Asistent na Fakulteti za arhitekturo pa tudi scenograf in član uredniškega odbora revije Outsider je ob prvem ogledu malega stanovanja v zgradbi iz leta 1938 v samem centru Ljubljane videl velik potencial. "Zato sem lahko tudi malo znižal njegovo ceno ob nakupu," se zasmeje.

Občutek klavstrofobične utesnjenosti je presekal s premišljenim tlorisom, tako da ima ta enosobna rezidenca (ki bi jo lahko označili tudi za garsonjero) vso potrebno gospodinjsko infrastrukturo: od pralno-sušilnega do pomivalnega stroja in bojlerja, pri čemer se lahko bivanjski prostor spremeni v spalnico, jedilnico, arhitekturni biro in celo kino.

Glede na to, da je Aleksander Vujović magistriral iz teme minimalnih stanovanj (za kar je prejel tudi Prešernovo nagrado), se že vse od takrat ukvarja s to perečo problematiko.

Kot pravi, je pri nakupu malega stanovanja pomembno, da ima visok strop in da je svetel. "Lep naj bo tudi pogled skozi okno, morda na kakšno drevo pred hišo," pravi. In seveda, pohištvo naj bo izdelano po meri (pa čeprav ga damo raje za teden dni smučanja kot za dobro shranjevalno omaro, dodaja avtorica članka). "Vem, da ljudje neradi posegajo po arhitektih," nadaljuje, "a ti lahko dejansko zelo pomagajo pri čim bolj optimalni razdelitvi prostora. Arhitekt predstavlja morda pet odstotkov naložbe v opremo".

Njegov pogled na (pre)majhne bivanjske prostore je, da morajo ti postati način bivanja. "Če je stanovanje majhno, naj bo polno življenja. Poišči prostor za rastline, povabi ljudi. Prostorsko ali finančno podhranjenost kompenziraj z veliko socialnega kapitala, povezuj se, lepo se imej, uživaj, privošči drugim svoj dom, čeprav je majhen."

Z ženo tako svoje stanovanje, ki je prejelo tudi nagrado za najboljši interier Big SEE 2022, vsako poletje, ko gresta za en mesec v Berlin, odstopita svojim prijateljem ali znancem. Poleg tega pa se, poudari, v majhnih stanovanjih naučiš sobivati (morda bi lahko rekli, da živiš v nenehnem stanju epidemije). "Pomembno je, da se s partnerjem ali otroki ne prepiraš. Če te kaj moti, greš ven. V skupnosti znotraj bloka ali vrstnih hiš pa je še toliko bolj pomembno, da si strpen (…) Pri majhnem stanovanju je vse blizu: WC-školjka, sosed pa je še bližje," doda dobrovoljni sogovornik, več v pogovoru z njim:

Je lažje živeti v dveh avtomobilih kot Američani ali je lažje dva avtomobila spraviti v stanovanje?
To je ta paradoks. V Sloveniji živimo v težki hipokriziji, ko pred blokom predvidimo dve parkirni mesti v velikosti 25 kvadratnih metrov, medtem ko je stanovanje enako veliko. Eno parkirno mesto je včasih celo večje od otroške sobe. Prostorsko torej bolj poskrbimo za avtomobil kot za ljudi. Tu gre za zamenjavo vrednot, ko se bolj identificiramo z avtomobilom kot z bivališčem.

Ampak, saj to za Slovenijo ni nova ugotovitev, tako da ne vem, če zdajle nagovarjava pravo občinstvo?
Zdaj, ali hočemo ugajati občinstvu ali pa si naliti čistega vina.

Ne bi rada prejudicirala, da če si mlad, moraš živeti v 25 kvadratnih metrov velikem stanovanju (...)
(…) To ne bi smelo biti tako, ampak če že je in če želiš ostati v mestu, je rešitev več. Ena je, da vzameš majhno stanovanje in ga predelaš, kot sem naredil sam, da postane več funkcionalno. Pomembno je, da je svetlo. Najino stanovanje ni belo zaradi modnega minimalizma, ampak zaradi učinka svetlosti in da je videti večje. Ne se zapirati v sivo, črno ali temno rdečo barvo. Druga možnost pa je, da vzameš nekaj izven stanovanjskega korpusa, recimo, podstreha, sušilnica, polkletni hišni del, ki pa mora imeti dovolj svetlobo in višino parapeta, da denimo vidiš travo, in jih predelaš v dobro bivalno okolje.

