Tiho in brez velikih najav je ravno prejšnji teden brezplačno postregel s svojo besedno "vojno" -albumom, ki ga je poimenoval Dan zmage.

Mimo njega niso šli vstaje, socialne stiske, zakoreninjeni stereotipi o industrijski konoplji, a na albumu Dan zmage vseeno najdemo tudi njegove srčne izlive. Vse skupaj je prepleteno z motivi, ki ga navdihujejo. Tako lahko v uvodu skladbe Maš me, mam te zasledite dialog med Samom in Vesno iz filma Ne čakaj na maj.

Iz Savskega naselja smo ga zvabili v Šiško, kjer smo se štiri dni po - za številne presenetljivi - izdaji novega albuma pogovarjali o njegovi vsebini, ki združuje Terkajeve poglede na družbo in namesto kritik prinaša mero optimizma.

Več o albumu in njegovem pogledu na stanje v družbi si lahko preberete spodaj.

Trkaj, svoj novi album ste ponudili poslušalcem brezplačno, na spletu, kjer je dosegljiv vsem – da pridejo do njega, potrebujejo le nekaj klikov. Kakšna je cena brezplačnosti?
Predvsem je pomemben način, kako, da narediš nekaj, ne da bi pričakoval vračilo za album v obliki denarja. Ploščo si lahko prenesejo s spleta brezplačno, če pa bi radi imeli fizično obliko nosilca, zgoščenko, potem donirajo, kolikor se jim zdi smiselno. O brezplačni distribuciji sem začel razmišljati v ustvarjalnem procesu, ko je bil album že na treh četrtinah izdelave.
V mislih sem imel človeka, ki je čisto na dnu, brez vsega. Skozi glasbo sem mu želel dati občutek, da je nekdo tam in da mu je mar. Upanje. Lučko na koncu. Čisto naivno, iz srca, da naredim nekaj dobrega. Ko sem izdal album brezplačno, nisem imel nobenih pričakovanj, nato pa mi je pisalo okoli 30 ljudi, da bi vseeno radi naročili album. To je lepo in gesta je pravična, tako da sem se odločil, podobno kot pri zadnjih dveh albumih, da donirajo, da pokrijem stroške.

Svoj prvenec V času enga diha ste izdali pod okriljem založbe, zadnje pa brez vmesnikov. Koliko se pozna odsotnost nekaterih členov v verigi med izvajalcem in poslušalcem?
Zadnje tri plošče Pasož, Vse je OK in zdaj Dan zmage sem izdal sam. Pri prvih dveh pa me je vezala pogodba, izdal sem ju pri založbi Nika. Razlika je v tem, da se ti s svojo glasbo ni treba javljati nikomur nad tabo in da je tvoje, s svojim materialom lahko narediš, kar te je volja. Pri založbi je bilo malo drugače, saj postane solastnik. Vendar potem pričakuješ, da bo kaj narejeno zate, a naletiš na zavlačevanje s plačili, neprofesionalnost, smešna razmerja med moje in tvoje ...

Pogodbe, kakršne so, vsebujejo takšne pogoje, da so v teh časi brezsmiselni, če pogledamo razmerje, koliko te založbe na koncu naredijo za izvajalca/avtorja in koliko naredi sam. Imaš nekoga na založbi, ki pošlje nekaj elektronskih sporočil in jih naslovi na medije, pošlje video na televizije, single na radije, kar je dela za recimo nekaj dni, če delaš sam, v zameno za to pa se moram odreči svobodi nad našim delom? Slab "deal".
Danes vlagam vse, kar zaslužim od glasbe, nazaj v glasbo. Z ekipo hodim sam po koncertih, sem samostojen. Imam nadzor. V trgovini ni možnosti, da rečeš nekomu: "Daj, kolikor hočeš." S poslušalcem želim vzpostaviti odnos, ki se mi zdi najbolj pošten. In z mašinerijo velikih založb tega ne moreš vzpostaviti oziroma veliko težje.

