Za krstni nastop v vlogi stand up komika si je izbral letošnji Panč, ki se je začel sinoči, trajal pa bo vse do nedelje, ko se bo končal z večerom črne komedije. "Izbral bom teme, ki jih obravnavam v predstavi Po mojem Slovenci, s katero se predstavljam po Sloveniji," je med telefonskim pogovorom za MMC dejal Kobal.

Med drugim se bo Primorec dotaknil svojega odnosa do Ljubljane - takšnega, kot je bil leta 1976, ko je prišel v prestolnico na študij kot tržaški Slovenec. "Takrat se nisem dobro zavedal, na kakšen planet sem prišel," je dodal. Poleg tega pa se bo poigral s pojmovanjem strahu, uspeha ...

Pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Boris, prvič na Panču. Katera je bila zadnja stvar, za katero lahko rečete, da je bila vaša prva?
Vau, težko vprašanje za to uro (smeh) (ura je bila 12.00, op. a.). V gledališču je vedno zadnja stvar prva in prva je lahko vedno zadnja. Pri takšnih nastopih človek težko določi mejo med prvo in zadnjo. Kot pojem je zelo relativen in tudi v življenju je težko definirati zadnjo stvar.

V gledališču se predstavljate z liki ...
Oh, ne. Zgrešeno pojmovanje imate o meni. Večinoma se pojavljam kot jaz sam. Znotraj tega pa smo delali tudi like, seveda. Marsikaj se da povedati skozi lik, saj si izbereš zorni kot in prikažeš, kaj si o določeni tematiki lahko misli intelektualec, delavec, profesor, gospodinja, pesnik, duhovnik. To so zorni koti. V principu pa gre vedno za stand up nastop, saj nagovarjaš obiskovalca.

Kakšna je razlika, ko stopite pred občinstvo kot Boris Kobal?
Nobene. Vsakič je nov nastop in nov izziv. Ne delam za biografijo (smeh). Morda je to bolj vprašanje za občinstvo, kako me dojema. Bolj kot se staram, večjo tremo imam (smeh).

Veliko igralcev, s katerimi se pogovarjam, okleva, ali bi se spustili v stand up komedijo ali ne. Kaj je spodbudilo vas?
Pogovor z Andrejem Težakom. On mi je povedal, da je bil lansko leto gost Rifle. Odvrnil sem mu, da imam občutek, da me občinstvo ne bo jemalo kot klasičnega stand up komika. Mogoče je to tudi moja prednost. Ampak nekaj stand upa bo vsekakor prisotnega, saj sem ga po svoje vedno delal na tak ali drugačen način. Prisoten je izziv znotraj tega, saj ne poznam dobro tega občinstva - ne vem, kdo bo prišel in kaj pričakujejo.

Včasih je bila dobra platforma za humor TV Poper, potem se je danes vsa stvar nekako preselila na stand up odre ...
Ali pa v parlament.

Ali pa v parlament ...
Ampak je slab humor.

Če bi ga morali opisati z barvo - kakšen bi bil?
Gnil.

Se je humor s preskokom s televizije na druge platforme spremenil tudi glede tem ali te ostajajo univerzalno iste?
Teme so kar precej univerzalne in se ponavljajo, saj je življenje takšno. Živimo znotraj ene države in enega življenja, tako da imamo iste izkušnje. Potem je tudi tekmovanje, kdo si bo izmislil boljše šale. Ampak kolikor sem zasledil med standupovci, se teme ponavljajo - ne samo v Sloveniji, tudi v tujini.

Koliko ste prej spremljali stand up?
Zelo površno. Kadar je bil, sem ga pogledal. Slovenske predstave sem kar pogosto obiskoval, saj me je zanimal ta pojav. Če me nastop ni pritegnil, sem ga nehal gledati. Res je, da so med komiki boljši in slabši, ki se razvrščajo po raznih merilih: po besedilih, nastopih, občutku za komičnost, občutku za ritem. Tudi z druge plati: koliko je posamezen komik suveren na odru in kako se postavi.

Kaj pa po samocenzuri?
Imam občutek, da se ne cenzurirajo pogosto. Mogoče, kadar se pojavijo na televiziji, kjer je veliko odvisno od dogovorov. Prepričan sem, da brez cenzure tam ne gre. V času TV Popra si nismo dovolili, da bi se preveč samocenzurirali. To pa ne pomeni, da nimaš mej znotraj sebe, ko si rečeš, do kod boš šel. Ampak to težko posplošujemo.

