In to ljubezen do glasbe so igralci Drame spremenili v dobrodelnost. Nocoj bodo priredili "dobrodelno decembrsko praznovanje", kjer bodo v spontanem duhu prikazali svoje pevske, plesalske, recitacijske in improvizacijske sposobnosti. "Ideja je bila, kako lahko različni ljudje stopijo za isto stvar. Koncert ne bo spektakel," je poudaril Jovanović. Ob tem pa ga je dopolnila Valičeva: "Skozi umetnost, če sem prištejemo glasbo, poezijo in dober humor, želimo stopiti skupaj za dober namen."

Več o koncertu, ki je že razprodan, pa si lahko preberete spodaj.

Če velja v glasbi, da je izštekana različica akustika, kaj bi lahko bila izštekana različica, ko igralci stopijo na oder in zapojejo?
AJ: Pri nas bi se imenovali odštekani (smeh). Ampak saj je tudi pri nas akustika: klavir, kitara, harmonika, vmes kakšno trobilo ... Še bobnov ne bomo imeli. Vse bo zelo umirjeno in ne bo prevladovala le glasba, ampak bomo program nadgradili s poezijo, plesom in improvizacijo. Začetna ideja je bila, da ustvarimo "jam session", kar je toliko težje, ker moraš združiti različne ideje.

Lahko označimo oder v Drami za prednost domačega terena?
NV: Zagotovo. Prednost je v ljudeh, ki stojijo za projektom – od scenskih delavcev, frizerjev, lučkarjev, maskerjev …
AJ: Prednost je v tem, da se vsi poznamo. Večina veliko časa preživi tu. In zaradi tega se lahko marsikaj zgodi na odru, saj smo veliko bolj sproščeni. Točke so določene, toda vsi bomo ves čas na odru: kot velika družina sredi praznovanja.
NV: Če bi imeli več časa, bi lahko igralci še bolj sodelovali med sabo.

Aljaž, morda ste vi še bolj domači v glasbi, v mlajših letih ste radi oponašali pevce.
AJ: Oponašal sem Fredieja Mercuryja (smeh).

Kaj se je zgodilo z glasbenim udejstvovanjem? Ga je izrinila želja po igralstvu?
AJ: Igralstvo je prišlo v ospredje, ampak nikoli se nisem profesionalno ukvarjal z glasbo. Hodil sem celo na nekaj ur solopetja, toda so se končale, ker sem večino časa preživel v Drami. Ampak glasba je bila ves čas v ospredju. In mislim, da nas je veliko takšnih tu.
NV: Tu imamo tudi dva izjemna pianista Saša Tabakovića in Uroša Fűrsta. Tudi Nataša Barbara Gračner igra klavir. Jaz sem igrala flavto. Potem je tu Matija Rozman, ki je naravni talent: igra kitaro, trobila, harmoniko, kar koli.
AJ: Veliko ljudi imamo tudi z izjemnim posluhom, če omenimo samo najbolj izpostavljene: Jernej Šugman, Klemen Slakonja in Jurij Zrnec. In še več je takšnih, ki niso toliko izpostavljeni. Vsak ima glasbeno zgodbo. To negujemo že iz AGRFT-ja, kjer smo vedno na izletih, gostovanjih ali na zabavah peli.
NV: Mislili smo celo, da bi lahko to speljali sami brez glasbenikov, toda imeli bomo njihovo pomoč. Zaradi pomanjkanja časa, ker bi se morali večkrat dobiti na vajah.

Nina, kako se je začela vaša zgodba s flavto?
NV: V tretjem ali četrtem razredu sem imela izjemnega učitelja glasbe, ime mu je bilo Janez Malačič. In on mi je spremenil življenje. Od vseh staršev je zahteval, da nam kupijo blok flavte. Ko sem jo začela igrati, sem prosila starše, če grem lahko v glasbeno šolo in začela sem se učiti igranja na prečno flavto. Igrala sem jo osem let. Sprejemnih izpitov za glasbeno akademijo nisem naredila, šla sem na slikarsko akademijo in jih tudi nisem naredila, na koncu pa sem pristala na AGRFT-ju.
AJ: Na koncu si igralec (smeh).