Koliko vam je blizu filozofija Gramatika, ki svojo glasbo ponuja brezplačno poslušalcem?
Všeč mi je njegov vzor Nikole Tesle, ki je imel vizijo, da bi bili viri električne energije zastonj. Tesla je prišel blizu uresničitvi te ideje, nato pa so mu lobiji uničili vizijo, saj je šlo za nezaslišano potezo proti kapitalu. Zato se s potezami Gramatika načeloma strinjam. Meni je všeč odnos, da je glasba brezplačna ali je odvisna od prostovoljnih prispevkov. Koncerti pa naj bodo plačljivi ali s fiksno ceno ali donacijo - zaradi spoštovanja, zaradi stroškov, ki nastanejo, ko delaš koncert, in ker mi naša mentaliteta guest list v deželi ni všeč.

Nisem pa še našel rešitve, ko gledam recimo softver, ki je potreben za izdelavo glasbe. Veliko producentov pri nas uporablja "krekane" različice, piratske. To podpiram do neke mere, ker so takšni programi zelo dragi in si jih od začetka marsikdo ne more privoščiti, vseeno pa ima veselje in talent do delanja glasbe in iz njega lahko zraste veliko. A če bi vsi tako delali, ne bi bilo napredka. Ljudje, ki si prizadevajo razviti tak softver, ki nam omogoča delo, morajo tudi od nečesa preživeti, če je to njihovo delo. Tako da morebitna rešitev bi bila, da ko si to lahko privoščiš in ko nekaj dobiš nazaj od glasbe, to vložiš in podpreš avtorje programov.

Ste neke vrste upornik proti potrošniški družbi ... Imate občutek, da ste za koga anomalija z vašim načinom distribucije glasbe?
Delam to, kar čutim. Ne vem, ali sem za koga anomalija. Rad vidim, da s kreativnostjo najdem nove alternative, kako bi lahko sistem, ki obstaja, izboljšali ali naredili drugače - da bi bil pošten do veliko ljudi. Če koga moti sprememba ... moramo vedeti, da se vse spreminja. Če bi nekdo rad šel naprej, pa hoče nekdo vedno imeti status quo, bo slej ko prej prišel čas, ko to poči, na tak ali drugačen način. Človek mora biti v stiku s spremembami, hkrati pa obdržati človeškost kot tisti nespreminjajoči se del.

To pomeni, da človeka ne moremo samo zreducirati na delovni stroj, da zjutraj vstane in dela 17 ur. Čeprav se tega zavedamo, se ne dovolj. Na eni strani imamo svet, ki tako deluje – tretji svet. Na drugi pa nas, ki uživamo v izdelkih izdelave ljudi, ki delajo v suženjstvu, ki ga omogoča prosti trg. Ne vidimo težav. Hkrati pa vidimo, da se vzorec prenaša tudi na našo državo in del sodržavljanov postaja tretji svet: delavci za minimum brez kakršnih koli pravic. Ob tem pa moraš biti še srečen, kar počneš, če ne, bomo izbrali drugega, ki bo prikimaval. Logika kapitala.

Omenili ste avtorske pravice. Res toliko zaupate v sistem, da bi lahko od njega živeli?
Pri nas imaš okoli 50-100 ljudi, ki s svojim delom dobijo dovolj denarja za predvajanje njihove glasbe, s katerim bi lahko živeli. Delajo takšno glasbo, ki je ljudem všeč in se predvaja. Proti temu nimam nič. Če si uspešen, bodi. Težava pa je pri manjših avtorjih, ki ne dobijo ničesar. Na koncu dneva morajo koncertni organizatorji plačevati kolektivnim organizacijam za koncert in manjši izvajalec/avtor nima od tega ničesar, na koncu leta ne dobi ničesar, hkrati pa se iz njegovega denarja napajajo večji izvajalci/avtorji in vsa mašinerija. Hkrati pa ne obstajajo promocijski skladi, ki bi omogočili razvoj infrastrukturi in malim avtorjem in izvajalcem, in logično je, da to ni pošteno; plačam, težje koncertiram zaradi tega, na koncu pa ničesar ne dobim nikoli nazaj, da lahko drugi živijo.

