Marisa je članica Mednarodnega združenja žensk Ljubljana, na kratko Sila – Iwcl, že vrsto let, letos je tudi del organizacijskega odbora bazarja – najvidnejšega dobrodelnega projekta združenja. Letošnji bazar, ki je vedno odlično obiskan, bo v nedeljo, 2. decembra, v hotelu Union v Ljubljani.

Z Mariso, ki prihaja iz Indonezije, v Slovenijo pa jo je pripeljala ljubezen, smo se pogovarjali o projektih združenja Sila in njenem pogledu na življenje v Sloveniji.

Koliko članic ima združenje Sila?
Mislim, da okoli 125 ali še več. Moja napaka, ker nisem preverila, haha. Nekaj časa smo bile v združenju dejavne tri Indonezijke, danes pa sem jaz edina, ki dnevno sodelujem.

Morda veste, ali v Sloveniji obstaja tudi različica društva za moške izseljence?
Vem, da obstajata The Expat Club in The Diplomatic Club, za katerega mislim, da ni omejen po spolu. Sila pa je edino mednarodno združenje, ki se ukvarja z več dejavnostmi in tudi organizacijo dobrodelnih dogodkov.

Sprejemate tudi Slovenke?
Da, trenutno je okoli 70 odstotkov članic tujk, 30 odstotkov pa Slovenk. Potrebujemo veliko slovenskih žensk, da nam pomagajo, da se laže seznanimo s svojim novim domom, usvojimo dnevno rutino in navade življenja v Sloveniji. Če govorim iz svojega primera – ko sem prvič prišla v Ljubljano, nisem vedela ničesar – kje nakupovati, kam iti k frizerju, kam peljati otroke ... Pri tem mi je združenje Sila močno pomagalo. Dobila sem nove prijatelje, z drugimi članicami sem lahko govorila angleško. Nato sem korak za korakom gradila temelje. V Sili organiziramo tudi veliko dejavnosti in tečajev za ženske – imamo kulinarični in bralni krožek, obiskujemo muzeje, hodimo na izlete. Nazadnje smo bile v Idriji in Rogaški Slatini. Kot prišleku so takšne stvari zelo zanimive, veliko tudi izvemo o svoji novi državi.

Se članice združenja Sila srečujete s kakšnimi težavami pri svojem delu, glede na to, da združujete toliko različnih žensk z različnimi cilji, navadami, načini komuniciranja?
Ne, naše raznolikosti ne dojemam kot težavo, ampak kot prednost. Ponosna sem, da sem del Sile, saj prihajamo iz različnih držav, nekatere smo čisto običajne ženske v smislu, da nimamo nikakršnih vladnih ali diplomatskih položajev. A vse prepreke premagamo, saj imamo isti cilj – čim bolje se prilagoditi življenju v Sloveniji oziroma v Ljubljani, saj nas največ živi prav v prestolnici. Ob tem želimo v svojem novem domu narediti veliko dobrega tudi za druge.

Kako izbirate svoje projekte, komu pomagati z dobrodelnostjo?
Organizacije, ki jim bomo podarile znesek z bazarja, izberemo na sestanku, vsako leto tudi izberemo temo bazarja. Organizacije nato same povedo, kakšna pomoč bi jim prišla najbolj prav.

Vsak december priredite dobrodelni bazar, ki je velika uspešnica in eden najbolj obleganih dobrodelnih dogodkov v decembru. Na stojnicah ponujate izdelke iz več kot 30 držav, kuhate domačo hrano. Gneča na dogodku je vsako leto izjemna. Zakaj je bazar tako obiskan, saj se da izdelke s stojnic verjetno kupiti tudi po spletu?
Menim, da bazar uspeva zaradi duha samega dogodka in svojega cilja – pomagati drugim. Zahvaliti se moram tudi vsem podpornikom, veleposlaništvom in donatorjem. Bazar je enodnevni dogodek, za njim pa se skriva najmanj od štiri do šest mesecev priprav, ki vključujejo ogromno ljudi. Poleg tega bazar poteka v prazničnem času, ko se vsi še večkrat spomnimo na ljudi, ki jih imamo radi. Ob tem je treba poudariti, da je mogoče na enem mestu in v enem dnevu videti države s šestih celin. Seveda se da večina stvari, ki jih prodajamo, v današnjem času kupiti po spletu, a v združenju Sila smo izredno vesele že, ko dogodek pripravljamo ... in da je odziv tako velik. Vsa sredstva, ki jih zberemo s prodajo, predamo neposredno organizacijam po naši izbiri. Lani smo zbrale okoli 40.000 evrov, ki smo jih razdelile štirim organizacijam.

