"Do zmage je vse super – čeprav je bilo včasih kar naporno, ko sem prišla med finaliste, sem imela priložnost vsako nedeljo nastopati, in to je bil najlepši del šova. Da sem prav jaz zmagovalka, sem dojela komaj teden po njegovem koncu. Takoj sem posnela prvi singel in nato čez nekaj mesecev posnela še drugega, za katerega sem posnela tudi videospot. Še vedno pa najbolj uživam ob nastopanju," je priznala za MMC mlada pevka.

Demetra je sicer od zmage posnela dva singla – zadnji izmed njih Malo fantazije je nekaj časa prevladoval na videolestvici oddaje Točka (ki jo lahko spremljate vsak delovni dan ob 19. uri). Pri obeh pa je združila svoje moči z glasbenico in avtorico Neisho.

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Kje se je lepše imenovati Demetra Malalan? V Trstu ali v Ljubljani? Oz. v Italiji ali v Sloveniji?
Lepše je v Sloveniji (smeh). Jaz sem zadnje čase skoraj več v Ljubljani kot v Trstu.
Prijetno je, ko prideš domov, ampak sem se med šovom toliko navadila na Ljubljano, da se počutim super tudi v Ljubljani.

Kako naporne so te vožnje?
So kar naporne. Še posebej, če gostuješ v kakšni oddaji v jutranjih ali dopoldanskih urah. Pot iz Trsta v Ljubljano ni najlažja, če si zaspan. Včasih z družino kar ostanemo v Ljubljani, če imam več obveznosti. Trudimo se, da bi bilo za vse čim lažje.

Kako to usklajujete s šolo?
Ker imam večino delavnih obveznosti v Ljubljani, sem težko usklajevala šolske obveznosti v Trstu, zato sem se odločila, da bom šolanje nadaljevala v Ljubljani.

Menite, da je pevska kariera in z njo večja prepoznavnost v javnosti prišla v pravem trenutku ali bi zdaj raje videli, da bi vse skupaj prišlo malo pozneje?
Starši bi bili bolj zadovoljni, če bi ta prepoznavnost prišla, ko bi jaz že maturirala, sama pa menim, da če bi čakala do 18. leta ali dlje, se vse to ne bi zgodilo. Na glasbeni resničnostni šov sem se prijavila, ker mislim, da ko se pojavi priložnost, jo je treba izkoristiti. Če tega ne bi storila, se mi najbrž nikoli ne bi uresničile sanje. Seveda je pomembna šola, toda svoje odločitve ne obžalujem.

Razmišljate morda tudi o študiju petja ali vas zanimajo – v akademskem smislu – kakšne druge smeri?
Ne vem še. Petja se učim pri vocal coachu. Razmišljam o tujini, ampak ne le za študij petja, morda bi ob študiju petja vzporedno poskusila še kaj novega. Tujina me privlači že zaradi zamenjave okolja in večjih priložnosti, ki ti jih širše okolje ponuja.

Vsi tekmovalci resničnostih šovov poudarjajo, da ko pridejo iz njih, se trdo delo šele začne. Kako je bilo v vašem primeru? Kaj se je zgodilo, ko si ste se končno naspali in prišla do zavedanja, kaj ste dosegli?
Po zmagi sem bila prepričana, da je najtežje za mano. Kmalu pa sem sprevidela, da se takrat trdo delo šele začenja. Nobena stvar ne pride sama od sebe, med šovom si v sanjah, po šovu si spet v realnem svetu. Vseeno mi je doslej uspelo, da sem posnela dva singla in še videospot, kar je bil moja velika želja. Nekaj sem vendarle naredila.