Rešitev vidim v tehnologiji in vzpostavitvi sistema, kjer se združita sistema iz avtorske in izvajalske kolektivne organizacije. Naj dobi tudi izvajalec/avtor vpogled, kje je bilo njegovo delo predvajano in kolikokrat, in naj bo za to ustrezno plačan. Razmišljati je treba, kako zmanjšati stroške same obdelave playlist in plačila tem, ki igrajo. In da se znova začnejo vzpostavljati promocijske skladbe, ki so v tujini stalnica. Ob tem pa se vzpostavi še glasbeni medij, ki bi deloval kot založba ali sodeloval z glasbeniki, da bi lahko na enem mestu imeli novice, recenzije in hkrati download ali naročilo izdelka.

S tem bi se približali mladim, saj je novih skupin, ki prodrejo, premalo v Sloveniji. Žalostno je, da imamo v Sloveniji veliko kakovostnih izvajalcev, ki so na svetovni ravni velikokrat prepuščeni sami sebi. S tem pa izgubljamo reprezentativnost, ker imamo zastarel sistem in ker nočemo, da drugemu uspe. Tu je potreben trud celotnega ustroja slovenske glasbene scene, da ko se pojavi nekdo, ki ima možnost preboja v tujino, da takrat stopijo skupaj mediji, koncertni organizatorji, založbe, sponzorji in podprejo talent, da se lahko uspešno lansira v tujino, kar nam odpre vrata in ogromno možnosti, da takšen avtor/izvajalec odpre vrata naslednjim glasbenikom, ki prihajajo za njim.

Pri albumu Dan zmage v besedilih zaznavamo to vašo filozofijo. Prav tako slišimo, da si ne prizadevate za vsako ceno povedati vsega v "času enega diha". Ste razočarani, toda prej kot kritizirate, opozarjate. Zakaj takšen pristop?
Po naravi sem človek, ki ga pritoževanje spravlja ob živce. Vedno, ko sem v takšni družbi, še sam postanem tak in si nisem všeč. Veliko raje vidim, da se nekaj naredi, kot samo pasivno čaka in tarna. Še vedno pa ni umrl otrok v meni, ki vidi dobro. Od tod črpam optimizem. Ena izmed mogočnih sil v svetu je človeška volja in ta lahko premika skale in naredi ogromno stvari – na političnem, družbenem in zasebnem področju. Stvari so napačno zapeljane, ogromno napak je bilo narejenih, ampak ali želimo vse življenje stati pri stari miselnosti, kjer se vse konča tako, da obsojamo drug drugega, se prerekamo, pri tem pa pozabimo na neko zmago – skupen cilj, da je lahko bolje?

Kaj je za vas zmaga?
Uresničitev ciljev, ki jih imaš v svojih sanjah in jih čutiš globoko v sebi. Razvijati in utrjevati značaj, hkrati pa imeti veliko ljubezni do sebe in vseh živih bitij. Biti dejaven, biti živ in se ne predati do konca. Videti dobro. Tudi če izgubiš, pomembno je, da ne izgubiš lekcije in da se znaš pobrati in iti naprej. Zmaga je tudi sodelovanje, da težimo k enakim ciljem in se jih trudimo izpolniti.

Rapate na primer: "Za državo ne bi nihče stal /…/ Jst sem predsednik svoj'ga 'lajfa'." Kdo je zdaj ta "nihče"?
Pri mladih opažam pojav, kjer živijo v prepričanju, da so starejši vse zafrknili, so bedni, zato tudi jaz ne bom storil ničesar. Ta zamera, ki me sili, da ne naredim ničesar, saj sem že sprijaznjen z usodo, je smrtonosna. Vse, kar naredim, kot so me učili, je, da še dodatno zlivam žolč, ki je kot strup na polju, iz katerega ne bo zraslo nič, če v to ne verjamemo in imamo to iskreno radi.
Zatrti v kali zaradi negativnega okolja. Ko rečem, da sem predsednik svojega 'lajfa', pomeni, da sem odgovoren za svoje življenje – za odločitve, ki me bodo vodile do sreče. Hkrati pa si odgovoren tudi za soodločitve. Podobno je v civilni družbi – ni dovolj, da si le član, bodi soodločevalec. Aktiviraj se.

