"Nisem hotel imeti hiše, ki bi bila siva, moderna in z ravno streho," razlaga naročnik nekaj manj kot 400 kvadratnih metrov velike družinske hiše, sodobne meščanske vile v Ljubljani, ko stojiva v drugi in najvišji etaži ravno takšne hiše in pogledujeva na vrt – zagotovo enega večjih v Ljubljani.

Na fotografijah, posnetih kmalu ob koncu gradnje, daje objekt vtis asketske izčiščenosti, kot da bi gledali podobo banke ali moderne galerije. Povsod beton, ravne stroge linije, steklo in panoramska okna.

Pa veliko svetlobe, veliko prostora, veliko urejenega zelenja. Kako bi v takem vzdušju živela družina, mi ni bilo jasno, sploh zaradi kompleksnega tlorisa, zato je bil za razumevanje njene dinamike obvezen ogled.

Hiša ima kar tri vhode (če ne štejemo še izhoda na vrt). Zelo privlačen je tisti, ki vodi pogled z ulice v pokriti nadvoz za parkiranje avtomobila in se po stopnicah spušča v t. i. družinsko dnevno sobo.

Lastnika me sprejmeta ob uradnem vhodu z visokimi črnimi vrati. Prvi vtis je impresiven. Predprostor v pritličnem delu se kot odprti prostor nadaljuje v t. i. formalno dnevno sobo, pogled mi uide na zeleni vrt v ozadju, ki ga februarja ne pokriva sneg. Prostor deluje toplejši in prijetnejši kot na fotografijah.

Na steni so izobešeni barviti triptihi in živahne slike velikega formata. V prostoru pa je tudi velika zofa črtaste marelično-zelene barve, ki sta jo lastnika pripeljala s seboj iz Anglije.

"Nismo hoteli, da bi bilo vse tako minimalistično, zato dodajamo lesene elemente in tople barve," pravi lastnica in tudi ona prizna, da sta s soprogom sprva hotela tradicionalno hišo. "Ko pa sva pristopila k arhitektom Ofis, so nama izrisali nekaj čisto drugega, in to nama je bilo takoj všeč."

Iz formalne dnevne sobe, namenjene gostom, je izhod na manjšo teraso, na kateri raste bonsai črni bor, vse naokoli pa ga obdaja beli prodnik. "Zaradi lažjega vzdrževanja," pojasni pragmatično odločitev sogovornik. Ob opečnati steni na terasi je umeščena tudi niša s klopjo, dovolj intimna, da skriva poglede z ulice.

Lastnika sta arhitektoma izrazila željo, da bi svoj dom opremila po svoje. V biroju Ofis so izrisali elemente v kopalnici in kuhinji, vgradne omare ob vhodu, v predelu kopalnice v pritličju in v vseh spalnicah. Zdi se, kot da je vse v tej hiše predimenzionirano.

Na lesenih policah v kuhinji so postavljene družinske slike, spominki, mišmaš življenja, na tleh "pospravljene" otroške kocke, kletka s hišnim ljubljenčkom, na kuhinjski mizi odloženi kozarci in šolske knjige.

Kuhinja je del t. i. družinske dnevne sobe pod nivojem zemlje. V tej etaži so tudi kopalnica, shramba, vinska klet in izhod na tisti vrt.

"Vsa drevesa so zasajena na novo, le dve na koncu sta ostali," pokaže sogovornik s prstom skrajno levo in desno od sebe, tja, nekam daleč, ko sva na najvišji etaži, v celoti namenjeni gostom z dvema spalnicama, kopalnico in še eno teraso.

Nadaljuje, da je bila ena izmed zahtev prejšnjih lastnikov, ki so družini prodali parcelo, da se na tem mestu zgradi nova družinska hiša, ne večstanovanjski objekt, ki pa se gradi na sosednji parceli in s svojo prezenco vdira v njihovo zasebnost. Zato so morali teraso v prvem nadstropju, kjer je glavna spalnica, na desni strani obdati z umetno živo mejo, lastnika pa upata, da jo bo kmalu obrasla živa plezalka.

V biroju Ofis so se odločili, da obstoječo staromeščansko hišo na Kodeljevem nadomestijo z novogradnjo, ki se prilagaja terenu. Prav tako je bilo pomembno, da je med samo ulico in objektom urejen pas zelenja (kar je bila tudi ena izmed zahtev zavoda za kulturno dediščino).

"Danes imamo priložnost graditi drugačne objekte kot nekoč, ko smo gradili velike večnadstropne hiše, ki bodo 'ostale še za naše otroke'", a na koncu ostanejo prazne," pojasnjujejo v arhitekturnem biroju, ki je podoben tip družinskih hiš zasnoval že s Hišo portiko, ki ima v arhitekturo vključeno drevo, pa Hišo devinsko z zamaknjenimi kubusi in seveda belo Vilo Mirje s perforiranim pročeljem in betonsko notranjostjo.

Čeprav je Stopniščna hiša zelo velika, so jo arhitekti ravno zato zasnovali tako, da bo uporabna tudi, ko se bosta otroka odselila. Spalnica ima med otroško sobo pregrado, ki se lahko odpre in s tem poveča v en prostor. "Neizkoriščena" tako pravzaprav ostane le druga soba, ki pa se lahko preoblikuje v kabinet, sobo za fitnes ali kar koli drugega.

Tudi glavna spalnica ima privilegij pogleda na vrt (ja, spet ta vrt), pa tudi prostorno vhodno omaro, skozi katero je prehod v intimno kopalnico.

"V tej hiši je prav vse narejeno po meri," nadaljuje sogovornik – od panoramskih oken do skoraj petmetrskega ogledala v kopalnici v prvem nadstropju, "ki so ga morali dvigniti z žerjavom, pri pritrjevanju pa ga je držalo kar pet moških," pove sogovornik in se pohvali, da ima ogledalo tudi gretje, "tako da ni nikoli zarošeno, ko prideš izpod prhe".

Ker je naročnik iz Velike Britanije, je želel ohraniti element svoje britanskosti s tem, da so arhitekti za fasado uporabili opeko, nekoliko netipičen material za današnji čas. S postavitvijo vzorca so ustvarili niše, ki zakrivajo pogled s ceste, v notranjost pa dovajajo svetlobo.

"In koliko časa potrebuješ, da se navadiš živeti v takšni hiši?" vprašam sogovornika, ko se vzpenjava po stopnicah. "Kar nekaj časa," odgovori.

Zapleteva se v pogovor, da ima hiša poleg talnega tudi stropno gretje, vendar pa neobdelani betonski strop, ki ima v nasprotju s stenami vidne sledove opažev, hkrati tudi hladi. Da, prav ste prebrali, betonski strop ima cevi, po katerih se pretaka mrzla voda, zato se lahko "objekt poleti hladi tudi na takšen način," doda.

Vsaka soba ima tudi klimatsko napravo, "ki pa je še nismo uporabili, a nikoli ne veš," pristavi, ko zreva skozi okno. "Včasih se kar težko odločiva, na kateri terasi bi pila vino," se smehlja sogovornik. "Da," mu odgovorim, "to so te sladke težave."