Koliko bi bili pripravljeni deliti svojo zasebnost zgolj na račun večje medijske prepoznavnosti?
Svoje zasebnosti ne bi delila na račun večje medijske prepoznavnosti. Zasebnost je prav, da ostane osebna stvar. OK, če pišejo o tvoji glasbi in ustvarjanju, kaj več pa ne …

Od vaše zmage še ni minilo dobro leto, pa ste predstavili že dva singla. Je to za vas veliko ali malo? Še posebej, če pomislimo, da nekateri bolj uveljavljeni slovenski izvajalci na leto včasih postrežejo le z enim singlom.
To je relativno. V vsak singel je bilo treba vložiti veliko dela in prilagajanja. Težko je tudi ustvariti oz. izbrati skladbo, ki bo všeč ljudem in ki jo bodo dobro sprejele radijske postaje. Ljudje pričakujejo, da takoj po zmagi posnameš album, toda to ni tako enostavno. V vsak singel posebej je bilo treba vložiti veliko dela in prilagajanja drug z drugim. Naporno je.

Za zdaj samo pojete, kako pa je kaj z avtorstvom? Razmišljate kaj v tej smeri?
Res je, za zdaj le pojem. Včasih sem igrala klavir, a sem ga trenutno odložila na stranski tir … verjamem pa, da se bom kmalu spet posvetila klavirju ali drugemu inštrumentu, saj je za avtorsko ustvarjanje to zelo pomembno. Upam, da bom nekega dne tudi bolj dejavna na avtorskem področju, ker vem, kakšna je razlika, če ti nekdo drug napiše pesem ali si pesem napišeš sam. Menim, da dokler nimaš dovolj izkušenj, je dobro, da lahko sodeluješ z drugimi. Ampak na primer nazadnje sem imela priložnost, da sem sodelovala z avtorjem in tekstopiscem, ki mi je dovolil, da sem s svojimi idejami nadgradila to, kar si je on zamislil.

Vašo zadnjo skladbo Malo fantazije je napisala Neisha. Kako je interpretirati besede nekoga, ki je tako kot ste vi, pevka in poleg tega še avtorica?
Seveda ni lahko. Pri prvem singlu, ki je bolj enostavna skladba, nisem imela težav z besedilom in petjem. Pri drugem singlu pa ni šlo tako lahko, ker se vprašaš, kakšno sporočilo, bi rada delila z drugimi, saj je to bolj ljubezenska in bolj čustvena pesem. Ni lahko, če ti nekdo drug piše besedilo, v katerem ni tvojih čustev. Kot pevec pa si želiš, da bi bil pristen, in zato se ti avtor mora prilagoditi, vendar se ne bo nikoli povsem približal tvojemu čutenju. Zato če ustvarjaš sam, je to popolnoma nekaj drugega ... Želim si, da bi v bodoče vsaj besedila pisala sama.

Kaj vaju je povezalo z Neisho? Kdaj sta se srečali in kako sta ohranili odnos?
Glavno vlogo je imel pri tem producent Dejan Radičević, ki me je seznanil z Neisho, avtorico glasbe mojega prvega singla. Besedilo je prispeval namreč Rok Vilčnik. Šla sem k njej domov in pesem je bila hitro posneta. Seveda smo ohranili stike, in ker je bila prva pesem uspešna, sem se spet odločila za Dejana in Neisho. Z Neisho sem dobro sodelovala. Izbira avtorja ni lahka naloga, če pa je avtor tudi sam pevec, moraš paziti, da ohraniš svojo dušo, interpretacijo in da ne zapadeš njegovemu načinu petja. Na to sem morala paziti tudi pri Neishi, saj je ona zelo izrazita interpretka, ki so ji pesmi, ki jih piše, pisane na kožo. Hitro lahko izgubiš posebnost, ki jo imaš. Na splošno pa mislim, da si glede na to, da sem stara šele 16 let, lahko dovolim malo raziskovanje raznih pevskih stilov.

Za Slovenijo velja, da je zelo težko najti pravi krog avtorjev – že izkušeni pevci imajo s tem težave. Kako je s tem pri vas?
Sama poznam za zdaj le nekaj avtorjev. Med šovom in po njem nisem imela pojma, katerega avtorja bi izbrala. Bilo je grozno. Vesela sem, da nas je med šovom spremljal Dejan Radičevič. Po zmagi mi je ponudil primerno skladbo, ki jo imam rada in ki je doživela lep uspeh.