Ste prebrali politične programe pred tokratnimi državnozborskimi volitvami?
Sem. Prebral sem jih pet. Na papirju stvari stojijo, bomo pa videli, kako bo z realizacijo. Vesel sem, da se je v zadnjem času zbudil aktivizem: ljudje gredo na volitve, pa tudi če gredo tja, da prečrtajo listek. Gredo.

V prihodnosti vidim rešitev v mladih strankah, katerih člani nimajo ničesar izgubiti, so neomadeževani s preteklostjo in se borijo skupaj s svojimi volivci za lepši jutri, ker sedanjost tudi sami doživljajo kot slabšo, kot bi lahko bila. Ogromno možnosti vidim v civilni družbi, da se sestavi odprt krog ljudi, ki imajo ideje, predloge, ki premorejo kritiko na mestu in jih politika posluša zelo zbrano. To so ljudje, ki imajo močne poglede, a nočejo v politiko, vseeno pa so seznanjeni z njo in s časom, v katerem živimo, ter vzbujajo spoštovanje. Sam bi dal svoj glas za predstavnika civilne družbe N'toka, ker mu zaupam, sem impresioniran nad njegovo pronicljivostjo in znanjem in vem, da je že nekaj časa, odkar ga poznam, človek, ki je stal pred ideali raje kot ogledali. Svet takšnih ljudi bi bil most med ljudmi in politiko, ki se zdi prevečkrat odtujena. Ko enkrat zaplava v svoje vode, se kar odmakne od malega človeka. A to ne pomeni, da potem ne sodelujem, tudi sodelujem, kolikor lahko pripomorem.

Še ena ideja: ko pogledam parlament v preteklosti, vidim dovolj poslancev, ki so tam, a jih ni. Berejo časopis, spijo, se dolgočasijo, potrdijo, kar jim narekuje vodja stranke, in gremo naprej. Ali ne bi bilo bolje, da bi uvedli tudi projektno vodenje za prihodnost? Superlaboratorij, ki v realnem času in z neposrednim prenosom v živo uresničuje naloge? Zadeva je transparentna, ljudje lahko sodelujejo in pomagajo s svojim znanjem in še učimo se, kako voditi projekte in sodelovati. Hkrati pa damo alternativo pljuvalnikom, kjer je doma stalno negodovanje, kreativnega mišljena pa zgolj za vzorec. Naša pot do blaginje je sestavljena do n števila projektov. Danes bomo naredili to, to in to. Brainstorming, glasovanje za najboljšo idejo in njena realizacija. Bum! Kot država se ne moremo kosati z velikani po velikosti. Ne gre. Smo pa lahko hitri.

"Dvignimo zastave, čas je za nove zmage," še rapate. Koliko ste s tem aktivizmom podvrženi, da vas popredalčkajo na levo ali desno?
Moja vizija za prihodnost je, da smo vsi predsedniki. O tem tudi govori pesem Mld predsednik. Da mlad človek govori, sodeluje, dejavno participira s svojim znanjem in talenti. To si ti, jaz, vsakdo. Če sem kot človek s svojimi stališči bližje levici ali desnici, hitro padem v en predal, predalov pa ne maram, saj se učim in razvijam skozi celotno življenje in nočem obstati nikjer, kjer bi moral vzeti nekaj kot sveto in edino pravilno, če pa še ne vem vsega. Nazori, ki jih imam v sebi, so bolj liberalni kot konservativni. Vendar je pomembneje to, da morata levica in desnica sodelovati. Saj obstajata koalicija in opozicija, katerih stranke so nekatere bolj leve in druge bolj desne, ampak cilj mora biti skupen. Sta kot roki človeka, ki boksata.

