Kulturni svobodni umetnik, med drugim Ježkov in Prešernov nagrajenec, priznava, da mu dela ne primanjkuje. Hiter pregled njegovega dosedanjega opusa na raznovrstnih področjih kulture kaže, da je bilo tako pravzaprav od nekdaj. Če ne nastopa v gledališču, prevaja ali piše. Največkrat poezijo ali dramatiko, velikokrat pa tudi otroško literaturo. Čas si v zadnjem obdobju vzame tudi za nastop na protivladnih demonstracijah v domači Ljubljani.

V pogovoru za MMC je orisal svoj pogled na slovensko kulturno prizorišče, izrazil svoj dvom o nacionalizmu in tudi razjasnil, zakaj še danes, ko je jezen na trenutno vlado, samodejno zakolne, da so "banda komunistična".

Zdi se, da nikoli ne počivate, dejavni ste na raznovrstnih področjih kulture, predvsem v gledališču in literaturi vedno pripravljate kaj novega. Kako sploh ostanete na tekočem z vsemi projekti?
Ne vem, če je ravno tako. Nekateri projekti so na novo obujeni, drugi stari, nekaj pa je tudi novih. Sem pač svobodnjak in moram delati malo več.

Tudi zaradi krize?
Zdi se mi, da se zame stvari niso bistveno spremenile. Nekaterih nastopov je resda manj, kar je delno tudi posledica gospodarske krize. Posebej tistih, kjer je ekipa zadaj večja. Za več ljudi je pač treba več denarja. No, pa saj se najde kaj drugega, včasih kaj napišem, nastopam v šolah za otroke … Dela mi na splošno ne manjka, priznam.

Kakšen odnos imate do otrok? Radi nastopate za, kot pravijo, najbolj iskreno in zahtevno občinstvo?
Nimam posebnega odnosa do tega. Imam dva svoja, že odrasla otroka in celo enega vnuka. Nekaj stika z otroki torej imam. Pisanja za otroke sem se navadil takrat, ko sem dobil prvega sina in padel nazaj v ta otroški svet. Od takrat ustvarjam na dveh tirih. Eden pelje do otrok in drugi do odraslih.

Menite, da otroke kot odjemalce literature podcenjujemo? Na trgu je ogromno prevedenih pravljic, ki nimajo prave dramaturgije, ne zgodi se nič vznemirljivega, liki so po navadi ves čas "na varnem"?
Zagotovo jih podcenjujemo. Otroci so zelo dojemljivi in imajo ves čas problem s tem, da jim dajemo premalo. Ne samo zgodb, tudi šole so po mojem usmerjene v napačno smer. Tistega, kar jih zanima, ne dobijo, čeprav je to dostikrat pomembnejše za njihov konkretni svet. Mislim, da so zmožnosti otrok v smislu izobraževanja na splošno premalo izkoriščeni.

Morda želi veliko sodobnih staršev tudi otroke zaščititi pred "grozno" literaturo. Kot vemo, so starejše pravljice včasih tudi grozljive, včasih tam kdo tudi umre nasilne smrti.
Tudi strah pred nasiljem je gotovo pretiran. Sam sem privrženec tega, da grozovitost v pravljicah predstavlja pomembne simbole, ki jih ne moremo odrezati od otrokovega dojemanja sveta, saj s tem iz njega delamo invalida.

Kako je s poezijo? Zasledila sem, da menite, da smo v Sloveniji preveč obremenjeni z rimanjem.
Tako je, menim, da se poezija pri nas preveč povezuje z rimo. Tudi zato, ker je modernizem k nam prišel zelo pozno, pravzaprav kar s katastrofalno zamudo. Kosovel je dolgo čakal v predalu. Slovencev je pač malo, zato marsičesa nimamo in imamo posledično površno kulturno ponudbo. To je resna težava, s katero se moramo soočiti.

Večkrat ste poudarili, da kultura ne sme biti sama sebi v namen, ampak mora biti družbeno odgovorna.
Saj to je njena funkcija. Kultura se pri nas po navadi enači s tem, da "si kulturen". Mi jo imamo torej zato, da smo lahko "kulturen narod". To je popolna neumnost. Kultura ima funkcijo, Slovenci pa jo uporabljamo zato, da smo enakovredni drugim. Ta percepcija se je radikalno pospešila sredi 19. stoletja, ko se je rodila ideja o slovenski državi.

Smo trenutno spet v obdobju, ko se kultura ponovno pripenja na družbenopolitično angažiranost?
Pravzaprav smo ves čas na istem, kot smo bili v 19. stoletju. Kulturna ponudba se krepi počasi. Upam, da bo kulture, ki bo hkrati kakovostna in popularna, vedno več. Združevanje teh dveh karakteristik se mi zdi najpomembnejše, to so tisti pravi presežki.

