Pred devetimi leti je Žagarjeva zapustila Foxy Teens in z menedžerjem Mikijem Šarcem nadaljevala samostojno pot, ki jo je letos novembra kronala z že tretjim studijskim albumom. "Mladi človek potrebuje neko pomoč človeka, ki je to dal že čez. Jaz sem to imela, marsikdo pa tega nima, kar je žalostno, ker je ogromno takšnih ljudi, ki so sposobni narediti veliko, potrebujejo pa le priložnost in prave ljudi okoli sebe," trdi Žagarjeva.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Številni oboževalci, nagrade (kot je bila sobotna nagrada gong, op. a.) ... Kaj je tisto, kar vas razlikuje od drugih domačih izvajalcev?
Jaz sem izvajalka, ki ima zelo začrtano rdečo nit svojega dela. Sem zelo predana izvajalka slovenski zabavni plesni glasbi in v tej ostajam že od začetka in v tej bom tudi ostala, zato ker me dopolnjuje in ker je to glasba, ki jo zelo rada poslušam kot poslušalka in ne samo kot izvajalka. Pa tudi to, da na glas povem, da svoje pesmi obožujem in jih izjemno rada poslušam. So del mene mojega življenja, so moje izpovedi. Večino besedil napišem sama, kar pomeni, da nekdo, ki pozorno posluša moje pesmi od začetka do konca besedila, me lahko dokaj dobro spozna: kot osebo, kot človeka.

Kaj je tisto, zakaj vam oboževalci ostajajo zvesti?
Z glasbo, pri kateri sem, sem s čustvi. Svoja čustva izražam na glas. Sem pa tudi izvajalka, ki podira meje med nekom, ki stoji na odru, in tistim, ki so pod njim. Nimam neke distance in ljudem je to zelo všeč. Sem ena izmed redkih, ki nikoli ni imela ob sebi varnostnika - v pravem pomenu besede. Seveda gredo na moje koncerte ljudje iz moje ekipe in mi pomagajo. Nimam pa nikogar, da bi stal ob meni in plašil tiste, ki me pridejo poslušat. Niti ne maram tega. Namreč vsi smo ljudje in lepo je obdržati en pristen stik, zato tudi ljudje radi pridejo do mene, se pogovarjajo z mano ... In ta čustva, ki jih čutijo do moje glasbe in mene, povedo na glas.

Kako pa se obranite največjih vsiljivcev?
Lepa beseda lepo mesto najde. To drži kot pribito in to se je tudi že večkrat izkazalo. Jaz sem do ljudi prijazna, odprta, spoštujem takšne in drugačne ljudi. Nimam nobenih zadržkov. Vedno pa poskušam biti olikana in kulturna. To pa dobim tudi nazaj. Če pa kdaj pride do tega, da kdo kaj narobe razume, ali pa do kakšne neprijetne situacije, pa sama rešim. Še vedno sem do zdaj. Ni bilo nobenih večjih težav, da se ne bi dalo. Saj so ljudje kulturni in vedo, kje je meja.

Ne samo da pojete, ste tudi profesorica klavirja. Zadnje čase smo priča poplavi novih pevcev in pevk, ki si želijo samo peti. Koliko pa je na primer pomembno, da znajo zaigrati tudi na kakšno glasbilo?
Jaz bi vsakemu staršu priporočila, da svoje otroke - če vidijo, da so talentirani za glasbo - že malih nog vpišejo v glasbeno šolo. Zagotovo nekdo, ki se ukvarja s petjem, ki ima neko glasbeno podlago ali igra kakšno glasbilo ... to je velika prednost in tudi pomoč pri glasbenem ustvarjanju. Jaz sem zelo vesela, da se ti dve moji glasbeni poti - kot profesorica klavirja in izvajalka na odru - tako lepo prepletata in dopolnjujeta. Gre za zelo podobno stvar.

Kaj so nekatere največje pasti pevcev, ki začenjajo danes, v primerjavi s tistimi, ki ste se spopadali sami?
V teh časih je morda za mlade tudi to težko, da je veliko samooklicanih menedžerjev, ki ne bi smeli biti to. Mladi ne naletijo na prave ljudi, ki bi jim lahko iskreno in dobro pomagali. Jaz sem imela to srečo, da sem že leta 1996 začela prepevati v skupini Foxy Teens, ko je bil naš producent in menedžer Miki Šarac. S to ekipo sem ostala tudi na svoji samostojni poti in z njo ustvarjam že 15. leto. Miki mi ogromno pomaga, je iskren, sam je dal skozi vse to, ker je bil tudi sam izvajalec in mi lahko iz svojih izkušenj svetuje. Mladi človek potrebuje neko pomoč človeka, ki je to dal že čez. Jaz sem to imela, marsikdo pa tega nima, kar je žalostno, ker je ogromno takšnih ljudi, ki so sposobni narediti veliko, potrebujejo pa le priložnost in prave ljudi okoli sebe. Priložnosti za glasbo pa tukaj ni dovolj. Težava je s strani medijev, ker je vse pomembneje kot glasba, pesmi, delo, zgoščenke, videospoti ...

Kaj je tisto, kar ohranja tako trden vaš odnos s Šarcem?
Mi smo delali skupaj devet let v skupini Foxy Teens, in ko sem se odločila, da stopim na samostojno pot, mi je bilo popolnoma jasno, da z njim nadaljujem svojo pot. Zelo lepo smo delali v mlajših letih. Namreč to so zelo občutljiva leta, ko se lahko mladi izvajalec prav hitro zaplete in zaplava v napačne vode, on pa nas je znal prav voditi.

Zanimivo: od Foxy Teens ste danes glasbeno dejavne ostale le vi, Mirna Raynolds in Špela Grošelj, ki je z vami pela dve leti.
Jaz jim rečem glasbene sestrice in to naše skupno obdobje je bilo čudovito. Mirna in Špela še pojeta, druge niso več v glasbi. Jaz sem vesela, da dekleta še lepo delajo naprej in da so uspešna. Vsaki pa želim najboljše, ker so bile pomemben del mojega življenja in bodo tudi ostale.

Ste ohranili stike z njimi?
Me se srečamo občasno na kakšnih nastopih. Poti so se malo razšle. Vsaka je šla svojim ciljem naproti in to je popolnoma nekaj normalnega. Imam pa v povezavi s tem tudi eno skrito željo: približuje se 20. obletnica od dne, ko smo me skupaj začele delati. To bo leta 2016. Jaz bi si takrat želela, da bi z dekleti to obletnico praznovale skupaj, morda tudi v obliki kakšnega koncerta. Mislim, da bi bili ljudje tega zelo veseli. To so bili krasni časi in ljudje so si to zapomnili. In Foxy Teens so postale že nostalgija.