Katarina Mala je dejala v pogovoru za MMC, da Slovenija zna narediti zmagovalca resničnega šova, ne zna pa ga voditi pri njegovi nadaljnji karieri. Kakšen je vaš komentar na njene besede?
S Katarino se strinjam, saj imaš med šovom vso podporo, ki jo potrebuješ, po zmagi pa ni tvoja pot vnaprej začrtana in ni vse samoumevno, ampak si moraš sam, seveda ob pomoči založbe, kar precej prizadevati, da si kolikor toliko uspešno prisoten na pevski sceni. Sama sem z opravljenim delom zadovoljna, saj sem posnela dva singla in videospot.

Na šovu je vse sanjsko, vsi ti govorijo, da boš nastopal, ampak v realnosti se moraš boriti za nagrado. Z založbo, ki dobro skrbi za mojo medijsko promocijo, bi rada posnela še nekaj pesmi tako, da bi lahko čim prej izdala svoj album. Rada pa bi tudi čim več nastopala.

Vam je žal, da ste se prijavili na šov?
Sploh ne. Naslov mi veliko pomeni. Že res, da je nagrada, če bi šla na kakšen drug šov – npr. Slovenija ima talent – finančno bolj mikavna, toda na X-Factorju sem se ogromno naučila: kako se gibati na odru, kako nastopati pred kamero … Zelo sem hvaležna neprecenljivim nasvetom mentorja Damjana Damjanoviča, ki mi je bil med šovom v veliko oporo in pomoč. Šele sedaj se zavedam, koliko sem od tega šova odnesla. Predvsem sem pridobila samozavest, zrelost in dodelala samo pevsko nastopanje. Seveda so bili tudi trenutki, ko sem imela vsega dovolj, od kamer do izjav, intevjujev. Toda zmaga na šovu in prepoznavnost poplačata vse, tudi manj lepe trenutke. Toda pozneje začneš vse to pogrešati. Prideš do obdobja, ko se ne dogaja nič. Obtičiš na mrtvi točki. Nič se ne premakne. Lahko drugim govoriš, da snemaš, ampak to ni res. Tisti, ki so že na prizorišču, so se močno borili, da so tam, kjer so danes.

Dobra pot k večji prepoznavnosti je na primer tudi nastop na Emi. Bi morda sledili Evi Boto, ki je na Emo prišla preko Misije Evrovizije, ali pa Maji Keuc, ki je prišla na Emo po uspešnih nastopih na Slovenija ima talent, in se prijavili letos, če bi Ema potekala podobno kot je npr. leta 2011?
Ne. Mislim, da ne. Ni moj cilj prehajati z enega šova talentov na drugega. Ne vem, ali bi bila pri svojih letih sposobna predstavljati Slovenijo na takem tekmovanju, saj je to za šestnajstletnico zelo veliko breme, in ne vem, ali bi to zmogla. Menim, da moraš imeti več izkušenj, da lahko greš na tako tekmovanje. Že res, da je bila Eva Boto enako stara kot jaz, ko je šla na Evrovizijo, sama tega ne bi bila zmožna. Potrebujem namreč še dosti vaj in nastopanja.

Kakšno je vaše mnenje o letošnji predstavnici Slovenije na Evroviziji?
O Hannah Mancini sem vedela bolj malo. Zato sem si zdaj ogledala njene nastope na Youtubu. Ogledala sem si tudi njen nastop na Emi 2011. Mislim, da je Hanna nekaj novega na slovenski sceni, že zaradi tega ker je Američanka, in upam, da se bo na Evroviziji dobro odrezala.

Trenutno malo manj nastopate, toda verjetno razmišljate o tem, kaj bi vključili v svoj repertoar ...
Nastopov je manj, kot bi si sama želela. Na X-Factorju sem spoznala, da v nastopanju uživam. Zelo mi je bilo všeč na X-Night koncertih. V mojem repertoarju sta oba moja singla, pesmi iz X-Factorja in nekaj priredb. Rada bi, da bi se mi pridružila kitarist ali pianist, da bi lahko skladbe izvajala tudi v akustični različici. Imam tudi precej drugih idej in zamisli. Upam, da bom lahko svoje ideje kmalu uresničila.