Pred nekaj meseci se je njegova tipična podoba iz zgodnjih devetdesetih (časa Pop designa), z dolgimi nakodranimi lasmi, rokersko rutko, v usnjenem brezrokavniku (pod katerim je le poraščena gola koža), parodirala na obcestnih plakatih, ki so oglaševali komično predstavo Slovenska muska od A do Ž. Lado Bizovičar se je pač preoblekel v tiste slovenske glasbenike, ki jih ljudje takoj prepoznajo. Takšne, ki so na našem prizorišču pustili svoj pečat.

Ravno zaradi tega Vili Resnik vse skupaj sprejema kot kompliment. Vseeno ne želi, da bi ga obravnavali kot klovna, in takšne cinične namere tudi hitro prepozna. Nastopa vsak teden, včasih na večjih prizoriščih, velikokrat pa tudi na zasebnih zabavah in v lokalih, kamor se je po njegovem mnenju v zadnjih letih preselila slovenska popevkarska scena.

Na začetku jeseni je pevec, ki se ga v okviru njegove samostojne kariere še vedno najbolj spominjamo po uspešnici Naj bogovi slišijo, s katero nas je leta 1998 zastopal na Evroviziji, izdal novo pesem z naslovom Se zgodi. O tem se ni množično poročalo. Po njegovem se v slovenskih medijih za ljudi, ki so na prizorišču že več desetletij, tako ali tako pogosto ne najde prostora.

V megleno Ljubljano ste se pripeljali iz Primorske, kjer živite zadnja leta. Kako zdaj gledate na prestolnico?
Na Primorskem živim že osem let. Tam je sonce in v resnici mi Ljubljana zadnjih nekaj let sploh ne »potegne« več. Mislim, da so tukaj ljudje usmerjeni samo še na denar. Še avta ne moreš normalno parkirati.

Hočete reči, da si ne morete privoščiti parkirne hiše? Takšno je stanje slovenskih zvezdnikov?
Ne, želim se pač postaviti v vlogo večine ljudi. Glede zvezdništva pa: ne bi verjeli, največjim zvezdnikom je v resnici problem plačati tudi tistih pet ali deset evrov za parkirno hišo. Ni težava v tem, problem je oderuštvo do malega, preprostega delavca, ki zasluži petsto evrov in je prisiljen to plačati, ker drugače sledi kazen.

Se še vedno preživljate izključno z glasbo?
Se. Petindvajset let se že ukvarjam z glasbo in vsakič, ko grem z nastopa, si rečem, kakor koli samohvalno se to zdaj sliši: Vili ti si genij, kako ti uspe? Človek se trudi, čeprav je težko. Če si dovolj dober in pošten do ljudi, potem se da.

Ali ne velja ravno obratno? Da se poštenost v gmotnem smislu ne obrestuje?
V Sloveniji morda včasih res, ampak v smislu nastopanja pa se. Na odru sem jaz vedno jaz, ne igram. Uživam z ljudmi in mislim, da me sprejemajo takšnega, kot sem. Žena Tamara mi je včasih celo rekla, da se vedem premalo zvezdniško.

Govori se, da se na vsakem nastopu popolnoma razživite, daste vse od sebe, pa če nastopate za deset ali petsto ljudi. Slišim, da v lokalih neredko tudi stopite na šank.
Zame je isto nastopati za petdeset ali petsto ljudi. Pri nas se je cela scena prenesla v neke lokale. Vesel sem vsakega, ki pride. Jaz uživam v tem, da dam ljudem povod, da se jim »utrga«. Zakaj ne bi za dve tri ure pozabili na vsakdanje težave? Vsakič si rečem, da ne bom pretiraval, potem pa vidim ljudi, in je to to. Rad imam, da je »štala«.

Katere pesmi pa igrate? Večinoma svoje, od Pop Designa ali priredbe?
Ponosen sem, da igram petindevetdeset odstotkov svoje glasbe, tudi Pop Designa.

Imate glede izvajanja Popdesignovih skladb lahko kakšne pravne zadržke? Vem, da niste v najboljših odnosih.
Ne, ne, zakaj pa to? Ljudje navsezadnje vedo, da sem bil v Pop designu, poznajo moj vokal.

