Veliki finale s Srbijo, slovenski navijači, v ospredju mama Luke Dončića Mirjam Poterbin, poleg nje pa moški z zeleno čepico in očali v barvah naše zastave, ki je še pred koncem tekme nad glavo že dvigal repliko pokala evropskih prvakov.

Nanj naletimo tudi sinoči v Zagrebu po nesrečno izgubljeni rokometni tekmi z Makedonijo – je v družbi nekdanje odlične rokometašice Simone Čižman (nekdaj Šturm).

Prosimo ga za izjavo, vendar moramo počakati, saj skupinam navijačev, ki se prihitijo fotografirat z njim, kar ni konca. “Sploh ne vem, kdo je to, ampak poznam ga s televizije in že ves ta čas hočem imeti sliko z njim. Legenda je, povsod je!” pojasnjuje eden od navijačev.

"Vsak glas šteje"
Legendi je ime Aleksander Javornik. “Rad se udejstvujem na večini prvenstev in ljudje so prepoznali, da imam srce in dušo za šport,” ga ne preseneča veliko zanimanje. Tudi tokrat ima s sabo pokal - kar zlatega rokometnega si je naredil.

“Že nekaj let delam tudi kopije pokalov, tako da jih je v moji vitrini že kar nekaj,” nam razloži, medtem ko mu roko pride stisnit tudi nekdanji smučarski as Tomaž Čižman.

Strinja se, da je prav zlata košarkarska zgodba naredila revolucijo med navijači. “Mislim, da jih je tudi danes zato prišlo več, kot bi jih sicer, in upam, da jih bodo začele bolj spoštovati tudi posamezne športne zveze, saj so zelo pomemben dejavnik,” je prepričan.

"Vedno pravim, da so navijači energija, pa tudi telesna in duševna hrana za igralce,” pribije "mož v zelenem". Opozori, da so navijači namreč dodatni igralec na igrišču. “Vsak glas šteje, da je Slovenija pri navijanju lahko še močnejša. Vsak, ki pride, je pomemben člen - bolj se sliši, več da motivacije igralcem. In to je tisto, kar je namen,” Žalčan poziva k čim številčnejši podpori s tribun.

Ob tem pa razkrije še nekaj, kar vas zagotovo sploh ne bo presenetilo - za slovenske športnike bo šel februarja pesti stiskat tudi v daljno Južno Korejo, kakopak.

Prepričani o zmagi
Okoli 3.000 slovenskih navijačev je v soboto odpotovalo precej bližje, a zato nič manj goreče. V sosednjo Hrvaško so se Slovenci odpravili z avtomobili, kombiji in avtobusi, v Zagreb je odpeljal tudi navijaški vlak. Na njem je bilo v devetih vagonih prostora za 550 ljudi, prve potnike je ob 12.45 pobral v Ljubljani, nato pa se je ustavil še v Zidanem Mostu in Sevnici.

Po daljšem postanku na mejnem prehodu Dobova je nekaj pred pol peto uro končno prisopihal na postajo Remetinac, le 300 metrov oddaljeno od zagrebške Arene, prizorišča prvega dela letošnjega rokometnega prvenstva za skupino C, ki bo gostila tudi končne obračune.

Včeraj sta bili tam na sporedu dve tekmi - najprej med Nemčijo in Črno goro, nato pa še med Slovenijo in Makedonijo. Nekateri slovenski navijači so se odločili za ogled obeh, drugi pa so raje zasedli sosednje nakupovalno središče in Zagrebčani so presenečeno zrli v razposajeno množico, ki se je iz lokala v preddverju razlila tudi pred vhode trgovin in poskakovala med znamenitim skandiranjem: “Mi, Slovenci!” in “Kdor ne skače, ni Sloven’c”.

Na krilih lanske bronaste medalje na svetovnem prvenstvu, v boju za katero so slovenski igralci ugnali prav Hrvate, so nam praktično vsi, s katerimi smo se pogovarjali, zatrjevali, da je zmaga nad Makedonci nesporna.

Skupinska zabava v tolažbo
Na svoje glasilke so bili slovenski navijači lahko upravičeno ponosni tudi med samo tekmo, nato pa je sledila hladna prha - grenak poraz za en sam gol. Makedonski navijači so skočili na noge, slovenski pa so precej poklapano zapuščali Areno, a razpoloženje se je kmalu dvignilo, ko so se vsi spet znašli v že omenjenem preddverju.

“Pijejo in se veselijo, oboji so dobri gosti. No, danes morda Makedonci nekoliko bolj, saj ste prišli nepripravljeni in niste denarja zamenjali v kune, mi pa po zakonu evrov ne smemo jemati, zato se nekoliko zavleče tako množično plačevanje rund s karticami,” razloži nasmejan natakar, ki še enkrat pohvali prijateljsko razpoloženje.

In res v ozadju odmeva pesem “Tamo gdje vječno sunce sja, tamo je Makedonija,” pod katero se je leta 1972 podpisal Dado Topić, pel pa jo je tudi ljubljenec občinstva Toše Proeski. Za njo pa pride na vrsto še slovenska Golica, ves čas pa so v zraku oboji šali in zastave. Od nekod se vzamejo še Nemci, ki še vedno proslavljajo zmago nad Črnogorci in popolni navijaški miks je narejen.

Kot pravi tudi legendarni Javornik: “Šport ni samo gledanje zgolj v svojo reprezentanco, ampak je eno veliko druženje med ljudmi. Kjer ne prihaja do konfliktov, ampak deluje pod geslom - imejmo se radi!”
Foto (v galeriji): BoBo in Tina Hacler