To me vedno spomni na Pariz, kjer nekdanje golobnjake pod streho predelujejo v stanovanja, v katerih moraš hoditi s sklonjeno glavo, oddajajo pa jih za več kot 600 evrov. Gremo tudi v Sloveniji v to smer?
Na žalost, da. A še vedno moraš ohraniti raven humanosti pri teh rešitvah.

No, v polkletnih stanovanjih je lahko vlage!
Lahko je, ni pa nujno, saj je lahko tudi v drugem nadstropju. Vse te rešitve morajo vključevati zdravstveni in humanistični minimum. Da je upoštevana dostojnost bivanja in da ni škodljivo za človeka.

Kot razumem, je bilo vaše stanovanje prej od skrbnika objekta?
Ne, od lastnika večjega stanovanja poleg, ki tega manjšega obdaja vse naokrog v obliki črke L.

Nalijmo si torej čistega vina!
Da (smeh). To so bloki iz leta 1938 in bodo počasi stari sto let. Ko sva z ženo pred tremi leti kupila to stanovanje, je bilo v katastrofalnem stanju. Vse smo morali vreči ven, z inštalacijami vred, in spremeniti tloris. Stanovanje je vsebovalo zelo nesorazmerno dolgo kopalnico, v predsobi je bila majhna kuhinja, glavni prostor je predstavljal 15 kvadratnih metrov koridorja.

Tlorisno sem ga spremenil tako, da je kuhinja umeščena ob fasado. Podrli smo del nenosilne stene, tako da se je kuhinja povezala z dnevnim prostorom, hkrati pa smo dobili okno več in občutek večjega prostora. Kopalnica je ostala na sredini, le da je nekoliko zmanjšana. Velika je le 1,60 krat 1,80, a je čisto funkcionalna. Predsoba pa je spremenjena v shrambo.

Bralci pogosto sprašujejo za kakšen nasvet pri opremi manjšega stanovanja, zato me zanima: je lažje opremiti majhno stanovanje ali veliko hišo, ki ima lahko celo preveč prostora?
Zagotovo je težje opremiti majhen prostor, saj ima več omejitev. V njem se ne smeš počutiti deprivilegiranega, temveč ravno obratno: dobro je, če prevzameš minimalistični življenjski slog, da si ponosen nanj in vanj povabiš ljudi. Sam imam določena načela, kako prenavljati majhne nepremičnine.

Z besedo na dan!
Pri majhnem stanovanju je dobro, da je visoko, saj majhno tlorisno površino kompenziraš z občutkom zračnosti, prostornosti v višino. Super pa se počutiš že pri višini 2,70 metra. Najino stanovanje ima višino 2,90 metra, saj je staro meščanska gradnja. In to lahko izkoristiš na več načinov: eno je že občutek prostornosti, drugo je osredinjanje ali nedeljenje prostora in dobra organizacija, tretje je pohištvo po meri (…)

(…) Dajva se tukaj malo ustaviti. Tisti, ki imajo majhna stanovanja, sploh če so štiričlanska družina, se po navadi že z nakupom stanovanja toliko zakreditirajo, da jim zmanjka za opremo. Vaš predlog je, da se občutku življenja v skladišču izogneš s pohištvom po meri?
Da, nujno po meri. In zapiraj kramo, če povem po domače. Skrivaj odvečne stvari. V majhnem prostoru je najbolje imeti čim več shranjevalnih površin, saj jih boš potreboval.

Vidva sta v 25 kvadratnih metrov spravila tudi pralni in pomivalni stroj, ki sta postavljena v t. i. vertikalo?
Temu pravim utilitarni infrastrukturni stolp. Ker živiva v stari hiši, ki nima ne centralnega ogrevanja ne tople vode, se grejeva na elektriko. IR-paneli so skriti na stenah, vodo grejeva na bojler. V tem stolpu je tako na vrhu bojler, sledi hladilnik, spodaj je pralno-sušilni stroj. Imava tudi pomivalni stroj. Višino prostora sva izkoristila tudi v kuhinji, kjer so v dvokrilni omarici krožniki in kozarci, spodaj pa sva vsak kotiček izkoristila za vilice, nože in podobno.

