Ena od arhitekturnih zasnov, kot so jo oblikovali v arhitekturnem biroju  DELVA Landscape Architecture, urbanizem pa v Ketting Huls in A2 Studio. Foto: DELVA Landscape Architecture
Ena od arhitekturnih zasnov, kot so jo oblikovali v arhitekturnem biroju DELVA Landscape Architecture, urbanizem pa v Ketting Huls in A2 Studio. Foto: DELVA Landscape Architecture

Projekt ni fikcija, ampak sedanjost oziroma prihodnost okoli sto hektarjev velikega zapuščenega območja pristanišča v Rotterdamu na Nizozemskem. To je bilo nekdaj namenjeno skladiščenju citrusov, ki so prispeli z ladjami v Evropo. Danes zapuščeno območje so pri življenju ohranili oblikovalci ter zagonska podjetja in podjetja, ki so si tu uredili prostore.

Kako je nastal projekt?

Projekt je nastal v skladu z Mednarodnim arhitekturnim bienalom Rotterdam (IABR) leta 2020. Eden od dveh ciljev projekta je energetski prehod, ki ne bi bil več odvisen od zemeljskega plina. Nizozemska ima namreč negativne izkušnje s črpanjem zemeljskega plina. Zaradi vrtin na območju Groningena je prišlo do več potresov, zato se je vlada odločila, da bo črpanje ustavila. Drugi cilj pa je voda, ki je je lahko preveč, premalo ali pa je preveč umazana.
Investitorji projekta so občina Rotterdam, pristaniška uprava in IABR.

Mesto si želi v prihodnosti na tem degradiranem območju zgraditi sosesko s 3000 bivalnimi enotami za okoli 6300 ljudi. Zato so na pomoč poklicali strokovnjake, tudi eno vodilnih nizozemskih arhitektk Rianne Makkink (Studio Makkink & Bey), ki s kolegom oblikovalcem Jurgenom Beyem že zdaj vodi samoiniciativni projekt WaterSchool. In to seveda ne naključno – pri omenjenem projektu se ukvarjata s trajnostno prenovo pristaniških mest, ki bi imela poleg nizkega ogljičnega tudi nizek vodni odtis (okoljevarstveni izraz, ki označuje zajem vode, ki jo posameznik porabi v enem dnevu).

Zato sta za potrebe novega pionirskega naselja M4H+ izračunala, koliko litrov vode bi pravzaprav potrebovali prebivalci na dan, koliko zraka bi porabili in koliko surovin bi potrebovali za življenje. V razvoju projekta sta osredinjena predvsem na na pridelavo in konzumacijo surovin, kot so gobe in žuželke za hrano ljudi ter morske alge za energijo in vodna leča za hrano živali, da bi bila vodni in ogljični odtis čim manjša, življenje pa kar se da trajnostno.

Ilustracija zasnove novega naselja v rotterdamskem pristanišču M4H+. Foto: Studio Makkink & Bey / Juhee Hahm
Ilustracija zasnove novega naselja v rotterdamskem pristanišču M4H+. Foto: Studio Makkink & Bey / Juhee Hahm

"Ko danes gradimo soseske, navadno najprej postavimo infrastrukturo, sledijo objekti, na koncu pa na sredino postavimo še eno žalostno drevo," razlaga Rianne, ki je projekt M4H+ svetovni javnosti predstavljala na tednu oblikovanja v Milanu v zapuščeni vojašnici Alcova. Pravi, da je primernejši pristop, da se ozelenitev umesti še pred samo postavitvijo objektov, in sicer z ureditvijo skupnega vrta, primernega tudi za živali in insekte, "da bo to zdravo okolje tudi za ljudi".

Gradnja bi bila izključno iz lesa in naravnih materialov, kot so glive (micelija), ki bi se lahko uporabile kot izolacijski material namesto steklene volne. "Vsak pa bi moral peči svoj kruh, zato smo predvideli tudi stroj za fermentacijo (…) Zveni kot raj, natančno tako tudi je," razmišlja Rianne, ki je k poskusnemu projektu, imenovanemu Vrt veselja (Garden of Delight), povabila 25 arhitektov, industrijskih oblikovalcev in umetnikov.


