Njuna zgodba se je začela v zakulisju enega izmed glasbenih resničnostnih šovov na največji komercialni televiziji pri nas, ko je član skupine In&Out pristopil k Senidah in ji odpel Naj sije v očeh. Vožnje iz Maribora v Ljubljano so za Petroviča postale vedno pogostejše, tako da se vedno resneje poigrava z mislijo, da bi se preselil v prestolnico. "Smo družina," o navezavi Petroviča z drugimi člani skupine Muff razloži Senidah.

Tako je bil on logična izbira, da posname drugo - akustično - različico skladbe Men vse. "Težko ocenim, kaj je boljše in kaj je slabše. Različica od Senidah je bolj vesela in primerna za koncertne nastope, če si razpoložen, da se zraven skladbe razjočeš, pa je moja prava za to," je v smehu dejal Petrovič.

Več pa si lahko preberete v pogovoru spodaj.

Obstajata dve različici skladbe Men vse, ki vaju povezuje. Toda vajino poznanstvo ni rezultat preživljanja časa v studiu. Kako sta se spoznala?
Senidah: Po vseh nastopih na X-Factorju sem bila zunaj, kjer so snemali oddajo. Fantje iz skupine In&Out so bili skupaj na klopci in so se vrnili v stavbo. Toni se je obrnil, prišel do mene in mi zapel Naj sije v očeh. Petje me je prevzelo. Videla sem ga že peti prej na televiziji, toda ko sem ga slišala v živo, sem samo rekla: "D'best, kakšen car!" Potem pa smo se videvali na nastopih ...
Toni: Začeli smo se videvati na nastopih, kjer smo skupaj igrali in se začeli malo pogovarjati - nič resnega.
Senidah: Toni velikokrat pride v Ljubljano, skupaj zažuramo ...
Toni: Ujeli smo se. Smo na isti valovni dolžini (smeh).
Senidah: Smo družina (smeh).

Toni, kaj vas je takrat pripravilo do tega, da ste šli do Senidah in ji zapeli?
Toni: Grem do tistih, s katerimi bi res rad sodeloval. V Sloveniji je Senidah zame najboljša. Če s kom, potem z njo.

Kakšna pa je logika za taktiko, da samo pridete in zapojete?
Senidah: Samozavest.
Toni: Tako sem čutil.
Senidah: Ja, ne vem ... A ste imeli vi takrat v zaodrju kaj pijače (smeh)? Takrat se še nismo poznali. Šala. Toni je zelo odprt, prijeten človek.
Toni: Če začutim, da je človek vzvišen, sploh ne grem do njega. Drugače pa greš (smeh).
Kaj povezuje fanta iz Maribora in dekle iz Ljubljane, da potem to prijateljstvo obstane?
Toni: Preprosto glasba. Najprej glasba. Veliko se tudi družimo. Ko se odločimo, da bomo nekaj naredili, to izpeljemo do konca.
Senidah: Že brez dogovarjanja nastajajo nove ideje. Dovolj je že, da gledamo televizijo, Toni začne peti, jaz dodam drugi glas, včasih je poleg še Gorše in doda tretji glas. Seveda hočeš narediti nekaj, kar je vsem všeč, in vztrajamo pri tem.
Toni: Tudi razmišljamo podobno. Imam namen, da se preselim v Ljubljano, ker je tu središče dogajanja.
Senidah: Vedno, kadar pride, ga vprašamo, kdaj se bo preselil.
Toni: Pa če je prestolnica tako draga (smeh). Saj Ljubljana ni daleč, toda večkratne vožnje te utrudijo. Ampak vse se da, če se hoče.

Zdaj lahko poslušamo dve različici pesmi Men vse, in čeprav je bila prva različica posneta z vokalom Senidah, je marsikomu bližja Tonijeva različica. Zakaj mislita, da je tako?
Senidah: Tonijeva različica je lepša, akustična. Naša je lepa poletna glasba s kitarami. Midva s Cazzafuro sva naredila skladbo in potem sva se vprašala, kdo bi lahko zapel drugo različico, in nisva našla primernejše osebe, kot je Toni.
Toni: Težko ocenim, kaj je boljše in kaj je slabše. Različica od Senidah je bolj vesela in primerna za koncertne nastope, če si razpoložen, da se zraven skladbe razjočeš, pa je moja prava za to (smeh). Odvisno od razpoloženja.

Zakaj minimalizem?
Senidah: Mislim, da imajo vsi dobri pevci najraje akustiko, ker pride vokal čim bolje do izraza.
Toni: Res je. Pri vseh drugih instrumentih nastane velika 'župa'.
Senidah, koliko se morate potem potruditi, da pride vokal do izraza v skupini instrumentalistov, ki poleg vas sestavljajo skupino Muff?
Senidah: Oh, se kar moram. Imam fantastično skupino. Po mojem mnenju mnenju je dovolj, če skupina igra brez mene. Meni bi bilo dovolj (smeh). Ljudje pa hočejo poleg petje in potrebujejo pevko. Zato moram tudi jaz vaditi, ampak sem bolj lene sorte. Vendar se delavnosti nalezem od drugih, tako da gre.
Kako komentirata ta pojav, da so oglasi - skladba Men vse je del oglaševalne kampanje enega izmed ponudnikov telekomunikacijskih storitev pri nas - postali eden izmed hitrejših in odmevnejših načinov, da glasba pride do poslušalca? Je to dobra stvar ali ne?
Senidah: Dobra, zakaj ne?!
Toni: Ob večkratnem ponavljanju pride glasba poslušalcu v uho. Mogoče jo gredo nekateri tudi poiskat na YouTubu. Slabe stvari ne vidim.
Je pa res, da zasedbe Muff nekaj časa niso povezovali s pesmijo Naj sije v očeh ...
Senidah: Nikakor. Mislim, da bi se še zdaj našel kdo, ki ob poslušanju skladbe ne bi vedel, kdo smo (smeh). Nič hudega. Smo zelo mlada skupina. Že za to, da smo zdaj na položaju, kjer smo, potrebujejo odlične skupine deset let.
Toni: Seveda ni dovolj samo oglas, ampak je še tu garanje, ki ga nihče ne vidi. Nihče ne ve, kaj vse plača naročnik, ko najame skupino. Seznam je res dolg.
Sanidah, kaj vas in Muff vleče v balade? Povej mi, Tvoje moje, Uspavanka, deloma Naj sije v očeh so v mirnejšem ritmu ...
Senidah: Rada imam to trpljenje - kar se tiče glasbe. Rada imam, da se me glasba dotakne in sproži kakšno solzico. Ne maram veselih skladb. Mogoče zato, ker sem sama vesela in polna optimizma, potrebujem, da me nekaj 'spusti'. Ne vem, nenavadna oseba sem (smeh). Ampak kot poslušalka sem odprta do novih zvokov, kot ustvarjalka pa zelo ozkogleda.

Koliko težje se je vživeti v skladbo s slovenskim besedilom v primerjavi z angleškim?
Senidah: Povežem glasbo s tem, kar bi rada sporočila z vokalno linijo. Posnamem v angleščini, potem pa predam nalogo drugim, da prevedejo besedilo. Ne da se, ampak ujamemo trenutek, ki ga želim predstaviti.
Toni: Zgodi se, da posnameš demoposnetek v angleščini, ampak potem nikakor ne uspe prevod v slovenščino.
Senidah: In si jezen. Sprašuješ se, zakaj ne gre. Greš ven, vdihneš zrak in greš naprej. To se nam je zgodilo z Let me be (Myself), zato smo skladbo pustili v angleščini.
Toni: Da pevec dobro interpretira besedilo, se mu mora tudi nekaj podobnega zgoditi v življenju. Nekateri imajo to sposobnost, da jih navdihnejo doživetja drugih. Pri meni pa ni tako.

Ste vi s skupino In&Out pričakovali hitrejši uspeh od dejanskega? Oz. kaj se trenutno dogaja s skupino?
Toni: Glede na to, da smo umetno ustvarjeni, se mi zdi, da smo dosegli največ izmed vseh predhodnikov. Na začetku smo bili štirje in skupaj je lažje dosegati cilje, kot če si sam. Štiri glave razmišljajo drugače, ampak na koncu je potreben kompromis. Naredili smo album, za katerim stojim.

Se vidite v fantovskem bendu ali na samostojni poti?
Toni: In&Out je samo en projekt, ki sem se ga lotil. Imam zelo velike cilje. Tudi tujino. Ves čas delam, snemam priredbe, se povezujem, zbiram material ... Počasi (smeh).
Oba rada snemata priredbe, nekaj jih je tudi na YouTubu. So to vrata v tujino?
Senidah: Če je tvoja izgovorjava angleščine dobra, so lahko. Seveda so pomembne še vokalne sposobnosti. Toda če angleščina ni dobra, še vedno lahko poskusiš v španščini. In zdi se mi, da, čeprav se ne lotiš svoje skladbe, ljudje opazijo, kako si tuji dodal lastni pridih in značaj. In nisi le lutka, ki odpoje karaoke.
Toni: YouTube je dobra platforma, da te ljudje slišijo in opazijo, toda opaziti te morajo pravi ljudje, in to je največja težava - priti do njih.

Senidah, so vaše ambicije po tujini še aktualne?
Senidah: Seveda, ampak nič ne pride z danes na jutri. Sem takšna oseba, ki pričakuje, da bo vse, kar naredim, naslednji dan uspešnica, pa ni. Ampak vseeno se mi zdi, da dobi dovolj hitro pozitiven učinek. S Cazzafuro se dogovarjava, da bova šla konec leta najmanj za tri tedne v ZDA, in potem bomo videli, kaj bo. Z veseljem bi tam obiskala tudi pevske vaje, saj me zanima, kaj me lahko oni naučijo, ker vem, da lahko še zelo napredujem.
Fazo Eme ste preživeli?
Senidah: Seveda. Lep spomin: vse od klica, da smo sprejeti, do nastopa. Tudi Toni je bil tam, ampak se je skrival.
Toni: Bil sem stric iz ozadja (smeh). Bili so vrhunski. Sanidah je bila vrhunska Španka.
Senidah: To so mi vsi govorili. Postala sem Sanitha (smeh). Zanimivo je to, da sem prejela veliko elektronskih sporočil iz Španije. Tako s sporočili oboževalcev kot s prošnjami za intervjuje. Na Facebooku mi pišejo, da se hočejo z mano poročiti. Pretiravam (smeh). Kaj pa vem, mogoče v Španiji zaključim kariero (smeh)!