Od kod dobite vse izdelke, spominke in hrano, ki jo ponujate na stojnicah, prav iz svojih rojstnih držav?
Da, veliko veleposlaništev oziroma držav dobi izdelke iz domovine ali od donatorskih podjetij. Na naši indonezijski stojnici bo na primer čisto vsa hrana prišla neposredno iz Indonezije, prav tako drugi izdelki in umetnine.

Indonezija sicer v Sloveniji nima svojega veleposlaništva, kajne?
Ne, lahko rečem, da na žalost. Indonezija ima najbližje veleposlaništvo na Dunaju, pod katerega spada tudi Slovenija, tukaj pa deluje le častni konzul. Menim, da trenutno v Sloveniji živi okoli 50 Indonezijcev, tako da (še) nismo velika skupnost. Vsako poletje imamo srečanje, na katerem lahko sproščeno klepetamo v svojem jeziku. Slovenski jezik je namreč težek za učenje, vsaj meni se zdi. Sama živim v Sloveniji štiri leta in pol in slovenščino lahko razumem, govoriti pa jo je težko. Vedno me je strah, da ne bom koga užalila s kakšno neprimerno besedo ali naslavljanjem. Moja sinova se mi včasih smejeta in govorita: "Uuu, mami pa ne zna slovensko."

Onadva sta dvojezična?
V bistvu sta trojezična. Mož se z njima pogovarja slovensko, midva z možem se med seboj angleško, jaz pa z njima govorim v jeziku bahasa (uradni jezik v Indoneziji, op. a.). Indonezija je ogromna, trenutno v državi živi okoli 260 milijonov ljudi.

In vi ste iz prestolnice Džakarta, ki ima več kot deset milijonov prebivalcev, prišli prav v dvomilijonsko Slovenijo.
Res je, a v Slovenijo sem se takoj zaljubila. Prvič sem v Slovenijo zaradi posla prišla pred 15 leti, mnogo prej, preden sem spoznala zdajšnjega moža. Spomnim se, da sem morala vizum urejati v Canberri in da ste takrat še plačevali s tolarji. Še danes imam spravljenih 500 tolarjev, ker se mi je ta denar zdel tako poseben. Mislim, da ste evro dobili ob mojem tretjem ali četrtem obisku. Še danes se spomnim, kako navdušena sem bila takoj, ko sem pristala na letališču Brnik. Ogromno zelenja, čudovita pokrajina. Kmalu sem ugotovila, da je Slovenija Švica z morjem. Seveda takrat še slutila nisem, da bom kdaj živela v Sloveniji, a zdaj sem tukaj. 18. novembra sem se udeležila tudi svojih prvih volitev v Sloveniji, lokalnih. Želim si biti odgovorna rezidentka Slovenije. Zdaj že lahko rečem, da je Ljubljana moj prvi in Džakarta moj drugi dom. Tukaj živim, moja družina je tukaj.

Kako sta se z možem sploh spoznala?
Prvič sva se spoznala v Sloveniji, ko sva delala za partnerski podjetji, a šele kakih šest let pozneje sva se zapletla tudi zasebno. Ker je bil v svojem podjetju določen za Azijo, sva večkrat skupaj potovala in se poslovno takoj ujela, najina kemija je bila popolnoma usklajena. On je bil odgovoren za tehnologijo, jaz za prodajo, in ko sva po Aziji obiskovala stranke, sva morala delati kot ekipa. Odlično sva se dopolnjevala, kmalu sva končevala stavke drug drugega. Začela sva se zbliževati tudi zasebno in po nekaj časa sem ga vprašala: "Torej?" On mi je odvrnil samo: "Ja, okej, dajva." Odvrnila sem mu, kaj misli s tem, a se ni izrekel. Naslednjič sem ga naravnost vprašala, kam pelje najina zveza, on pa mi je dejal: "Kar pripravi papirje." Nič mi ni bilo jasno, zato mi je rekel: "Ja, poročiva se." Pogovarjala sva se po Skypu in nisem vedela, kaj naj si mislim. "Se zavedaš, da si me ravnokar zasnubil?" sem ga vprašala v šoku. Določila sva datum poroke. Prišel je v Indonezijo, kjer je naredil vse korake, ki se od ženina pred poroko v naši kulturi pričakujejo, na primer, da je mojega očeta prosil za dovoljenje. Urejati sva začela vse potrebne papirje, poročila sva se v Indoneziji.