Če boš dal obe naprej, jih boš 'fasal'. Če jih boš imel ob sebi, se boš ščitil, a ne boš mogel napadati. In če mislimo, da je najbolje spustiti roke in da preostali del sveta ne boksa z nami z korporacijami na čelu, se presneto motimo. Levica naj bi bila tista, ki je bolj liberalna in sili v spremembe, sili ven, medtem ko desnica ščiti to, kar je potrebno za blaginjo in varnost državljanov – socialna država. Vsak pa se lahko odloči, ali bo raje pomagal levici, da genialno prodira ven, išče nove rešitve, svetuje drugi roki, ali desnici, da ščiti in ustvarja boljše pogoje za vsakdanje življenje in daje moč levici, da s svojo silo bolj udari.

"Vsak dan je nova prilika, to je moja religija." Koliko na današnjo družbo vpliva dejavnik religije? Koliko jo omejuje?
Tako, kot mi v večinoma katoliški državi danes obravnavamo Boga, je žalostno. Takoj ko uporabiš Boga kot orožje, bi moral odstopiti. Če imaš za sabo skupino ljudi, ki jih imenuješ verniki, saj ti sledijo že od malih nog, in jim rečeš, naj volijo za določeno stranko, ob tem pa dodajaš še parabole in simbole, je zelo, zelo narobe. Tako, kot piše v Bibliji: "Daj Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega." Čim prej bi bilo dobro dojeti, da človek, ki se predstavlja kot avtoriteta na področju božjega in hkrati uporablja Boga za cilje, ki so drugačni kot božji, ni več pristojen. Izgovor "saj smo verniki in hkrati tudi ljudje politike" pri meni ne zdrži - ko začenjaš mešati med seboj in si, ko ni treba plačevati davkov, zagrizen vernik, ko je treba podpreti določene opcije, pa si zagrizen podpornik politike, Boga pa uporabljaš kot sredstvo.

Ob študiju teologije, ki je bil zanimiv, in tem, kar vidim v praksi, kako se vedejo vodilni, me res zgrabi jeza. Nisem vesel niti ponosen na rezultate slovenske Katoliške cerkve, zame nima več pristojnosti. Namesto širjenja občutka mladostnosti, otroške logike, kjer si vsi vse oprostijo - kot otroci med igro -, srčnosti in logike ljubezni, ki teži k spravi in si prizadeva vzpostaviti bolj ljubeč odnos med državljani, so v ospredju vrhov pehanje za denarjem, poglabljanje prepada med katoličani in komunisti, kuhanje starih zamer ... Namesto da bi predstavljal moralen vzor, popolnost človeškega duha, ki je premagala sile posvetnega življenja in se napaja iz duhovnosti kot temelja človeka, teži bolj k drugim ciljem. Upam, da se tudi v Cerkvi zgodi velika reforma, da pridejo mladi in pokažejo v praksi, kaj pomeni biti dober človek.

Kdo je lahko nov Martin Luther (tudi lik, ki ga vključi v svoja besedila)?
Vsakdo. Vsak nosi v sebi znanje ali si ga pridobi in razvije, z njim se lahko poveže v interesne skupine, ki imajo podoben cilj, in ima moč spremeniti se za spremembo za boljši jutri.

Ga lahko aktivira glasba?
Pravijo, da je bil na začetku velik pok, torej zvok. Ali pa beseda, načrt, tudi vibracija, kreativna sila. Znanost nam skozi kvantno fiziko predstavlja, da je vse energija in da vsi vibriramo na določeni hitrosti, frekvenci. Tudi glasba je energija, vibracija. Ko vidiš, da se ljudje ob njej smejijo, zabavajo, jočejo, ima neko moč, premika čustva, duha, tako da ga lahko.

