No, v resnici stvari niso tekle tako hitro. Hotel sva imela v Cortini rezerviran že več kot dva meseca. Cortina je čuden kraj. Vse življenje sem bil prepričan, da je najbolj običajen način preživljanja zimskega dopusta v apartmaju. A v Cortini te turistične pridobitve tako rekoč ne poznajo. »Dovolj sva že stara, da si zasluživa malo razvajanja,« sva si rekla ter zaradi imenitne lokacije v najstrožjem središču mesta in le 300 m od žičnice izbrala hotel Ancora. Le kaj je na njem tako imenitnega, da naj bi se turisti vanj vračali še in še? Na kraju samem sva ugotovila, da se ne imenuje Ancóra (Še), temveč Áncora (Sidro), in to sredi samih visokih gora.
Že mestece samo leži na nadmorski višini 1.224 m, za pogled na vršace krog in krog njega pa je sploh treba nagniti glavo daleč nazaj. Najmogočnejši je pogled proti zahodu, ki ga domala v celoti napolni skupina Tofane. Najvišja v njeni družbi je Tofana di Mezzo (3.244 m), ki je tretji najvišji vrh Dolomitov, največji vtis pa s svojimi širokimi rdečimi lici naredi Tofana di Rozes (3.225 m). Pomagagnòn (2.450 m), ki zavzema osrednje mesto na severu, je bistveno nižji, vendar njegovi divji zobje dajejo videz težko dostopne gore. Presenetljivo pohlevna je iz mestnega središča videti skupina Cristallo. A kdor se vzpne više na smučišče in se mu razkrijejo njene tri glavne ostrice – Cima di Mezzo (3.154 m), Monte Cristallo (3.221 m) in Piz Popena (3.152 m) – vsaka posebej, mnenje korenito spremeni. Ob njem se zdita planota Faloria (2.123 m) in dolgi hrbet Sorapìssa (3.205 m) vzhodno nad Cortino kar rahlo dolgočasna. Vendar vtis hitro popravi zasuk proti jugu, kjer v nebo kipita koničasti Becco di Mezzodì (2.603 m) in razgibani greben s Crodo da Lago (2.701 m) na čelu. Iz nekaterih delov mesta je mogoče videti tudi drugi najvišji dolomitski vrh Antelao (3.264 m), ki od tod vsaj moške rad spominja na žensko dojko.
Cortina je od Ljubljane oddaljena okoli 300 km; po južni poti (v smeri Benetk in pred njimi proti Bellunu) nekaj več, po severni (mimo Spittala an der Drau in skozi Pustriško dolino) nekaj manj. Midva sva se odločila za daljšo različico, ker vodi večinoma po avtocestah, predvsem pa ne pleza čez noben morebiti zameten gorski prelaz. Zato naju je skoraj kap, ko sva malo pred koncem avtoceste pri Bellunu z najinim bornim znanjem italijanščine razbrala, da so za Cortino obvezne snežne verige. Jasno, da jih nimava! Pomiril naju je šele uslužbenec na poslednji cestninski postaji, ki nama je pojasnil, da to velja le za težka vozila.
Sovjetski olimpijci prišli in zmagali
Na vhodu v Cortino naju je levo pod cesto pozdravila olimpijska smučarska skakalnica. Cortina bi morala zimske olimpijske igre gostiti l. 1944, a so zaradi vojne seveda odpadle. Tako je prišla na vrsto šele 26. 1.–5. 2. 1956, ko je pravo vojno zamenjala hladna. VII. zimske olimpijske igre so se v zgodovino zapisale kot prve, ki so se jih udeležili sovjetski tekmovalci. Brez težav so pobrali daleč največ medalj. Najuspešnejši posameznik je bil avstrijski smučarski zvezdnik Toni Sailer (1935–2009), ki je kot prvi v zgodovini osvojil zlato v vseh treh alpskih disciplinah (superveleslaloma takrat še niso poznali). In še po nečem so bile to prve igre. S pomočjo televizije so si jih namreč lahko prvič ogledali športni navdušenci iz vseh 32 udeleženih držav. Prav televizijski kabel pa je zakrivil manjši zaplet na otvoritveni slovesnosti. Italijanski hitrostni drsalec Guido Caroli (1927–), ki je na stadion pridrsal z olimpijskim ognjem, se je namreč spotaknil obenj in padel. Bakle ni izpustil.
L. 1981 je Cortina dobila še prvo smučarsko tekmo za svetovni pokal. Zadnji dve desetletji na njenih smučiščih tekmujejo ženske v hitrih disciplinah. V soboto, ko sva prihajala, bi se morale pomeriti v smuku in naslednji dan še v superveleslalomu, a je prvi odpadel zaradi megle, drugi pa zaradi celodnevnega snežnega meteža. Cortinčani so že pred novim snegom tarnali nad predebelo snežno odejo.
Tudi pozimi hodimo v muzeje
Tako sva morala nedeljo zapolniti z bolj vsakdanjimi turističnimi »opravki«. Nekdaj so imeli pozimi tudi v smučarskih središčih muzeji praviloma zaprta vrata, zadnja leta pa jih je vedno več odprtih. Cortina premore kar tri, za katere velja enotna vstopnica za samo 5 evrov.