Enako sem vprašala Mirana Rudana, zdaj sprašujem še vas: Zakaj se je v Pop designu zamenjalo toliko pevcev? Kaj ne deluje?
Fantom sem že leta 1995, ko so rekli, da me želijo zamenjati, povedal, da se zmagovalni konj ne menja. Res se mi zdi škoda in mi je hudo, ko jih danes gledam. Tistih pet, šest let smo delali zelo dobro in smo naredili veliko. Pop design je bila zame zelo lepa izkušnja, nekaj, kar bi si po mojem želel doživeti vsak glasbenik. Zato mi je zelo žal vseh negativnih besed, ki sem jih slišal na svoj račun. To se mi zdi grdo in nepošteno.

V skupino ste se po več kot desetih letih vseeno še enkrat vrnili …
Bila je taka situacija. Šel sem pomagat, že zaradi drugih članov. Vrnil sem se, čeprav sem imel dobro solokariero.

V kakšnem odnosu ste danes s Tonetom Košmrljem?
Jaz nimam nobene zamere, ne bi pa delal z njim. Smo ljudje in smo na »živijo«. Si mislim.

Kako se odzivate na Košmrljeve očitke, da ste preveč pohlepni, da želite preveč denarja? Da bi za "dva evra prodali lastno mamo"?
Takšne laži me seveda zelo prizadenejo, jih pa ne bi komentiral. Mislim, da so ljudje o meni že dobili svojo sliko, kaj oni govorijo, je pa njihov problem. Ne znam si razlagati, zakaj je tako, kaj se človeku zgodi, da tako laže.

Zakaj ne želite komentirati? Si ne želite oprati imena, glede na to, da vas ti ljudje po medijih blatijo?
Zato, ker potem se znajdem spet v istem krogu. Poleg tega to ljudi verjetno niti ne zanima, sploh pa, kdo mi bo pa verjel?

Zakaj vam ne bi verjeli? Navsezadnje Košmrlj v očeh slovenske javnosti velja za neiskrenega, odkar smo se seznanili s škandalom plagiatorstva pesmi Na božično noč.
Zato, ker so se dogajale take situacije, da jih ne moreš verjeti, če jih ne doživiš. To, kar je bilo s to skladbo, je še najmanj. Ne želim iti na ta nivo. Mislim, da me ljudje poznajo, in resnica slej kot prej zmaga.

Zadnji koncert Pop designa, preteklo jesen v Križankah, ni ravno napolnil prizorišča. Menite, da tudi zato, ker niste vi nastopili kot pevec? Da vas ljudje kljub vsemu še danes povezujejo s to skupino?
Oni delajo po svoje in tega ne želim komentirati.

V okviru promocijskih plakatov Slovenske muske od A do Ž so parodirali tudi vašo značilno podobo iz časa Pop designa. Z dolgimi lasmi, zgoraj brez in z brezrokavnikom.
Točno tako. Ljudje lahko rečejo, da dela Vili Resnik slabo glasbo, da je kmet, ampak vseeno sem očitno pustil tak pečat, da niso mogli mimo mene. Zato si štejem v čast. Novinarji po navadi rečejo: Ah Vili, brezveze. Lahko se norčujejo iz moje takratne stilske podobe, ampak to je bilo takrat »zakon«. Kar sem dal na sebe, to so želeli vsi nositi. Izpade samohvalno, ampak takšna je realnost. Tudi sam se zgrozim, ko gledam svoje stare fotografije, ampak takrat je bilo to to. Vedno sem bil prisoten na sceni, zato si štejem v čast.

Kakšna bi rekli, da je vaše ciljno občinstvo?
To naj bi se to ocenjevalo po tem, kdo pride na tvoje nastope. Ne vem. Ljudje, ki se znajo sprostiti in uživati v življenju. Včasih je takšna sprostitev edina stvar, ki jim ostane, da pozabijo na skrbi.

Pred nekaj meseci ste izdali novo pesem z videospotom Se zgodi. Potožili ste, da ste razočarani nad mediji, ker jih to ni zanimalo.
Ko si enkrat na tej rumeni sceni, se moraš medijsko pojavljati, ker edino tako ljudje vedo, da si še živ. Drugače sploh ne vedo, da še nastopaš. Osebno se mi zdi ta cela scena čisto zmešana. Pred petindvajsetimi leti si moral biti dober na terenu, da si prišel v medije. Zdaj pa se na petih straneh razpišejo o nekem izvajalcu, ki ni še nič naredil. To je razlika.