Aljaž, vaša ljubezen do glasbe pa se je obdržala tudi v Drami. Kako je nastala skupina White Sensation, ki jo imate s Klemnom Janežičem in Larnom Poličem?
AJ: Nastalo je spontano. Z Larnom sva ista generacija, Klemen je malo mlajši in na eni skupni zabavi smo začeli malo prepevati in igrati. Toda nismo se pri tem ustavili. Začeli smo se dobivati dvakrat ali trikrat na teden in skupaj ustvarjamo glasbo. Za zdaj sem napisal tri besedila, Klemen zdaj piše enega, Laren pa po navadi naredi glasbo, ki jo odigra na kitari. Povezuje nas lepo druženje in pri tem vztrajamo.

Kako je nastalo ime?
AJ: Iz heca in obdržalo se je (smeh). Toda nočemo nič več iz tega, kar imamo zdaj – druženje -, saj je obilica drugih glasbenih skupin, ki si prizadevajo, da bi uspele.

Je bilo težko privabiti še druge igralce, da so se pridružili ansamblu, ki bo nastopil nocoj?
NV: Ne. Mislim, da je to posledica tega, da gre za dobrodelen koncert. Zanj smo se odločili, ker želimo pomagati družini, otroku, ki se je rodil z redko boleznijo in ga čaka vrsta zelo dragih operacij v tujini. Zato bi bilo lahko tega programa še več, če bi sodeloval ves ansambel. Mogoče bi bilo malo drugače, če bi priredili koncert brez razloga.

AJ: Ampak vsi tako radi pojejo, da bi se spustili v to. Ideja za ta koncert je nastala spomladi, potem smo razmišljali, da bi imeli dražbo, nato pa smo se pogovarjali o druženju, ki se je zdaj izkristaliziralo v koncert. Ideja je bila, kako lahko različni ljudje stopijo za isto stvar. Koncert ne bo spektakel.
NV: Skozi umetnost, če sem prištejemo glasbo, poezijo in dober humor, želimo stopiti skupaj za dober namen.
AJ: To ni tako, kot je v nacionalni hiši, kjer ljudje stopijo za nekaj ur skupaj za en projekt. Mi smo vpeti vanj vse čas. In zanj vadimo v prostem času.

Kaj bo rdeča nit?
AJ: Praznovanje. Zdaj pa si lahko vsak posameznik sam odgovori, kaj bomo praznovali. Hočemo prikazati pozitivo, tudi če bomo v tem pretiravali - imeli bomo zlat dež in balone ... Praznujemo življenje.
NV: S tem koncertom se skušamo tudi odpreti. Res smo kot družina – mogoče je to nenavaden izraz -, imamo svoje skrivnosti in se res dobro poznamo med sabo.
AJ: Igorju Samoborju je tudi všeč ta izraz družina (smeh).

Nina, če ostanemo pri izrazu družina: koliko se naučite od mlajših generacij?
NV: Veliko. Vsak ima svoj slog in mene najbolj zanima filozofija, ki prihaja za mano: odnos mlajših do sveta. Naša nova generacija je precej močna. Lepo je spremljati njihov razvoj.
AJ: Nehote se učiš od starejših, in to je zelo dobro.

Samobor je v nedavnem intervjuju za mobilni tednik Torek ob petih spregovoril o slabem stanju Drame kot objekta. Koliko to ovira vas pri delu?
AJ: Včasih stojiš na odru in ti ob velikem nalivu na glavo pada dež, kakšno plesen lahko vidiš … Hišo bi morali prenoviti ali narediti novo.
NV: Stanje hiše ne vpliva na našo igro, ampak bolj na nas vpliva prostorska stiska, ki jo imamo zaradi produkcije. Nimamo dovolj prostorov za vaje in moramo čakati drug drugega.
AJ: Toda dejstvo je, da je Drama hiša z veliko dušo in je v njej veliko ustvarjalne energije. Kot sama hiša pa res razpada.

Je mogoče, da bi lahko videli ta koncert, ki ga prirejate nocoj, tudi na drugih odrih?
AJ: Ne, ta je edinstven. Mogoče pa bo kdaj drugič kakšen drug. Vse je mogoče.

Za konec: česa je več: pojočih misic ali pojočih igralcev?
AJ: Mislim, da je več pojočih pevcev. Ampak o pojočih misicah se več piše (smeh), kar ne pomeni, da jih je več.