Kaj je pri vas v ospredju: beseda ali glasba?
Oboje bi dal na prvo mesto. Glasba me navdihne za besedila, včasih pa besedilo navdihne glasbo - ti dve plati sta povezani.

Bi lahko rekli, da sta z Nipkejem s Kolk high ustvarila slovensko različico How High Part 2, ki sta jo predstavila pred leti Redman in Method Man?
Ne.

Zakaj ne?
Ker njuna pesem govori o povsem drugih rečeh. Najina govori o legalizaciji, dekriminalizaciji in sprejetju konoplje v Sloveniji kot izredno uporabne in zdravilne rastline. Razširi svoj domet od zgolj uživanja in kajenja in gre dlje, do ustvarjanja plastike, ki se sama razgradi, vrvarske industrije, zmanjšanja kriminalitete, podpore gostinski industriji in pomiritve strasti med levimi in desnimi. Njen glavni namen je, da na zabaven način razbije tabu, da je ta prastara rastlina tako zelo slaba. Saj že vidimo, kakšni so rezultati drugje po svetu, ko so jo legalizirali, in če nam ta rastlina, katere vseh zmožnosti še ne poznamo, pomaga priti na zeleno vejo in zmanjša javni dolg ter ustvari nova delovna mesta, zakaj ne? Sploh če dam za primerjavo alkoholno industrijo in to, koliko negativnih posledic prinese za sabo, se mi v tem primeru zdi manjše zlo oziroma večje dobro.

Zakaj je na radijskih postajah in tudi v družbi sprejemljivo besedilo, ki govori "žingajmo ga, žingajmo", medtem ko je okoli industrijske konoplje toliko mitov?
Alkohol smo Slovenci vzeli za svojega. Nisi dec, če ne spiješ "par deci", naša himna je napitnica, veliko podjetij je vključenih v to panogo, večjih in tudi manjših, družinskih, in zadeva je vključena v našo folkloro. Samo jagermeistra spijemo za slab milijon litrov letno in tukaj smo v svetovnem vrhu. Hkrati pa ta nevidna roka, ki boža in davi, prinese za sabo posledice – smrtne žrtve, prometne nesreče, alkoholizem, nasilje v družini in tega ni malo. Vseeno, na zdravje!

Osebno: alkohol da ali ne?
Da, ampak vedno manj. Ne vpliva name tako dobro, kot sem mislil (smeh). Ko sem se pred kratkim zapletel s prijateljem, ko sem šel ven, sem si rekel; zakaj drugim in sebi to delaš? Lahko si več kot to.

Kaj pa trava?
Jo uporabljam, včasih, kadar ustvarjam. Drugače ne, ne vidim smisla.

Greste pod njenim vplivom na oder?
Ne. Če naredim na odru napako, se je želim trezen zavedati, da jo lahko pozneje popravim. In tako nimam izgovora, da krivim kaj drugega.

Od kod izvira energija, ki jo dajete?
Težko pojasnim. Gre za poseben 'vibe'. Ko stopim na oder, se vklopi energija, ki je močna in drugačna, kot je v vsakdanjem življenju. Na odru se vključi neviden del, ki trga od energije – lahko, da je to adrenalin. Takrat mi je najlepše na svetu. Hkrati je užitek, mir in ljubezen. Te stvari potem skupaj dajo rezultat, zaradi katerega se rad vračam nazaj na oder. Še lepše pa je videti ljudi pod odrom, ki se jih dotakne glasba. Takrat dobi ustvarjanje namen, ki mi zapolni življenje.

Katera je najbolj reprezentativna skladba na novem albumu?
Dan zmage – čas je, da gremo v novo dobo in prebrodimo travmo, ki se je dogajala. Leva in desna stran morata sesti za isto mizo in se pogovoriti. Ne z blatenjem. Treba je priznati, da sta obe strani v preteklosti in danes naredili napake in vsi, posebej mladi, trpimo zaradi tega še danes. Ta proces bo dolg in boleč, toda treba je presekati trenutno stanje in preživeti travmo. Mladi, ki smo to danes, smo pod vplivom tihe vojne med levimi in desnimi, a nismo za to nič krivi.

