"I'M FORTY AND I KNOW IT," (Sem 40 in to vem) je zapisal Košir danes na svojem Twitterju, ob tem pa objavil fotografijo svetleče medalje z dotično številko, ki so mu jo podarili sodelavci.

Leta 1972 v Mojstrani rojen Košir je nase opozoril leta 1991 na mladinskem svetovnem prvenstvu v Hemsdalu na Norveškem, kjer je osvojil naslov prvaka v superveleslalomu.
V svetovnem pokalu uspehov v tej disciplini ni imel, namesto tega se je posvetil tehničnim disciplinam in trikrat zmagal v slalomu - med drugim leta 1999 v Kranjski Gori, v času, ko je bilo navdušenje nad smučanjem pri nas na vrhuncu. Evforija je bila takrat tako velika, da se je v šolah za nekaj trenutkov, potem ko je Košir prečkal ciljno črto, ustavil pouk.

Vrhunec olimpijska medalja
Med letoma 1994 in 1999 je Košir skoraj konstantno nizal vrhunske rezultate, poleg tistih treh zmag se je še 17-krat povzpel na zmagovalni oder in se v skupnem seštevku slaloma (leta 1995 pa tudi veleslaloma) skoraj redno uvrščal med prvo trojico. Eden izmed vrhuncev je bila prav gotovo bronasta medalja v slalomu na olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994.
Leta 2001 se je, potem ko je bila v 90. precej odmevna njegova romantična zveza s smučarsko kolegico Špelo Pretnar, poročil z manekenko Alenko Ružič, v zakonu pa so se jima rodili trije otroci, Anika, Alina in Jalen.
Košir je bogato tekmovalno kariero končal z nekaterimi manj lepimi trenutki, med katerimi je bilo zlasti veliko razočaranje, ko ga niso uvrstili v slovensko olimpijsko ekipo 2006. Po tisti sezoni je postavil smuči v kot. Pozneje je odprl svojo trgovino s športno opremo, bil je slovenski zastopnik Rossignola, deloval v smučarski zvezi in se veliko posvečal tudi hokeju.

Se pri 40 počutite kaj drugače?
Ne, sploh ne. Če sem čisto odkrit, če me ne bi domači in prijatelji danes prijetno opozorili na to, bi bil zgolj običajen dan. Tako hitro si sledijo dnevi in leta, da komaj opaziš.

Katero desetletje pa vam je do zdaj ostalo v najlepšem spominu?
Z življenjskega vidika uspehov mi je prav gotovo najljubše to zadnje desetletje, med 30. in 40. letom. V teh 10 letih sem se poročil, dobil otroke, si zgradil hišo ... veliko najpomembnejših življenjskih dogodkov se je zgodilo.

Si boste kaj posebnega kupili za to okroglo obletnico?
Ne, nimam želja po materialnih dobrinah, ampak bolj po življenjskih doživetjih.

Kaj bi označili za svoj največji dosežek do zdaj?
To, da sem si ustvaril družino. Družina je osnova vsakega življenja, s tem se ne more primerjati nič drugega. Družina je vedno tam, vedno je tvoja. Vem, sliši se patetično, ampak tako je.

Kaj pa za svoje največje razočaranje?
Resno? To me boste vprašali na rojstni dan? (smeh) Ah, razočaranja, vzpone in padce ima vsak, prav enega pa ne bi izpostavljal.

V peto desetletje ste vstopili v ne ravno najbolj rožnatih časih - tako za slovensko smučarijo kot za Slovenijo na splošno. Vidite bolj rožnate čase ali bo šlo po vašem mnenju od te točke samo še navzdol?
Po naravi sem optimist, tako da mislim, da bo bolje. Moramo pa vsi vložiti za to veliko truda in dobre volje. Z majhnimi koraki se doseže velike stvari. Ključni sta solidarnost in skromnost. Pomagale pa bi seveda tudi sistemske spremembe.

Ste morda kdaj razmišljali o vstopu v politiko?
Sem razmišljal, saj me politika zanima, ampak za zdaj se ne vidim kot politični kandidat. Vprašajte me nekaj let pozneje, morda za 60. rojstni dan. (smeh)

Še vedno ste eden najprepoznavnejših in priljubljenih slovenskih smučarjev. Vam medijska prepoznavnost kdaj preseda?
Ne, to ne, čeprav si kdaj človek seveda želi, da ne bi bil tako na očeh. Ampak s tem nimam težav in lahko živim normalno, kot mislim, da v bistvu vse slovenske javne osebe. Nismo neki tak kričav narod.
Izpostavili ste svoje otroke. Kaj pa si najbolj želite za njih?
Ja, saj veste. Da bi bili zdravi, da bi normalno odrasli. Da bi jih dobro vzgojil in da bi se razvili v "fajn" osebe. Pa da bi se radi vračali domov, ko bodo odrasli. (smeh)