V hiši, ki stoji v starem mestnem jedru dolenjske prestolnice, so nekoč živeli stari starši in starši današnje lastnice. Tudi sama je v njej preživela velik del otroštva, zato se še zdaj spomni zavitih stopnic, ki so vodile na podstrešje. "Bilo je zaprašeno, notri so bili golobi, luknje v strehi. Temno je bilo. Kot otroci nismo veliko hodili gor, ker nas je bilo strah."

Spomine na temačno podstrešje je danes zamenjala svetla mansarda, ki pa se seveda ni zgodila čez noč. Obdobje od načrtovanja prenove do dokončanja stanovanja je trajalo štiri leta. Pri tem so prvi dve leti posvetili raznim idejam in vizualizacijam, šele nato je sledila izvedba, nad katero je bedel arhitekt Peter Plantan.

Od težav do inovativnih rešitev
Osnovna ideja je bila, da ustvarijo dva dela stanovanja: dvovišinski bivalni del in spalni del, ki je izveden kot medetaža. Nad spalnicami, sobami in kopalnicami pa umestijo še mezanin oziroma dodatno etažo z ložo in pogledom na kapitelj. Vse to jim je uspelo, a so se pri delu srečevali z nemalo težavami in omejitvami.

"Že na prvem ogledu je bilo jasno, da vstopamo v prostor, ki je bil povsem zapuščen. Podstrešje je bilo nefunkcionalno, brez inštalacij. Omejen je bil tudi dostop iz nivoja prvega nadstropja v mansardni del," našteva Plantan, ki pa ob tem ne pozabi omeniti niti izzivov in prednosti. Te je videl v tem, da ima prostor svojo zgodovino, predvsem elemente in prvine, ki jih pri novogradnjah ni. Tako je pri prenovi poudaril les in ostrešje z več kot 100 let starimi in odlično ohranjenimi tramovi (samo pobrusili so jih in prebarvali), ki jih je prikazal kot edinstvene oziroma unikatne za ta prostor. "Vsi tramovi so vidni in vsi prostori so tudi vezani na razporeditev teh tramov," pove arhitekt.

Ovito v belino
Zaradi visokega ostrešja (7 metrov do slemena) je bilo dokaj enostavno na nivoju tal napeljati elektriko in vodo, tudi ogrevanje je izvedeno s talnim gretjem, za prezračevanje prostorov pa skrbi rekuperacija. To pomeni, da ima vsaka soba svoj vpih in zajem zraka, medtem ko prezračevanje deluje kot celota.

K zračnosti in prostornosti stanovanja prispeva tudi dejstvo, da je interjer večinoma ovit v belino. S tem pridejo tramovi, pohištvo in elementi, ki so jih prebivalci ohranili od prednikov, bolj do izraza. "Imamo eno kredenco, ki je bila od moje prababice. Imamo tudi vrata, ki so bila vrata nekje v hiši in zdaj služijo okviru za slike. Tu so še drugi elementi, s katerimi lahko eksperimentiramo, jih prestavljamo po stanovanju … In če je belo, pač res zasijejo," meni lastnica.

Posebno stopnišče
Sicer pa ima v stanovanju posebno mesto še jekleno stopnišče, ki je namenoma umeščeno pravokotno na bivalni prostor, da zakriva pogled na hodnik do spalnega dela.

"Stopnice so tudi ena izmed posebnosti tega stanovanja. So neki osrednji element. Ko je tukaj zbrana družba, ko je veliko ljudi, se na stopnicah tudi sedi," pove lastnica, vesela, da je rezultat prenove še boljši, kot si je predstavljala.

"Všeč mi je ta njujorški, malo bolj urban 'loft feeling'. Da imamo teraso, ki ni na spodnjem nivoju, ampak na zgornjem, da dobimo pogled na kapiteljsko cerkev, na drugo stran Novega mesta." In da je stanovanje zelo udobno. Kot oaza miru, v katerega se lahko zatečejo po dolgem dnevu.

Ambienti