Količina vode, ki jo porabijo človeški možgani ob telesni masi 100 kilogramov. Foto: EPA
Količina vode, ki jo porabijo človeški možgani ob telesni masi 100 kilogramov. Foto: EPA

Če bi znova začeli živeti na Zemlji, kako bi začeli, se sprašujete. No, kako?

Na Nizozemskem porabi en človek 120 litrov tekoče vode, za čiščenje, pitje, kuhanje. Prav tako pa porabimo veliko vode za proizvodnjo hrane in oblačil. Zato je odtis vode na osebo na Nizozemskem pravzaprav 4000 litrov. 4000 litrov! Tako ni pomemben le ogljični odtis, ampak tudi odtis vode, saj lahko skozi njega določimo ogljični odtis.

Idejna zasnova klopi, ki je hkrati tudi krmilnica za ptice. Foto: Garden of Delight
Idejna zasnova klopi, ki je hkrati tudi krmilnica za ptice. Foto: Garden of Delight

To je triptih Vrt zemeljskih naslad Hieronymusa Boscha (pokaže na plakat na steni), nizozemskega slikarja, ki je razstavljen v muzeju Prado v Madridu. Pripoveduje zgodbo o začetku Adama in Eve. Vse lahko povezujemo z vodo, saj je tudi naše telo iz vode. Če bi torej začeli znova, kot v rajskem vrtu, smo se vprašali, kakšne materiale bi takrat uporabili? Vzeli smo jih le nekaj, in sicer tiste z nizkim ogljičnim odtisom: morsko travo, vodno lečo, insekte, les in glive.

Ustaviva se najprej pri insektih. Kako jih nameravate vključiti v ta projekt, kot material ali hrano?
Telo potrebuje beljakovine za obstoj in insekti imajo veliko beljakovin. Vendar pa v nasprotju z Azijo insekte v Evropi dojemamo kot neužitne. Za pridelavo kilograma govedine, beljakovin, je potrebnih 16.000 litrov vode, za kilogram insektov, ki dajo enako količino beljakovin, le da je razmerje nekoliko drugačno, pa potrebujemo 1600 litrov vode.

Kaj pa glive?

Gobe, ki rastejo iz kave

Za proizvodnjo 1 kilogram gob bukovega ostrigarja potrebujete 15 litrov vode in 5 kilogramov kavne usedline. Za pridelavo 1 kilograma zrezka potrebujete 15.000 litrov vode in 2,5 kilograma krme.

100 g bukovih ostrig ima 29 kcal in vsebuje večinoma vodo (89,9 g), 3 g proteinov, 0,4 gr maščob, 1 g ogljikovih hidratov in 4,8 gramov vlaknin. Na 180 m2 lahko tedensko vzgojimo 1500 kg gob.

Naredili smo raziskavo in ugotovili, da bi pri uporabi gliv kot izolacijskega materiala pri zgradbah namesto steklene volne porabili veliko manj ogljikovega dioksida in s tem bi bil tudi vodni odtis nižji. Namesto betona, ki je radioaktiven in ima ogromen odtis CO2-ja, bi lahko uporabili les. Ker je Rotterdam najrevnejše mesto na Nizozemskem, želijo mestne oblasti tu naseliti srednji družbeni razred, mi pa raziskujemo, kakšne materiale za gradnjo uporabiti in kako rešiti prehransko težavo. Mesto namreč želi ohraniti določene dejavnosti, ki že potekajo tu, kot so pivovarna in projekti, povezani s samim pristaniščem. Pri oblikovanju urbanih središč se po navadi vse odstrani in začne znova, češ, "joj, kako lepo je živeti ob morju". V tem primeru, pa bodo pristaniške dejavnosti ostale.

Zato smo pri tem projektu upoštevali tudi trajnostne cilje Združenih narodov, med katerimi je tudi pravica do dostojnega dela.