Zdaj imata dva otroka, devetletnega Rayo in petletnega Jacoba. Kako se razlikujejo, če sploh, slovenski in indonezijski vzgojni in starševski prijemi?
Ne bi rekla, da so velike razlike, gre le za posamezne primere. Nekatere vrednote se pač razlikujejo. Na primer, indonezijski otroci ne smejo klicati učitelja po imenu, zato sem bila zelo presenečena, ko sem v Sloveniji slišala, da otroci v vrtcu ali šoli učitelja kličejo po imenu. Presenečena sem bila tudi, ko so me sinovi prijatelji pozdravili "Živjo, Marisa!". V Indoneziji je nevljudno, če mlajši starejšega od sebe kličejo le po imenu. Ženske se v jeziku bahasa kliče primerljivo besedi "teta", moške pa "stric". Drugih razlik pri vzgoji pa se ne spomnim. Sem pa srečna, da vzgajam svoja otroka tukaj, saj imata neskončno priložnosti in možnosti preživljanja časa zunaj s svojimi prijatelji. To ni samoumevno. V Džakarti ni tako velikih odprtih parkov, kot jih je v Ljubljani. Džakarta je danes postala bolj kot ne betonska džungla, tipična metropola. Če želiš iti v park, se je treba peljati z avtomobilom. Tudi mi smo nekaj časa živeli v Džakarti, v velikem kompleksu, a zaradi vlage, temperatur in varnosti nikoli nisi popolnoma sproščen, ko si zunaj.

Kako so v Indoneziji videti decembrski praznični dnevi, glede na to, da gre za muslimansko državo? So vplivi zahodnega sveta prišli tudi v Indonezijo?
Res je. V Indoneziji se praznuje idul fitri oziroma bajram, ki se ga v Sloveniji ne praznuje na veliko. Moja sinova uživata v slovenskih in indonezijskih praznikih in navadah, ki jim pritičejo. Tukaj se veselita Miklavža in dedka Mraza. Z možem ju skušava naučiti, da sta kar najbolj strpna, saj sama verjamem – in to sta me naučila že starša – da je vsaka religija enaka. V bistvu častimo istega boga, le na drugačen način – in vsi želijo od nas, da smo dobri ljudje. To skušam naučiti tudi svoja sinova. Ramazan se začne poleti, ko je dan najdaljši, zato bi otroka še teže zdržala celodnevno postenje. Seveda zanju post ni obvezen, skušam pa ju prepričati, da se postita vsaj dopoldne, od sedmih do dvanajstih, mlajši pa vseeno zjutraj poje zajtrk. Starejši je do postenja precej kritičen in me ves čas sprašuje, zakaj je to potrebno, zato mu razlagam, da je to eden izmed načinov, kako biti solidaren in sočuten. Postenje je sicer nujno za otroka, ki vstopi v puberteto.

Kako pa se razlikuje življenje slovenskih in indonezijskih žensk?
Z dna svojega srca moram poudariti, da resnično cenim Slovenke, saj ste vse izredno močne ženske. Nekdaj so ženske v Indoneziji imele veliko otrok in morale so opraviti tudi vsa gospodinjska dela, a le redke so ob tem hodile še v službo. Danes smo v Indoneziji na neki način razvajeni, ker imajo ženske na voljo široko podporo gospodinj in varušk. Če oba starša namreč delata, si običajno lahko privoščita eno ali drugo, gospodinjo in/ali varuško, ki živi z družino. Ne bi sicer rekla, da je to najboljša možnost, saj te varuške ali gospodinje včasih izrinejo mamo iz njene vloge. Ko smo še živeli v Indoneziji in je bil rojen moj starejši sin, smo imeli možnost popolnega podpornega sistema – varuško, gospodinjo in šoferja, poleg tega so ga razvajali moji starši. Zaposlene mame v Sloveniji so v popolnoma drugačnem položaju. Ko smo se pred dobrimi štirimi leti preselili v Slovenijo, sem nenadoma ostala brez vse te pomoči, poleg tega sem bila visoko noseča in morala sem urejati stvari za selitev. Večkrat sem pomislila, da tega ne bom zmogla. A potem sem se spomnila na svojo taščo, ki je delala kot vzgojiteljica v vrtcu in je sama vzgajala dva sinova. Rekla sem si: Če je zmogla ona, bom zmogla tudi sama. Zato resnično čestitam Slovenkam, ki morajo skoraj pozabiti nase zaradi otrok. A kljub temu sem srečna, da smo tukaj, saj v Indoneziji družine konce tedna običajno preživljajo v nakupovalnih središčih, starši delajo od jutra do večera, na cestah pa so stalno prometni zamaški.