"Mene je njegova zgodba zelo navdihnila," je Marko Bratuš kratko in jedrnato pojasnil, zakaj se je sploh odločil posneti film o nekdanjem manekenu, ki se po bolezni, tumorju na možganih, zaradi česar je ostal brez vida, ni predal, ampak se je s še večjim navdušenjem "vrgel" v življenje.

"On se nikoli ne preda. Tudi če se karte poslabšajo, se ne preda. Mislim, da je to glavno sporočilo tega filma," še pravi in dodaja: "V tem času recesije, ko se vsi pritožujejo, kako jim je grozno, je sporočilo tega filma ravno pravo."

"Brez dobre ekipe mi ne bi uspelo"
Alen trenira plavanje in trenutno čaka na zeleno luč za paraolimpijske igre v Londonu, še vedno vodi svojo modno agencijo, je soustanovitelj podjetja, ki se ukvarja s predelavo in dostavo ekološke hrane Proorganika, lani je ustanovil center za slepe in slabovidne otroke in mladino Vidim cilj, ko najde čas, smuča itd. "Brez dobre ekipe mi ne bi uspelo. In to velja za vse moje dejavnosti," priznava Kobilica in dodaja, da ima pri vsakem projektu "pomoč", torej ljudi, ki ga vodijo, ki se na posamezno področje spoznajo.

Sedma sila je imela dopoldne priložnost videti film Hoja po vodi, ki govori o Alenovem življenju pred dnem, ko je izvedel za tumor, o tem, kako se je, ko je nastopila slepota, spopadel s svojo usodo, in o njegovi (novi) strasti - plavanju. Ekipa ga je spremljala eno leto in pol, se z njim odpravila v modno prestolnico Pariz, z njim so bili na morju itd.

"Z Alenom je bilo super snemati, ker je pravi profesionalec, ki se je 13 let ukvarjal z visoko modo. Naredi to, kar hočeš," je pojasnil režiser. V enem letu in pol, kolikor časa je trajalo samo snemanje, je še razložil, sta se dobro spoznala, saj so veliko časa preživeli skupaj in se družili, "tako da je na koncu nastal precej bolj intimen film, ko če bi npr. samo delal novinarski prispevek".

Alena in dogajanje okoli njega so le spremljali
Bratuš je ob tem še dejal, da je imel priložnost videti Alena, ko je bil dobre volje, ko je bil jezen ali malo slabše volje. "Tako da ti potem pusti tudi malo bližje sebi," dodaja Bratuš, ki je pojasnil še, da je ljudi, s katerimi so se pogovarjali o nekdanjem manekenu, predlagal Kobilica sam, ker, jasno, sam najbolje ve, kdo so njegovi prijatelji. Veliko so sodelovali tudi z njegovim prijateljem Tomažem Boletom, z njegovo trenersko ekipo, a so se ves čas trudili, da bi dogajanje le spremljali. Del dokumentarnega filma so tudi intervjuji z ljudmi, ki so v Alenovem življenju pustili pomemben pečat, kar pa je Bratuš prepustil Janiju Severju, sicer producentu filma.