V Ljubljano je prišla na kratko. Na postavitev razstave Marcina Rusaka. Tistega poljskega industrijskega oblikovalca, ki iz odpadlih rož izumlja nove materiale in objekte, kot je t. i. Pošastna roža, v katere DNK bi lahko shranili informacije človeštva (BIO 27 v Palači Cukrarna v Ljubljani, Satelite Programme).

Takšni projekti jo zanimajo, veliko bolj kot pohištvo pro forma. "Marcinov pristop ni dekorativen. Staplja znanost in oblikovanje in vseskozi raziskuje. Ne spi, vseskozi razmišlja. Dela s surovim materialom in časom. Kako ju združiti? Všeč mi je oda tej spremembi, saj živimo v družbi, ki kot najvišjo vrlino postavlja perfekcionizem, on pa slavi nepopolnost in to mi je všeč."

Več let je bila asistentka kuratorka na oddelku za oblikovanje v Centru Pompidou v Parizu, nato se je vrnila domov, v Milano. Vse od tedaj je sodelovala pri številnih projektih, od Macro muzeja v Rimu, je članica številnih strokovnih komisij, sodeluje z oblikovalskimi revijami in arhitekti, postavlja razstave, retrospektive. Tri leta je kurirala za Object section ter miart f pa tudi za 5VIE, območje, ki v vsej svoji polnosti zaživi, ko to lombardsko prestolnico enkrat letno zajame vročica oblikovanja, v katero se zgrnejo imena industrijskega oblikovanja, luksuzna podjetja z vsega sveta in mladi ustvarjalci, ki želijo na zemljevid svoje kariere pripeti prvi žebljiček. Če te ni v Milanu, ne obstajaš ...

Med drugim je nedavno zaključila štiriletni projekt Italijanske vasi, v katerem je z ameriškim podjetjem Airbnb sodelovala pri prenovi objektov v italijanskih mestih, jim povrnila življenje, celo ugled in hkrati napolnila mošnjiček regije.

Več v pogovoru:

Sorodna novica Marcin Rusak, poljski oblikovalec, ki bi v DNK rastlin vgradil informacije človeštva

Ko sem poizvedovala o delu kuratorjev, sem presenečeno ugotovila, da ljudi zanima predvsem, ali veliko potujejo in ali veliko zaslužijo!
Da, saj je danes veliko mladih, ki želijo to delati, saj je "kul". Veliko potuješ, ne zaslužiš veliko denarja (smeh), če ti je delo všeč, si lahko srečen. Pomembno je, da razstavo o industrijskem oblikovanju postaviš drugače, kot bi art and craft baročno razstavo. Tudi na Salone del Mobile bom delala nekaj popolnoma drugega.

Kaj pa?
Postavljam zelo razkošno razstavo za zgodovinsko milansko podjetje, ki se ukvarja z nakitom Buccellati, pa zelo punk trash razstavo za švedski ženski punkovski manifest. Ti dve razstavi lahko soobstajata (...) Verjetno ne bom stranka ne enega ne drugega (podjetja), a to še ne pomeni, da ne moreš najti teme v nečem. Razstave so vedno povezane s prostorom in časom. Omenjena razstava za Švedsko je zanimiva, saj na Švedskem vsi govorijo o enakopravnosti med spoloma, kar pa je čista laž.

Kako se lotite takšnega projekta, berete, recimo, študije o enakosti med spoloma na Švedskem?
Odvisno. Včasih raziskujem, spet drugič pridejo projekti k meni, v tem primeru je do mene pristopila prijateljica Paola Bjäringer, ki je dala pobudo za projekt. Čeprav se je rodila in odrasla v Parizu, kjer sva se tudi spoznali, zdaj živi na Švedskem. Pomembni so ti odnosi med ljudmi.

Ko ravno omenjate Pariz, delali ste za Center Pompidou, kako drugače je zdaj, ko delujete kot samostojna kuratorka?
Delo kuratorja za institucijo je najpomembnejše, saj čutiš težo institucije. Ko delaš komercialne projekte za zasebna podjetja, lahko narediš dobro delo, a moraš vedno reflektirati želje ali strategijo podjetja ali galerije. Ko delaš javne razstave za institucije, pa moraš imeti v glavi širšo sliko. Francozi temu pravijo le grand publique, saj operiraš z javnim denarjem davkoplačevalcev. Misliti moraš na javnost in kaj bo to pustilo obiskovalcem. Včasih je oblikovanje dojeto za višje družbene sloje, a razstave v muzejih in institucijah morajo nagovarjati starejše, mlajše, otroke in ne strokovnjake.