Glive, iz katerih se lahko izdeluje tudi usnje za obleke ali pa se uporabljajo kot izolacijski material pri gradnji. Foto: EPA
Glive, iz katerih se lahko izdeluje tudi usnje za obleke ali pa se uporabljajo kot izolacijski material pri gradnji. Foto: EPA

Kako se torej vaš projekt razlikuje od drugih urbanističnih projektov? Samo naselje pa bi imelo tudi veliko zelenja in vrtov, če prav razumem?
Glede na to, da bo na tem delu postavljenih najmanj 3000 novih objektov in v njih bo okoli 6300 novih prebivalcev, smo se najprej vprašali, kako jih nahraniti. Zato smo uporabili hrano, ki ima nizek okoljski odtis, kot so gobe, insekti, morska trava, vodna leča. Projekt M4H+ govori ravno o tem, kako voda ni le pomemben vir življenja, ampak kako lahko tudi drugi nujni viri za življenje, kot je hrana, povezujejo neko skupnost. Vsak mora peči svoj kruh, zato smo predvideli peč za fermentacijo in peko lastnega kruh v skupnem vrtu, kjer rastejo sadna drevesa, pa zelenjava, zelišča in borovnice. Bolje je treba organizirati pridelavo hrane, tudi z gojenjem insektov.

Lahko poveste še, kaj so tisti kozarci, razstavljeni pred samo zgradbo?

Jurgenov vodni projekt s kozarci. Ideja je bila, da razstavi toliko kozarcev, kolikor je količina voda v telesu. Foto: Garden of Delight
Jurgenov vodni projekt s kozarci. Ideja je bila, da razstavi toliko kozarcev, kolikor je količina voda v telesu. Foto: Garden of Delight

To so naš projekt, no, pravzaprav Jurgenov. Uporabljenih je toliko kozarcev, kolikor vode pride v Jurgenovo maso, ki ima sto kilogramov. To je okoli 70 litrov vode. Zato smo sodelovali s trgovinami uporabljenega blaga in vzeli različne kozarce. Osebe z motnjo v razvoju smo naučili gravirati in na kozarce so vrisali jetra, možgane, pljuča. Imamo recimo 20 kozarčkov, ki predstavljajo količino vode, ki jih porabi Jurgenovo srce, možgani pa imajo le en kozarec (op. p. tistega za viski).

Kateri so novi viri materialov, surovin?

https://smb-waterschool.nl/en/library/fungi#libVodna leča: alternativne beljakovine, vir prehrane za živali in ljudi
Morska trava: alternativni vir energije
Gobe: alternativni vir prehrane
Glive: izolacijski material pri gradnji namesto steklene volne ali kot material za oblačila.

Tu v Alcovi v Milani se zdi v teoriji vse lepo, a kakšne so realne možnosti za izvedbo?
Projekt je naročilo mestne občine v Rotterdamu v sodelovanju s tamkajšnjim bienalom IABR (International Architecture Biennale Rotterdam). Razmišljajo, kaj bi naredili s tem območjem.

Danes je na Nizozemskem življenje urejeno zelo ločeno in nadzorovano; delaš na enem koncu, živiš na drugem, rekreiraš se na tretjem. Pomen življenja ni živeti per se, saj živeti pomeni konzumirati, moramo tudi ustvarjati. Ravno zato smo v projekt vključili t. i. proizvodne krajine, ki bi združile ljudi, kot so odprte kuhinje.

Projekt ima tako družbeni, okoljevarstvenimi kot holistični pristop, saj je treba razmišljati celostno. Sama sem arhitektka, ki je bila šolana zelo modernistično, da živimo kot stroji, zdaj se moramo vrniti nazaj k naravi in biti del nje in je ne le opazovati. Biti moramo del nje, a spremeniti se mora naš odnos. V Benetkah so bili včasih trgi obraščeni z vrtovi, danes pa je samo kamenje. V srednjem veku, v renesansi je bilo več zelenja. Zato delamo raziskavo z arhitekti, hidrologi, da bi naredili primer, ki ga bomo razvijali naslednjih deset le.

Pa bodo ljudje hoteli živeti tu?
Da, še posebej mlajši. Veliko Nizozemcev je kupilo poceni zemljo na Portugalskem in živijo takšen način življenja. Na Nizozemskem pa nimamo toliko prostora.

A po drugi strani morajo tudi same občine dovoliti tovrstne projekte, pa tudi zakonodaja se mora spremeniti, saj se bojijo tožb. Recimo, če zbiram doma deževnico, jo lahko pijem sama, vam je pa ne smem ponuditi – če bi zboleli, bi me lahko tožili. A prevzeti moramo veliko več odgovornosti. Imamo razvito tehnologijo, samo še bolj odvisni smo od velikih industrij. Če se zgodi katastrofa ali poplava – se ne zanašajte na vlado, vi sami morate prevzeti odgovornost.