetu pokazati, da je vse možno, da je oblikovanje lahko nesmiselno, barvito, plastično in igrivo. Morda je nekaj podobnega pred tem počel Andy Warhol s pop-artom, nič čudnega, da jih označujejo tudi kot "art deco 80. let".

Desetletje je bilo pravo – divja osemdeseta prejšnjega stoletja, z divjimi pričeskami, plastičnimi zapestnicami, s kičem in bleščicami, z rdečimi šminkami, eleganco, pevci v usnjenih hlačah, neonskimi barvami in podloženimi suknjiči. To vizualno podivjanost je moral nekdo utelesiti tudi v industrijskem oblikovanju.

To je bil večkrat nagrajeni italijanski arhitekt in oblikovalec Ettore Sottsass, ki je leta 1980 ustanovil skupino Memphis Milano in k sodelovanju povabil nadobudne študente.

Izzivali so tako s kričečimi barvami kot divjimi vzorci in nepredstavljivimi oblikami. Bili so vir navdiha za mnoge ustvarjalce, oblikovalce, pevce.

Eno večjih zbirk je imel David Bowie, ki so jo po njegovi smrti leta 2016 prodali v dražbeni hiši Sotherby's za več kot milijon evrov. Med zbiratelji je bil tudi modni oblikovalec Karl Lagerfeld, ki je z barvitim pohištvom opremil svoje sodobno stanovanje v Monte Carlu, dokler ga ni prodal. Memphisovo oblikovanje je bila inspiracija tudi za kolekcijo oblačil Christiana Diorja (2011‒2012) in Missonija (2015).

Legenda pravi, da j druščina oblikovalcev v času ustvarjalnega procesa nenehno poslušala eno in isto pesem Stuck Inside of Mobile with the Memphis Blues Boba Dylana. Tako je nastalo ime Memphis, ki pomeni tudi antično mesto faraonov v Egiptu ter rojstno mesto Arethe Franklin in Elvisa Presleya v Tennesseju v ZDA. Čisti rock'n'roll.

Alberto Bianchi Albrici se je skupini pridružil leta 1985 in danes vodi galerijo Post design v Milanu ter podjetje Memphis Srl, ki združuje tri blagovne znamke: poleg Memphis Milana (1980‒1988), še Meta Memphis (1989–1991) in Post Design (ustanovljen leta 1997).

Skupina Memphis Milano (Ettore Sottsass, Aldo Cibic, Matteo Thun, Marco Zanini, Martine Bedin, Michele De Lucchi, Nathalie Du Pasquier, George Sowden) se je javnosti prvič predstavila 19. septembra 1981. To je bilo v času danes slovitega pohištvenega sejma Salone del Mobile. V prvi kolekciji so predstavili 55 kosov. Na dogodku Arc '74 na ulici 2 Corso Europa se je zbralo dva tisoč ljudi, ki so ustavili cestni promet.

Sem mislila, da bom ob vstopu v galerijo slišala Boba Dylana …
… leto 1981. Ni Boba Dylana. Verjetno nam res manjka glasba, saj nismo pomislili na to.

Se šalim, seveda.
A imate prav, že nekajkrat smo pomislili na to. Glasbo smo imeli nekaj časa, a bi morali investirati v boljše ozvočenje, zato odlašamo in odlašamo.

Koliko časa imate galerijo?

Pet let, pred tem smo bili v neki drugi galeriji, ki je bila bolj trgovina.

Po vseh teh letih bi lahko rekli, da je bil čas.

Da. Podjetje Memphis je nastalo leta 1981, ko so Sottsass in skupina okoli njega iskali nekoga, ki bi bil pripravljen izdelati kose iz kolekcije. Sottsass je odšel do Gismondija (Ernesto Gismondi, lastnik Artemide, op. p.), ki je postal partner podjetja Memphis (Albrici je podjetje od Gismondija odkupil leta 1996). In tako so začeli proizvajati vse izdelke skupine med letoma 1981 in 1988. Tako podjetje kot kolekcija sta se imenovala Memphis. Ko smo hoteli registrirati ime na upravi, pa to ni bilo mogoče, saj je to ime mesta, ki ga ne moreš registrirati. Zato smo mu dodali ime Milano in tako je nastala kolekcija Memphis Milano.

Leta 1988, ko se je končalo njihovo delovanje, pa smo morali razmisliti, kaj potem. Razumeli smo, da ne moremo več uporabljati logotipa Memphis Milano, saj pri novih kolekcijah izvorni člani skupine niso več sodelovali.