Ali lahko kurator tudi škodi instituciji s svojim izborom in postavitvijo? Tudi to kritiko sem že slišala.
Vsakogar je možno kritizirati. A pomembno je, da kurator osmišljuje.

Osmišljuje koga, javnost?
Temo, ki jo obravnava. Kurator osmišlja temo razstave za javnost. Potem je odvisno, ali gre za zgodovinsko ali sodobno razstavo. A treba je vedeti, da razstave živijo le v točno določenem in omejenem obdobju in niso kot knjige ali filmi, ki imajo daljše obdobje trajanja. Ko je razstava enkrat odprta, ti več ne pripada, pripada javnosti.

Z uveljavljeno špansko arhitektko in oblikovalko Patricio Urquiolo sta nedolgo tega postavili razstavo o legendarnem italijanskem oblikovalcu Achilleju Castiglioniju. Pregledali sta več kot 1500 njegovih objektov in projektov ter naredili izbor 230. Kako je ta proces dela?
Alora, vedno je težko hvaliti samega sebe, pa vendar lahko rečem, da je bila razstava zelo dobra, bila je tudi zelo uspešna, kar je pomembno. Bila je dobra za javni muzej, ki se financira z denarjem davkoplačevalcev, na kar sem zato ponosna. Menim, da je pomagala prikazati vizijo njegovega dela.

Pri retrospektivah je vedno pomembno, da pokažete tudi človeško plat protagonista. Za vsem vedno stoji človek. Castiglioni recimo ni veliko potoval, seveda je šel zaradi dela na Japonsko, a potovanj ni maral. Ostajal je v Milanu, a hkrati ne moremo reči, da ni bil vedoželjen. Zanimalo ga je prav vse, tako da niti ni imel časa, da bi kam šel. Vse okoli njega ga je vznemirjalo in več ur se je ukvarjal z detajli, z ljudmi. Veliko let je bil učitelj, pomagal je več generacijam, ki so prišle k njemu študirat z vsega sveta. Treba je vedeti, da kuratorji niso subjekti.

Že, že, a tudi vi imate svoj okus, radi imate določene barve …
Ne.

Ne?
Da, seveda imam svoj okus, a se mu upiram. Če bi bila oblikovalka iz Milana, bi imela svoj slog, če bi bila galeristka, bi odločala, katero oblikovanje ali oblikovalce bom zastopala. Če bi bila oglaševalsko podjetje, bi imela svoj pristop. Kurator pa je kot premikajoče se ogledalo, saj ustvarjaš zgodbe. Prilagoditi se moraš. Včasih kuriram razstavo ali knjigo o stvareh, ki mi z vidika estetike niso všeč in jih nikoli ni bi imela v svoji hiši. Pa vendar, če je projekt iskren, če je za njim strast in je dobro narejen, lahko narediš iz njega veliko.

Kot je bilo vaše sodelovanje z Airbnbjem, ko ste v italijanskem mestecu, ki ga je v 80. letih prizadel potres, preuredili neko zapuščeno staro hišo in k projektu povabili različne oblikovalce, arhitekte. Projekt se je razširil na celo državo. Kako se je vse skupaj začelo?
Prvi projekt smo izvedli v regiji Latium, ki je dve uri oddaljen od Rima. Predsednik te regije Nicola Zingaretti je poklical Airbnb in jih prosil za pomoč, da bi se lahko uvrstili na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Pristali so in poklicali milansko agencijo, ki je dala idejo za rezidenco, mene pa povabila k sodelovanju kot kuratorko. Naredili smo eno (hišo), ki pa je bila tako uspešna, da smo nato izvedli še tri, pri čemer smo bili mi tisti, ki smo nato posredovali pri sklenitvi sporazuma med Airbnbjem in MiBAC-om (italijanskim ministrstvom za kulturno dediščino in turizem), da so oni nato določili te preostale tri lokacije. Ena je bila na severu države, druga na sredini in tretja na jugu Italije.

Ideja je bila, da bi našli hiše, ki so last občin. Poiskala sem primernega arhitekta za obnovo, kar je plačal Airbnb, nato pa smo k sodelovanju povabili še oblikovalska podjetja, ki so hiše opremila brezplačno. Pri projektu je sodeloval tudi umetnik, ki je samo za ta projekt naredil umetnino.

Ko se je projekt končal, je šla hiša v izbor Airbnbja in vsakič, ko nekdo biva v tej hiši, pomaga mestu, da dobi denar za javne izdatke. Ideja je bila torej predvsem ekonomska, da lahko občine dobijo denar za svoje prebivalce, za obnovo cerkve, za razne lokalne dogodke in prireditve.

