Novogoričana Ajda Miška in Matej Kolavčič imata posebno strast: staremu pohištvu vdihneta novo podobo. Čeprav se zdi, da to lahko počne vsak, delo zahteva 'veliko orodja in znanja'.

"Ne ukvarjava se z restavratorstvom, saj najini kosi niso tako stari, ampak z redesignom, s prenovo pohištva," pravita mlada ustvarjalca, ki priznavata, da je njuno delo, znano pod imenom Mellow Moose Station, posebno ravno zato, ker nista ne arhitekta ne oblikovalca. Prve kose pohištva sta dobila od sorodnikov, ki so prenavljali stanovanje ali pa so imeli kakšen manjši kos pohištva na podstrešju in v kleti. "Zdaj pa že kar nekaj ljudi ve za naju in tako dobiva vsake toliko mail s priloženimi fotografijami pohištva in pripisom: Če vaju zanima, mi pišita."

Kot pravita 25-letnika, "je škoda, da se popolnoma uporabno pohištvo vrže na smetišče". Za zdaj sicer prenavljata predvsem manjše kose pohištva (omarice, stole in mize), za prenovo manjše omarice porabita od 8 do 15 ur. Čeprav se s prenovo starega pohištva ukvarjata šele dobro leto, je njuno delo dobro sprejeto – med drugim sta se uvrstila tudi v finale podjetniškega tekmovanja POPRI, ki ga je organiziral Primorski tehnološki park. Če ne drugje, pa Ajdo in Mateja zagotovo ujamete na kakšnem od poletnih vintage sejmov.

Jovanka, Tamala, Prva ljubezen ... so le nekatera imena vajinih omaric. Kako jih izbereta?
Predvsem se med izbiranjem imena rada zabavava z izmišljanjem zgodb o tem, kakšen značaj ali življenje bo imela omarica v svojem novem domu. Bolj ali manj vse, kar počneva, počneva zato, da se imava med tem fajn. Včasih začneva kakšno omarico klicati tako že med delom, na primer 'Ta mala', saj je bila manjša od drugih, ki sva jih takrat prenavljala. 'Prva ljubezen' je ime prve mize Matejevega nonota in none, ki sta jo kupila po poroki. 'Jovanka' pa zato, ker se nama je zdela prav taka gospa iz šestdesetih let prejšnjega stoletja in ker so nama všeč in zabavna imena, ki pripadajo starejšim damam.

Kako pa sta izbrala ime vajine znamke Mellow Moose Station? Je kakor koli povezan s filozofijo vajinega dela ali sta preprosto ljubitelja severnoameriškega losa?
Dobesedni prevod je 'postaja nežnega losa' (smeh). Nekaj časa sva se poigravala z različnimi kombinacijami in tale se nama je zdela zabavna in luštna, predvsem pa naju los spominja na Skandinavijo, katere dizajn obožujeva.

Vajin prvi izdelek je bila omarica Kresnička, ki sta jo prenovila februarja lani. Sta od takrat kaj 'izpilila' svojo tehniko?
Seveda, tehniko piliva z vsakim novim kosom. Ker je bila tisto prva prenova, je šla tisoč in ena stvar narobe. Prihajalo je do stvari, ki jih takrat nisva znala predvideti in ki so nama zdaj jasne – koliko zbrusiti lak, da lepo prime barva, katero lepilo uporabiti. Še vedno delava napake, normalno, vendar jih je z vsakim kosom manj. Gre bolj za to, da velikokrat spremeniva začetni načrt, kako bo videti omarica – moja krivda, priznam.

Katera orodja vse uporabljata pri delu? Morata kakšne vintage ročke ali papir kupiti v tujini, saj v Sloveniji ni dovolj izbire?
Čeprav se večina ljudi, ki vidi najine izdelke, tega ne zaveda – je za prenovo enega kosa pohištva dejansko treba imeti veliko orodja: od klešč in brusilnega papirja do stružnice in rezkalnika. Vedno naju zabavajo komentarji ljudi na sejmih, ki rečejo nekaj v smislu: 'Jaz imam tudi doma eno tako omarico in sem jo že dolgo hotel(a) prenoviti.' Vse je seveda odvisno od ohranjenosti kosa, vendar je na splošno treba veliko orodja in seveda veliko znanja. Večino izvirnih ročajev obdrživa oziroma jih zamenjava z ene omarice na drugo; papir kupujeva v različnih malih trgovinicah predvsem v Ljubljani; uporabljava prekrivne barve za les na vodni osnovi. Nogice Matej naredi sam ali jih, zopet, preneseva z ene omarice na drugo ali jih pa kupiva.