Živeli smo v medsebojnem obkladanju in to smo v nezavednem delu vzeli za edini način, ki ga poznamo. Pred očmi je treba imeti otroke, ki tu in danes odraščajo. Ali si res lahko glede na število prebivalcev privoščimo, da država, ki ima toliko ljudi kot večje mesto v tujini, živi v medsebojnem prepadu, diskreditira zamisli ene in druge strani zgolj zaradi ideoloških razprtij in nerešene preteklosti, medtem ko se naša blaginja potaplja in ogromno energije porabimo za blatenje po forumih, blatenje v medijih, to isto energijo pa bi lahko prenesli v skupno načrtovanje in sodelovanje za uspeh v prihodnosti?

Kakšen je svet prihodnosti?
Rad bi govoril za našo državo: v njej postanemo enotni, ponosni in vemo, da je prav ona branik, da ne vstopi logika kapitala ali mantra "če ni denarja, ni smisla". Če to preslikamo na ljudi, se lahko zgodijo hude katastrofe. Preprosto je treba dvigniti državo, kjer lahko rečemo, da so voda, gozdovi, nebo nad nami naši, in nobena tretja stran se ne sme vmešavati v to. Država mora postati obrambni ščit pred korporacijami, ki zahtevajo maksimalen dobiček, minimalne stroške, vsako leto bolj in bolj. Korporacije bodo vedno hotele vdreti v državo ali biti nad državami, da bodo lahko vcepile svoje interese, da bi uresničile ideje te ogromne pošasti, ki umre, če ne dobi dobička, tudi če so njeni načini povsem sprevrženi. Treba je postaviti meje. Hkrati je treba reči Evropski uniji, da njihov ustroj očitno ne deluje na malih državah, kot je Slovenija.

Moramo se naučiti nasprotovati Evropi, in ne biti ponižni hlapci. Tu smo, tu živimo in sami se bomo odločali, lahko nam ponudite nasvete ali pomoč, ampak ne odrekajte nam suverenosti in zmožnosti odločanja. Tudi če odidemo iz Unije. In resetiramo dolg, da se ustavi to nesmiselno zadolževanje in takšne obresti, ki jih ne moremo odplačati. Spet lahko postavimo lastno valuto ... V Sloveniji vidim veliko genijev, ljudi z odličnimi zamislimi, a doma nimajo platforme. Stvari delijo na Kickstarterju, Indiegogu, Crowdfunderju, Rockethubu ... Spet žalostno, da država redko opazi takšne projekte s podporo in znanjem, da bi jim ustvarila pogoje, da razvijajo svoje potenciale doma in izvažajo v tujino. Ne moremo konkurirati velikim državami, kar se tiče kvantitete, lahko pa veliko storimo glede kakovosti, inovativnosti, avtentičnosti.

Svet prihodnosti vidim veliko svobodnejšega in prijaznejšega do državljana in vseh živih bitij, da varuje življenja, hkrati pa si prizadeva, da pomaga mladi kreativnosti in inovativnosti izpolniti svoj potencial.

Si zmagovalec, če pobegneš v tujino?
Če se zgodi stanje, ki se je zgodilo pri nas, se v človeku sprožita dve reakciji: da se bori ali zbeži. Če nam država ne ponudi ustreznih poti, da bi razvili svoj potencial, je odgovor tujina. Doma pišeš prošnje in sploh ne dobiš odgovora. Počutiš se kot nihče. Naši starši so nas imeli zelo radi, ves čas so nam govorili, naj pridno študiramo in potem bo prišla služba. 17 let in več svojega življenja smo porabili za študij, potem pa se je zgodil šok. Ni služb, ni perspektive in logično, da se po nekem času človek odloči, da poišče možnosti za delo drugje, če ga tukaj ne dobi. Zmagovalec je vsak, ki ima pogum, da sledi svojim sanjam do konca.