George Michael je v nedavnem intervjuju za Guardian na izziv "Povejte šalo", odvrnil: "Tony Blair". Zakaj je politika tako hvaležna tema?
Pri politiki je privlačno to, da delaš politično satiro. Seveda je predmet tista politika, ki jo obravnavaš. V njej iščeš neumnost. Naj bo to Tony Blair ali Karl Erjavec. On je fantastični stand up komik, ampak tega ne ve. Še ne ve. Ko bo odkril, se bo zagotovo vrgel v to - z velikim uspehom. Drugače pa je politika zelo mikavna. Stvar je vedno kočljiva, sploh v Sloveniji, ker imajo vsi slovenski politiki zelo slab občutek za humor in ne prenašajo nobene kritike na svoj račun. Zelo malo je tolerance. Mogoče je zato užitek še večji.

Moraš imeti pozicijo?
Da. Moraš zavzeti stališče. Ni treba, da govoriš o politiki, toda o temi, o kateri govoriš, moraš imeti stališče. Obiskovalec mora na primer razbrati, ali imaš privolilno ali odklonilno stališče do življenja. Brez stališča je navadni oportunizem. Brez zveze.

Kakšne so vaše izkušnje s slovenskimi politiki? Vas je kdo kdaj poklical?
Poklical me ni. Pred leti pa so me metali iz službe ob neki aferi. To je bil takratni Milan Zver, ki je bil v mestnem svetu eden od Janševih mož, ki je imel nalogo, ker sem rekel grdo besedo o koaliciji, da me vržejo z javnega zavoda. Obsodili so me za verbalni delikt. Hkrati pa se imajo za izjemne antikomuniste. In vemo, da so komunisti izvajali verbalni delikt. In vemo tudi, da je bil Janša svoj čas močen komunist.

Zakaj ob tem niste zamahnili z roko in rekli, da v življenju tega ne potrebujete?
Kaj pa imam drugega, kot da lahko povem nekomu v obraz, kar si mislim o njem. Večkrat verjamem, da je to dobra zaščita pred rakom - da se ne kopiči na nekem organu.

Ste uspešni?
Ne vem, kaj to pomeni. Pri nas je uspeh velik larifari. Gre za premajhen prostor, da bi lahko govorili o uspehu. Ne morem živeti od minulega dela kot v velikih narodih, pri katerih lahko posameznik živi od enega velikega projekta celo življenje. Tu je treba hitro obračati stvari. Uspehi so pri nas strahotno minljivi. Takoj, ko te ni eno leto, si pozabljen. Nikoli nisem bil pozoren na uspeh. Ne verjamem vanj. In zame ni uspeh, da imaš denar. Ker ga niti nimam.

To rečete vsi igralci.
Jah, lahko vam dam številko transakcijskega računa (smeh). In si kaj kupite.

Se danes počutite bolj Ljubljančan kot pred leti, ko ste prvič prišli v prestolnico?
Ja, to je težava. Ne vem več, kaj sem. Videti je, da nisem več Tržačan. To je šlo mimo mene v vseh teh letih. Čisti Ljubljančan pa tudi ne vem, ali sem. Upam, da ne (smeh).

Preden končava, je tu še ena tema, in sicer povečano zanimanje za imitatorje, ki ga spremljamo pri nas v zadnjem obdobju. Zakaj je po vašem mnenju prišlo do tega pojava?
Zdaj so se res bolj razširili, toda že mi smo jih imeli v TV Popru. Nato so bili na Radiu Ga-Ga. Imitacija je hvaležna stvar - moraš imeti prave predispozicije zanjo. Je tako kot karikatura. V imitaciji poiščeš napako v sistemu in jo izpostaviš. Pretiravaš. Imitacija je vedno hvaležna, ampak sama po sebi ni dovolj.

Kdo bi bil po vašem mnenju idealen kandidat, da bi imitiral Borisa Kobala?
Mogoče pa nisem zanimiv za imitacijo. Ker niso vsi. Mogoče sem dolgočasen zanj. Nikoli nisem razmišljal, kdo bi me imitiral, bi me pa zanimal končni izdelek.