Kje in kako zbirata primerne kose pohištva?
Na začetku sva dobila kar nekaj kosov od sorodnikov, ki so prenavljali stanovanje ali pa so imeli kakšen manjši kos pohištva na podstrešju, v kleti. Potem pa sva začela kose kupovati na Bolhi in v Centru ponovne uporabe Ljubljana. Zdaj že kar nekaj ljudi ve za naju in tako dobiva vsake toliko mail s priloženimi fotografijami pohištva in pripisom: 'Če vaju zanima, mi pišita'. Kar je super! To je tisto, kar bi si želela: da bi se ljudje spomnili na naju, ko prenavljajo stanovanje ali pa čistijo podstrešje. Res nama je žal, ko poslušava zgodbe, na primer na sejmih: 'Joj, ravno smo zmetali toliko podobnega pohištva na smetišče, ker se nam je že toliko časa zadevalo v kleti …'

Kako se lotita "nadlege" starega pohištva – črvov?
Tako slabih kosov pohištva ne kupujeva, saj bi za njihovo prenovo porabila preveč časa, denarja in energije. Večinoma prenavljava kose iz sredine prejšnjega stoletja, ki so imeli svoj dom do nedavnega in so zato v kolikor toliko dobrem stanju, ampak so iz različnih razlogov pristali na podstrešju, Centru ponovne uporabe, na Bolhi ...

Sodelujeta morda s kakšnim mizarjem ali restavratorjem?
Ne, vse pohištvo popravi Matej. Kot rečeno, že v startu iščeva bolje ohranjeno pohištvo.

Kako se lotita dela: naredita načrt ali delata sproti po trenutnem navdihu?
Kot Matej rad pove: 'Ajda si zamisli, kakšna bi morala biti omarica, potem jaz povem svoj predlog, narediva kompromis – in izbereva Ajdino začetno zamisel.' (smeh) Pač zelo stereotipno je Matej bolj spreten z orodjem, jaz pa sem v najinem duu 'kreativna direktorica'. Vendar se vedno bolj dopolnjujeva. Jaz sem na primer sama prenovila omarico 'Moja' – ki je dobila takšno ime zato, ker sem med delom vedno rekla: 'Na mojo je treba dati še eno roko laka, ne?' –, nogice je izdelal Matej. Zato bom kmalu in zasluženo dobila naziv vajenke. In seveda obratno.

Kako izdelkom določita ceno?
Upoštevava stroške materialov in nakupa kosa pohištva ter dodava nekaj 'plusa', da lahko kupiva nove izdelke, barve itd. Če bi štela svoje delo, bi bile cene previsoke za naš trg.

Po izobrazbi sta iz čisto druge stroke: tržno komuniciranje in pravo. Dobita kaj očitkov od oblikovalcev ali imata njihovo podporo?
Ne vem, kakšni bi lahko bili očitki (smeh). Do zdaj sva se srečala s kar nekaj oblikovalkami in arhitektkami in vedno so naju pohvalile in bile navdušene nad najinimi izdelki in pozitivno presenečene, da nisva iz njihove stroke. Mislim, da naju to, da nisva iz stroke, zagotovo dela še bolj posebna.

Kot ste dejali, je prenova pohištva zelo zahtevna. Se vama zdi, da se lahko tega naveličala ali bi se s tem rada ukvarjala tudi po končanem študiju?
Naveličala – mislim, da ne. Zaradi tega projekta preživljava več časa skupaj in se imava lepo, vedno poslušava glasbo, se šaliva in zato nama je prenavljanje v užitek. Če pa v tem nekega dne ne bi več uživala, bi nehala, zagotovo. Vsekakor bi se rada s tem bolj resno ukvarjala. Oba še študirava, tako da se do zdaj nisva mogla projektu popolnoma posvetiti. Če se odločiva za ta korak, pa bova gotovo morala iti tudi (ali samo) v tujino, saj mislim, da se v Sloveniji od tega (še) ne da živeti.