Ste imeli v oziru kulturnega delovanja kdaj kakšne težave z oblastjo?
Mislim, da ne. V resnici sem le neka "margina", večinoma delam v teatru. Morda mi kdaj niso dovolili kakšnega nastopa na ulici.

Nedavno ste nastopili na Protestivalu, v kulturnem programu v podporo demonstracijam. Glede na to, da večkrat slišimo, da so Slovenci cinični, bi ob pogledu na dogajanje lahko rekli, da smo cinizem tokrat pustili ob strani?
Cinizma smo se ozdravili zaradi odpora do politikov. Cinizem je namreč postal osnovno komunikacijsko orodje naše trenutne vlade.

Pravijo, da je ozračje na protestih, ironično glede na akterje, podobno kot takrat, ko so bile demonstracije v podporo četverici JBTZ.
Tega ne vem, ker me takrat ni bilo v Sloveniji. Ne vem, ali bi hodil na Roško, saj mi je šla množična psihoza vedno na živce. Nikoli nisem bil privrženec nacionalizma. Strah me je bilo, kam to pelje. Morda pa bi me potegnilo vase, če bi bil takrat tukaj.

Niste verjeli v osamosvojitev?
Bil sem skeptičen. Ob tem naj poudarim, da Jugoslavija zame ni predstavljala neke domače tvorbe. Študiral sem češčino in sem se od nekdaj počutil bolj del srednje Evrope oziroma pokojne Avstro-Ogrske. Vleklo pa me je še bolj na sever. Tako da še zdaleč nisem kakšen jugonostalgik. A to podžiganje slovenskega nacionalizma in samonavdušenja se mi je zdelo noro. Nekakšna posledica napačne samopodobe, ki jo imamo tudi zato, ker nam kultura ni dala dovolj refleksije o svetu, v katerem živimo. Pri nas ni konkurence, na nekem področju si hitro "glavna faca". Ogromno ljudi je na vodilnih položajih brez potrebnega znanja. Tujih strokovnjakov pa se branimo kot hudič križa. Zato smo tudi v zaostanku na filmskem področju. A film moramo nujno razvijati, saj je to danes najpomembnejša zvrst umetnosti.

Kakšen je naš odnos do maternega jezika? Smo dovolj drzni v jezikovnih inovacijah, ali vedno čakamo neko formalno instanco, da nam da zeleno luč, da neko besedo lahko uporabljamo?
Jezikoslovce, ki to urejajo, vsekakor rabimo, je pa vprašanje, koliko zmede povzročijo s svojimi anorgansko nastalimi skovankami. Že Prešerna je češki jezikoslovec Čelakovski v pismu opozoril, da imajo literati nalogo, da razvijajo in ustvarjajo jezik. Jezikoslovci naj to samo urejajo.

Ste privrženec tega, da se za vedno nove besede, ki se zaradi razvoja tehnologije in fines spletne komunikacije pojavljajo na mesečni bazi, vselej išče slovenske ustreznice?
Ne vidim ravno potrebe po tem, da se nove besede izumljajo na silo. Če se primejo, je pa super.

Obstajajo tudi pomisleki glede slovenskih kletvic. Pravijo, da pravzaprav ni takšne avtohtono slovenske, ki bi bila zares sočna in sproščala našo jezo.
Kletvica mora biti močna. Kletvice so nekaj, kar je zelo globoko v človeku. Žena mojega prijatelja, ki živi v tujini, mi je rekla, da njen mož govori slovensko edino takrat, ko se razburja med šofiranjem avta. Tega se ne da spremeniti in nemogoče je, da bi nekdo, na primer jezikoslovec, prišel in povedal, kako moraš preklinjati. Jaz na primer še dandanes, ko sem jezen na politiko SDS-a, rečem, da so "banda komunistična". To človeku ostane. (smeh)

V katerem vidiku kulturnega ustvarjanja bi najraje pustili svoj pečat, po čem bi radi, da se vas ljudje spominjajo?
Ojoj, kakšno grozno vprašanje, kot da umiram! Pojma nimam, kakor želijo. O tem ne premlevam, razmišljam predvsem o tem, kaj in kje bom delal v prihodnje. Po eni strani se mi sicer ne ljubi več toliko delati, po drugi strani pa bi bil vesel kakšne priložnosti, na primer pri filmu. Vem, da je to težje izvedljivo, saj sem že star in je prav, da delajo mladi. Od njih tudi pričakujem več kot od sebe.