Manja je poznana kot nasmejana in energična punca. Pevsko kariero je začela v glasbeni skupini Artbeat z Erikom Ferfoljo, zdaj pa pripravlja solo projekt Black Rose. Z njo smo se pogovarjali o njeni pevski karieri, novinarskem delu, usklajevanju natrpanega urnika, potovanjih in še čem. Več lahko preberete v spodnjem intervjuju.
Kakšni so odzivi na izdajo singla Don't walk, dance, ki napoveduje prvi album Black Rose?
Singel Don't walk, dance je izključno promocijske narave, toliko da ljudje slišijo, za kaj gre in kaj lahko pričakujejo od albuma. Trenutno je še prezgodaj govoriti o izdaji celotnega albuma, čeprav že nestrpno čakam in okvirno že vem, v katero smer se bodo stvari obrnile. Najverjetneje bom album izdala v samozaložbi s pomočjo sponzorjev ali pa se bodo vrata odprla drugje (v tujini). Vse bo znano do jeseni. Delam korak za korakom in se prepuščam življenju, ki vedno preseneti, če se mu predaš. In prav prijetno sem presenečena nad odličnimi odzivi ljudi, ki so prišli na mojo promocijo ali slišali Black Rose v celoti. Vsem so všeč različne pesmi z albuma, kar je odličen pokazatelj tega, da glasba preseneča.
Zakaj tak naslov albuma?
Ko sva se z Kikijem (producentom albuma, op. a.) usedla in razmišljala, se nama je najprej porodila zamisel za naslov Change. Vsekakor sva oba vedela, da bo album popolnoma samosvoj in drugačen od slišanega, vendar je bilo to preveč direktno in glede na to, da je ena izmed pesmi na albumu tudi 'Black rose, sva se odločila za slednjega. Prvi je v sekundi zgubil pomen, saj Black rose pove marsikaj - od tega, da sem drugačna, odbita, edinstvena, do tega da ima album morda malo alternativnega pridiha. Naslov napoveduje vsebino.
Zgoščenka je mešanica lounga, housa in popritmov. Najbrž ti je tudi v zasebnem življenju ta glasba blizu …
Seveda! Od Cafe del mar do Roisin Murphy, Moloka in še in še. Tudi Kiki ima skupino, ki se imenuje Areia, njihova glasba pa je ovita v lounge, poleg tega je pa znan tudi kot odličen didžej, tako da ima moj album že organsko pridih lounga in housa. Sicer pa že od malih nog poslušam r'n'b in neizmerno uživam ob glasbi Mary J. Blige. Lahko bi rekli, da sem kar malce obsedena (smeh).
Producent in avtor albuma je Dennis Beganovich - Kay Kay. Kakšno je bilo sodelovanje?
Kikija izredno spoštujem in njegovo glasbo vedno poslušam odprtih ust. Ima neizmeren občutek za glasbo in neverjetne ideje, ki jih večino časa niti ne prelije na papir. Note so pri njem kot stavki, ki jih drugi tvorimo v mislih. Ko zaigra na klavir in druge inštrumente, te popelje na potovanje. Mislim, da me je on kar zelo hitro ''pogruntal'' in me marsičesa naučil. Je strog učitelj, neverjeten glasbenik in odličen prijatelj. V pevskem smislu sem pridobila na samozavesti prav zaradi tega albuma in prav zato mu bom večno ostala hvaležna.
Tudi sama si napisala nekaj besedil, vendar jih nisi uporabila za ta album. Zakaj?
Na začetku, ko smo snovali album, sem napisala nekaj besedil, vendar sva se z producentom strinjala, da pesmi odražajo drugačno razpoloženje, kot ga nosi ta album, in odločila sem se, da jih prihranim za pozneje. Sicer pa je na albumu pesem 'Lullaby in the rain', ki sem jo napisala skupaj s Kikijem in z Matejem Grginičem. Drugače pa so mi besedila z albuma popolnoma pisna na kožo in jih doživljam tako, kot da sem jih napisala sama.
Si zelo aktivna, poleg glasbenice si tudi novinarka. Kako usklajuješ vse skupaj? Kaj ti je bližje in katero je boljši "posel"?
Jah, aktivna ja ... saj ravno to je tisto, kar me je malce upočasnilo pri glasbenem delu. Oboje namreč obožujem, vendar priznam, da je kar težko delati na obeh področjih odločno in profesionalno. Preprosto zmanjka časa za eno in drugo včasih in potem se lahko zgodi, da narediš kakšno stvar polovično, kar nikakor ni dobro. Sem perfekcionist in želim, da so stvari na koncu dobre in všeč predvsem meni, saj s tem tudi rastem. In kadar niso, sem hudo razočarana, vendar mi da to zagon za ponovno rast. Glede financ mi je za zdaj bolje v službi novinarke, saj sodelujem pri treh oddajah, NLP, Bleščica in 3X3.
Eno leto si sicer študijsko preživela v Sydneyju. Rada potuješ?
Rada odkrivam svet, vendar nisem ravno najbolj navdušena nad letali oziroma letenjem. To me malce drži nazaj, vendar ne pomeni, da v prihodnje ne bom potovala. Če že ne drugega, bo treba v Ameriko po Grammyja, a ne? (smeh) Sydney pa je bila svojevrstna življenjska izkušnja. Takoj po končani srednji šoli sem uspešno opravila sprejemni izpit za nadaljnji študij v Avstraliji, vendar sem se čez leto dni vrnila zaradi osebnih razlogov.
V čem vidiš svojo prihodnost, v novinarstvu, glasbi ali imaš načrte za čisto nekaj drugega?
Prihodnost bo že prišla ... Včasih se malce obremenjujem s tem vprašanjem tudi sama, ampak moj moto je vedno bil in vedno bo … prepusti se življenju! Čisto vsakič, ko sem bila na tleh in v danem trenutku rekla, da nimam nič za izgubiti in da sem hvaležna za vsako stvar, so se mi odprla še večja vrata. Jaz jih ne mislim odpirati na silo, vse se bo uredilo. Vsekakor pa se večno vidim v glasbi, ker mi je to prirojeno in mi teče po žilah.
A. M.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje