Odlična slovenska biatlonka, ki trenutno okreva po poškodbi rame, je dobila zamisel za humanitarno društvo Luč upanja, s katerim želi pomagati istoimenski šoli za revne otroke, ki jo je v indijski vasi Piali blizu Kolkate ustanovila z Indijcem poročena Slovenka Mojca Gayen. Preko društva Brankovičeve lahko postanete boter učenca, ki mu z letnim prispevkom 200 evrov omogočite šolanje in boljše življenje.

S Tadejo smo se pogovarjali o Luči upanja, pa tudi o dobrodelnosti (med Slovenci) nasploh, razkrila nam je tudi, kako je preživela poletje.

Veliko botrov je iz Slovenije. Veliko je tudi povpraševanje, vendar sta Mojca in njen mož Anup žal omejena z zmogljivostmi šole. Vsekakor si želita še več otrok sprejeti v šolo, vendar za zdaj tega prostor ne dopušča. Botri smo se zbrali in podali idejo, da ustanovimo Humanitarno društvo Luč upanja. Društvo je še v postopku nastajanja. S tem bomo poskušali različne načine ljudi in podjetja obvestiti o tej šoli. Možnosti pomoči je ogromno.

Ste že odpotovali v Indijo in obiskali omenjeno šolo?
Žal za obisk Indije in šole še nisem imela časa. Mojca je bila z družino maja na obisku v Sloveniji. Predstavila nam je šolo, projekt. Takrat sem začutila, da nas otroci še bolj potrebujejo. Večkrat kdo izmed botrov obišče Mojco in Indijo. Takrat napiše kakšen članek in opiše svoja doživetja. Gotovo pa si nekoč želim oditi tudi v Indijo.

Ste se že prej ukvarjali z dobrodelno dejavnostjo?
Prav v kakšnem društvu ali organizaciji nisem sodelovala, sem pa vedno pripravljena pomagati. Pomoč drugim me navdaja tudi z neko pozitivno energijo, ker mi da občutek, da sem storila nekaj dobrega.

V Sloveniji se znani obrazi posvečajo takšnim dejavnostim, kaj pa Slovenci nasploh?
Lahko rečem, da je bil odziv Slovencev na to šolo zelo pozitiven. Ljudje so pripravljeni pomagati. Znani obrazi sodelujejo tudi v našem projektu, vsekakor pa si želimo, da bi jih bilo vključenih še več. Veliko pri tem projektu lahko prispevajo tudi podjetja.

Ste že sredi priprav za novo biatlonsko sezono - kako usklajujete vse obveznosti?
Z biatlonsko reprezentanco bi dejansko že morala biti v polnem teku priprav na novo sezono, vendar žal moja poškodba še ni sanirana. Okrevam po operaciji rame. Trenirati še ne morem , bolečine čutim cel dan. Potreben bo čas. Vse poskušam sprejemati pozitivno. Včasih je zelo težko. No, tako sem si vzela čas tudi za humanitarne namene ...

Kako ste poleg dobrodelnih dejavnosti izkoristili poletne počitnice?
Poletje je bilo razburljivo. Vseskozi sem poskušala ostati v dobri kondiciji, čeprav sem bila s treningi omejena. Potem sem bila na operaciji, sledila je rehabilitacija, fizioterapije ... Več sem lahko tudi pomagala v moji trgovini. Le zadnji teden avgusta sem si vzela čas za dopust. Zelo težko sem ga čakala, po vsem tem stresu, ki sem ga prestala z poškodbo.

J. R./A. K.