Sem pa na steni videla tudi umetniško delo.
To je Zrno od Ai Weiweja iz Tate Moderna, ki mi jo je podarila poročna priča. In pa grafika berlinskega umetnika Vojda, saj sva z ženo veliko v Berlinu. To mesto nama je blizu, tam sva se poročila. Morda imava na stenah tri stvari, ki pa so nama zelo ljube in se nasmehneva vsakič, ko greva mimo njih.

Verjetno morata zaradi prostorske stiske imeti nečesa manj?
Kar takoj odgovorim: manj imaš odprtih polic za rože, knjige, vazice. Zelenje je zelo pomembno, a hkrati ne sme odžirati prostora funkcionalno nujnejšim kosom opreme. Sam ima rad zelenje in ga umeščam v prostore, a zelo pazim, kam. Včasih visi s stropa, včasih je na polici na steni, z ženo ga imava na premičnem vozičku.

Obstajajo tudi magnetne tapete, na katere lahko zelo fleksibilno prestavljaš lonček za rože, manjšo polico. Moraš torej narediti kompromis med tem, kaj ti je všeč in kaj potrebuješ. To pomeni manj oblačil?
To je naslednja stvar. Moja žena je minimalistka in pravi, da tisto, kar ne uporablja tri mesece, daruje v humanitarne namene ali proda na Facebooku.

No, tudi moški so lahko maksimalisti, da ne bova razlikovala na podlagi spola!
Da, da, samo pravim, da je ona minimalistka, jaz pa sem po naravi hrčkar, kar pomeni, da stvari kopičim. Zdaj prevzemam njeno filozofijo in stanovanje sproti prazniva odvečne krame. Od prvotnega stanovanja sva ohranila le parket in eno omaro na hodniku, v kateri je kar veliko stvari.

Je pa vaše stanovanje polno funkcionalnost. Kako ste to dosegli?
Majhno stanovanje mora biti fleksibilno. To pomeni, da imaš razdelane uporabniške scenarije – uporabljaš torej strategije varčevanja prostora, kot temu pravimo strokovno. V praksi to pomeni, da se stvari lahko premikajo, zlagajo, potiskajo. Osrednji prostor najinega stanovanja je ponoči spalnica, podnevi je moj biro, kdaj pridejo na obisk prijatelji in imamo projekcijo, tako soba postane kino-soba, hkrati pa je to najina dnevna soba. Kako se to doseže? Tako, da zlagamo posteljo v omaro, miza se zloži v steno, rože so na koleščkih, kavč je premičen.

Glede postelje – poznam par, ki je otrokom odstopil sobo, sama pa spita na kavču. Ko se je ta "zguncal", sta si kupila vzmetnico, ki jo hranita za omaro in vsak večer potegneta ven in položita na raztegljiv kavč. Kakšne boljše opcije od te obstajajo?
Zadeli ste pomembno stvar, o kateri še nisva govorila. Kultura vzdržnega spanja je pri nas podcenjena in nerazvita. Najdražji element v najinem stanovanju je ravno vzmetnica, ki je zelo kakovostna. Zložljiva postelja je dimenzij 1,40 krat 2,10 metra, kar je kompromis v tako majhnem stanovanju za udobno stanje. Sicer pa, če imamo visoki strop, imamo opcijo galerije, spodaj je lahko kavč ali pisalna miza, tretja opcija so pa zložljivi kavči z zelo dobrimi vzmetnicami, a sam nisem pristaš tega. Zasilno ležišče za goste so lahko napihljiva ležišča.

A še to! Pa so gostje dejansko prespali pri vama?
Seveda! Nenehno imava goste, če imaš majhno stanovanje, moraš nenehno vabiti ljudi.

Da nisi sam?
Da nisi sam! In če nadaljujem, pri majhnem stanovanju moraš preračunati potrebe shrambe in preudarno izbirati pozicije in zasnovo omar. To pomeni, da ni dobro, če imamo vse zaprto in se počutimo kot v bolnišnici. Trudimo se ustvariti dober kompromis, da imam režo za knjige in izpostavo meni dragih predmetov, to je v mojem primeru dober alkohol. Naj bo torej domače, prikupno. Kljub minimalizmu in racionalizaciji si lahko privoščimo tudi kakšen dražji predmet. Midva imava recimo projektor in steno za projekcije.