Memphis je takrat že postal kultno gibanje, zato bi bilo zelo zelo zelo slabo, če bi dela novih oblikovalcev predstavljali pod tem imenom. Zato smo spremenili ime in tako je nastala kolekcija Meta Memphis, v kateri so sodelovali danes izjemno znani umetniki, kot so: Michelangelo Pistoletto, Mimmo Paladino, Franz West in drugi. Navdih za poimenovanje kolekcije Meta Memphis pa je po grški besedi metamorfoza ali preobrazba, saj je bila to za nas resnično velika sprememba.

Tako vplivna skupina se je odločila končati svoje delo in imeli so prav. Sottsass mi je dejal, ne morejo vsako leto izvesti revolucije …

Resnično menite, da je bila dobra odločitev, da so nehali ustvarjati?
Absolutno ni bila dobra odločitev, bila je korektna odločitev. Skupina in še posebej Sottsass so odprli nova vrata, česar ni nihče pričakoval. Z odprtjem teh vrat je nastalo novo pohištvo: trikotna miza, zelo barviti kosi, narejeni iz različnih materialov. To je bilo nekaj popolnoma drugega.

Nekje sem prebrala, da so bili tako genialni, da so uporabljali "poceni plastiko in izdelke prodajali kolektorjem"?
Da in ne. Odprli so nova vrata … in vsem tudi glave. Recimo, z uporabo barvitih objektov, trikotna miza, morda neki kos ni bil najbolj stabilen ali pa je bila le konzola, z mešanjem materialov. Seveda pa so uporabljali tudi nekaj, kar označujemo kot poceni material, da bi naredili zelo pomemben kos, ki so ga porisali. Izvedli so pravo revolucijo.

Ne toliko javnost kot podjetje Memphis je od skupine vsako leto pričakovalo nekaj izjemnega, novega, a to ni bilo mogoče. Če imaš srečo, lahko izvedeš revolucijo enkrat v življenju, ne pa vsako leto.

Kako težko je bilo tehnološko takrat izvesti te objekte?
Z njimi sem začel sodelovati leta 1985, štiri leta po njihovem začetku. A naši izdelki tehnično niso zahtevni. Večji izziv je bilo najti dobrega obrtnika, da je bilo dobro pobarvano.

Letos je v Milanu velika tema trajnost, kakšen pristop imate glede recikliranih ali okolju prijaznih materialov? Bi lahko v prihodnosti pričakovali kaj v tej smeri?

Absolutno je to neka nova smernica. Naši izdelki se ne morejo spremeniti in jih bomo še naprej izdelovali takšne, kot so. Je pa to tema, ki bo vse pomembnejša. Pri Memphisu recimo ne uporabljamo plastičnih skodelic za kavo, kupujemo recikliran papir. A pri izdelkih … kot vidite, pri naši novi kolekciji uporabljamo enake materiale, kot smo jih do zdaj.

Kako pa izbirate nove oblikovalce, sodelavce, kakšna je filozofija podjetja?
Ne ne ne. Enako vprašanje mi je zastavil novinar pred vami.

Res? Torej ga nisem pravilno zastavila?
Ne ne, ampak težko odgovorim nanj. Imam umetniškega direktorja, ki mi svetuje. Nekaj oblikovalcev je, ki so mi ljubi, in jih povabim k sodelovanju. Ampak morda mi predlagana skica ni všeč, zato jo zavrnem.

Ravno to sem vas hotela vprašati, ali ideje povabljenih oblikovalcev kdaj zavrnete?
Pa saj, tako je v vsakem podjetju, Memphis v tem pogledu ni nič drugačen od recimo Cassine.

Povpraševanje po originalnih kosih Memphis še vedno ostaja, kako to, da ste se odločili, da proizvajate?

Morda uporabljate napačno besedo – originalen. To stekleno skledo smo proizvedli leta 1982 in od takrat jo proizvajamo.

Proizvodnje teh kosov torej niste nikoli ustavili, kljub različnim poimenovanjem podjetij, ki so jih prodajala?

Nikoli. Imamo pravice za proizvodnjo in plačujemo avtorska nadomestila. To je torej originalni izdelek (pokaže na barvito skledo za sadje iz muranskega stekla, ki jo je leta 1982 oblikoval Ettore Sottsass).

Koliko pa so se stvari spremenile po smrti gospoda Sottsassa, ki je bil vsa ta leta prisoten v podjetju?

To je bila res velika izguba. Umrl je leta 2007. Zdaj avtorsko nadomestilo plačujemo njegovi soprogi, pri delovanju samega podjetja pa to ni spremenilo ničesar.

Imate morda kakšen kos Memphis Milana?
Zelo zelo zelo zelo malo, predvsem zaradi moje žene, ki je arhitektka in ji slog Memphis ni toliko všeč. Sem pa zato imel v hiši, v kateri sem živel pred leti, ogromno Memphis kosov.