Kako mladi industrijski oblikovalci ali umetniki dobijo vašo pozornost, da sodelujete z njimi?

Pogosto mi pišejo prek Instagrama ali spletne pošte in vedno jim odgovorim. Na računalniku imam posebno mapo z zanimivimi projekti, saj si ne zapomnim dobro imen. Neprijetno mi je, ko mi nekdo pošlje svoj portfolio, ki mi ni všeč, in bi ga morala zavrniti. Ker mi nekateri pišejo večkrat, jim odgovorim, da trenutno ni nobenega projekta, ki bi pokrival to temo. Žal pa mi je, da nimam dovolj časa, da bi si vse to pogledala.

Frustracija tega, da delam samostojno, je, da moram za svoje delo nekomu zaračunati, to je lahko institucija, festival, bienale, podjetje, ali pa oblikovalec sam, a nekdo me mora najeti. Rada pa bi imela toliko denarja, da bi imela prostor, kamor bi lahko vabila ustvarjalce.

Kako sodelujete z ustvarjalcem, če ni kemije?
Odvisno, če delate za oblikovalce, lahko greste vi ali on/ona stran. Če delate za galerijo, ki določi kuratorja, pa moraš najti rešitev. Ko si v konfliktu, se to tudi vidi v končnem delu.

Kako drugače pa bi se ustvarjalec predstavil javnosti brez posredovanja kuratorja?
Oblikovalec ali umetnik je lahko narcisoiden, zato mu lahko kurator pomaga, da se prizemlji. Seveda mu tega ne poveste naravnost v obraz, ker ne bi bil vesel. Včasih morda ne vedo, v katero smer bi šli. Odvisno je tudi od razstave, če gre za zbirateljsko, monografsko, retrospektivo. A menim, da mora biti kurator zelo radoveden. Druga lastnost kuratorja pa je, da mora biti diplomatski in potrpežljiv. Gre za dialog. Lahko pa imate umetnika, s katerim se odlično razumete, a gre projekt čez svoje finančne omejitve.

In kaj naredite takrat?
(globok izdih) Kreativne rešitve – od iskanja sponzorja do vodenja projekta (casting the project) ali pa najdeš način, da znižaš stroške. Veliko je kompromisov.

Na povabilo MAO-ja ste sodelovali tudi na prejšnjem BIO26 v Ljubljani. Bili ste del žirije, ki je izbirala dela slovenskih industrijskih oblikovalcev, ki so bila nato razstavljana v Milanu na razstavi [Tunel 29] – Oblikovanje za postapokaliptični svet. Zdaj, v takšnih manjših krogih v Sloveniji, kjer vsak pozna vsakogar, je lahko nepristranskost kompromitirana. Bodite iskreni, kako ste takrat ocenili prijavljena dela?

Sorodna novica Galaksija in pozlačeno jajce, kokošnjak po podobi arhitekta Gašperja Fabijana

Alora, presenetilo me je, da smo ob samem začetku, to je bilo aprila 2020, določili temo razstave kot postapokaliptičen svet. Presenetilo me je predvsem to, kako vizionarski in hkrati futuristični so bili. Recimo, Gašper Fabjan je oblikoval premični kokošnjak – koliko ljudi poznam, ki so se (med epidemijo) preselili na podeželje, imeli so kokoši, ki so jim nesla jajca, in ta oblikovalec je že takrat razumel, da gremo v to smer.

Spomnim se aplikacije za starejše (Kofein Dizajn), prek katere si lahko v stiku z njimi tudi, ko si daleč. Ko sem bila v lockdownu, ujeta v hiši svoje babice v gorah, babica je umrla lani, smo imeli vsako noč videopogovor preko tabličnega računalnika in vsakič sem se spomnila na ta projekt in pomislila, kako pomembno je, da oblikovanje pomaga tudi pri odnosih med ljudmi. Tehnologija kot orodje za starejše – ta stran oblikovanja me celo bolj zanima (...)

Včasih smo močnejši, če projekt ni osredotočen na pohištvo, kjer je konkurenca večja. Cenim projekte, ki se osredotočajo na druženje, kot je zunanji kamin (Tomaž Čeligoj, Vedno vžge), ki je zelo preprost in poceni za izdelavo. Pomembno je, še posebej, ko oblikovanje vse bolj postaja sinonim luksuza, da imaš objekt, ki ga lahko uporabljaš in kupiš.