Skuša se pač iskati ljudi, o katerih bodo ljudje radi brali.
Seveda. Potem pa ne izpostavljajo izvajalcev, ampak nekakšne klovne. V redu, če je to igra, jo bom sprejel. Novinarji ob tem sodelujejo z radijskimi uredniki, ki so obravnavani kot bogovi, in to mi ni všeč. Katera glasba je dobra? En novinar in radijski urednik se bosta usedla in se odločila. Ljudje bodo sicer rekli, da tega ne razumejo, ampak kaj za to, to so pač določili za dobro, kakovostno. Tisti, ki igra za ljudi, je pa bolj kmet, »govedarski«.

Se vam zdi, da imajo v svetu spletnih družbenih omrežij novinarji in radijski uredniki res tolikšen vpliv?
Takšnih novih spletnih zvezd potem čez pol leta ni več nikjer, medtem pa bodo polnili strani v revijah. Mi, starejši, ki smo na prizorišču že dlje časa, pa seveda nismo zanimivi.

Morda morate poskrbeti za kakšen škandal ali vsaj provokativno izjavo.
Ko te ljudje še spoštujejo, je to neprimerno. Zdaj se dogaja tudi veliko tega, da provociraš za klike na YouTubu. To se mi zdi čisto mimo.

Po poklicu ste zdravstveni tehnik, kajne? Delo v zdravstvu vas nikoli ni več mikalo?
Ne, niti ne. Skoraj sedem let sem delal v bolnišnici na onkološkem inštitutu. Mislim, da sem tam spoznal, da znam delati z ljudmi.

Ste kot zabavljač poskrbeli za animacijo?
Ljudje so mi rekli, da sem bil zanje kot kakšno sonce. Da sem prinašal pozitivno energijo.

Pa je bilo delo z rakovimi bolniki za vas psihično naporno? Verjetno ni preprosto biti nenehno priča trpljenju in nenazadnje tudi smrti.
V šoli sem vedno govoril, da na onkološkem pa že ne bi delal. Zarečenega kruha se seveda največ poje. Prvih nekaj mesecev je bilo vse skupaj zelo stresno in intenzivno. Začel sem teči, da sem si iz glave izbil vse podobe, ki sem jih čez dan videl. Potem se navadiš. Pacientov ni bilo sram prositi me za pomoč. Vse skupaj sem jemal pozitivno, kot del življenja. Potem sem šel v glasbo,

Čez dve leti praznujete abrahama. Imate v načrtu kakšno večjo proslavo?
Prijatelji me ves čas zafrkavajo, da se zadeva bliža. Pravijo, naj dam denar in bodo že oni poskrbeli za zabavo. Kaj pa vem, vse to okoli abrahama mi je zoprno, ogabno. Veste, jaz sem pri dvajsetih govoril, da štiridesetletniki smrdijo po cipresah (smeh). Kaj šele, da bi se pri petdesetih ukvarjal z glasbo! Zdaj si pa rečem, seveda Resnik, pel boš, kaj pa drugega. Ampak zdaj moram bolj trenirati, da imam kondicijo. Včasih smo s šanka na šank skakali kot srnice, bilo je vseeno, če se malo zvrneš. Zdaj padeš kot eno drevo, to je grozno. Me kar razjezi.

No, sicer pa imate precej mlajšo ženo in petletno hčer. Pravijo, da to pomlajuje.
Res je. Ampak življenje je resno in za družino moraš skrbeti. Zdaj gledam drugače. Včasih se mi je zdelo celo neokusno, da imajo otroke starejši, ampak življenje se pač obrne. Vesel sem, da sem spet oče, in imel bi še kakšnega. Otroci so pozitivna stvar, čeprav je v teh časih težko speljati življenje v finančnem smislu. Včasih sem se ukvarjal s konjem, sem jahal, ampak zdaj sem to zaradi gradnje hiše opustil. Sicer moja hči Manja pravi, da bo glasbenica, ampak upam, da ne. To je posel, v katerem moraš imeti zelo trdo kožo. Doživiš veliko ponižanj, se soočaš z lažmi, ki te prizadenejo. In si zelo užaljen. Potem moraš pa s tem še medijsko obračunavati.