Midva sva najprej zavila v Muzej sodobne umetnosti, ki domuje v Hiši regol (o regolah malce pozneje), nasproti najinega hotela. Daleč največ zaslug za nastanek te galerije ima domačin Mario Rimoldi (1900–72), dolga leta strasten zbiralec slik beneških in drugih italijanskih sodobnikov. Posebej blizu mu je bil slikar Filippo de Pisis (1896–1956), ki ga je tako kot še nekatere pogosto vabil v Cortino. Tam je nastalo kar 45 njegovih del. Jedro izredno zanimive muzejske zbirke je seveda Rimoldijeva zapuščina. Ko sem že mislil, da v njem visijo sami italijanski slikarji, pa sem nenadoma zagledal nezgrešljive konjičke Zorana Mušiča (1909–2005). Da, v 50. letih je prišel Rimoldi v stik tudi z njim in tako je desetletje kasneje nastala sicer manj pomembna Mušičeva serija dolomitskih motivov.
Drug pomemben Cortinčan, ki je sadove svoje dolgotrajne ljubezni daroval rodnemu mestu, je bil paleontolog in botanik Rinaldo Zardini (1902–88). Vse življenje se je potikal po okoliških gorah ter nabiral cvetice in fosile. Za proučevalce zemeljske zgodovine so najbolj zanimive dolomitske plasti iz triasa, se pravi iz obdobja pred približno 200–250 milijoni let. Takrat je območje preplavljalo plitvo tropsko morje Tetida, v katerem je kar brbotalo od življenja. Dno so prekrivala polja alg, korale so gradile obsežne atole, po plitvinah so gomazeli vsi mogoči nevretenčarji. Cortinski Paleontološki muzej hrani več kot 20 tisoč imenitno ohranjenih okamenelih pričevalcev tega časa, zato ga redno obiskujejo znanstveniki z vsega sveta.
Meni se je zdel še najmanj zanimiv Etnografski muzej ampeške regole. Regole so skupnosti, ki so jih v poznem srednjem veku (najbrž v 12. st.) razvili kmetje teh krajev, da so uredili odnose pri skupni uporabi pašnikov in gozdov. Regole (deloma še vedno) združujejo družine nekega območja ter zagotavljajo, da se spoštujejo dogovorjena pravila, in hkrati omogočajo dedovanje družinskih lastniških pravic iz roda v rod. Na regole so vezani številni navade, kulturni obrazci, obredi. Nekaj malega tega je na ogled v omenjenem muzeju.
Katera proga je najbolj strma?
V ponedeljek zjutraj sem ves nestrpen razprl polknice najine hotelske sobe in kljub poltemi so se mi lica razlezla v nasmeh: nebo se nas je končno usmililo. Napovedoval se je lep dan. Hitro na smuko! Vsaj spodobno je nato vreme ostalo vse do konca tedna.
Na pobočjih okrog Cortine so po olimpijskih igrah uredili štiri smučišča, ki menda skupaj premorejo okoli 120 km prog z 51 žičnicami, sposobnimi v uri prepeljati 59 tisoč smučarjev. Za vsa štiri smučišča velja enotna vozovnica; za tedensko je treba odšteti 194–242 evrov, odvisno od sezone. Z nekaj dražjo se je mogoče smučati kjerkoli v Dolomitih.
Najbolj znano cortinsko smučišče je prav gotovo Tofana. Nanj se lahko odpravimo na več načinov, najbolj zanimiv pa se mi zdi z nihalko Nebeška puščica. Z njo se potnik zapelje najprej na Col Drusciè (1.779 m) in po prestopu še na rob široke kotanje Ra Valles (2.470 m). Po kotanji je speljanih nekaj rdečih in modrih prog. Zadnji odsek Nebeške puščice se nato dvigne tik pod vrh Tofane di Mezzo, vendar je pozimi zaprt. Pač pa se je z Ra Vallesa mogoče po progi Rdeče sedlo odsmučati do glavnine tofanskih smučarskih naprav. Pri tem je dobro vedeti, da je Rdeče sedlo zelo zahtevna proga, in jo, če je poledenela, zmorejo le odlični smučarji. Olimpijske proge zaradi napovedanih tekem nisem mogel preizkusiti, sem pa užival ob pogledu na znamenito ožino med velikanskima skalama kmalu po startu. Tudi sicer so rdeče proge na teh pobočjih kar precej strme.
Bistveno manj obiskovalcev je deležno smučišče Faloria (2.123 m), na katero vozi prav tako dvodelna nihalka z južnega roba mesta. Njene proge pač niso tako razvpite kot tofanske, a posebej črne so povsem enakovredne tistim na oni strani doline. Še več, Faloria je vsaj dopoldne pretežno senčna, zato ima običajno boljši sneg kot druga cortinska smučišča. Če se hočete nasmučati, je Faloria prava izbira.
Na skrajnem severu je Faloria povezana s tretjim cortinskim smučiščem – Cristallom. Za to se je treba spustiti v dolino potoka Gere, sneti smuči in prečkati cesto. Cristallo je sicer precej manjše smučišče, so pa skalne konice okoli njega toliko bolj slikovite. Najvišja sedežnica potegne smučarje na sedlo Staunìes (2.930 m), s katerega se lahko vrtoglavo spustijo po črni progi skozi ozek žleb, vendar morajo biti za to razmere ugodne. Večino zime sedežnica obratuje le do srednje postaje.
Z velikostjo se ne more hvaliti niti smučišče Lagazuoi (2.752 m), na katero se vzpne nihalka s prelaza Falzarego (2.105 m), po zaviti cesti 16 km oddaljenega od Cortine. Razgled z vrha je osupljiv, tudi rdeča proga je lepa, a kaj ko je ena sama, za povrhu pa je človek pri njej v celoti odvisen od preobremenjene nihalke.
Skale so se rušile in kri je tekla
Meni se zdi območje zanimivo iz drugih razlogov. Od 7. st. dalje so bili Dolomiti križišče, kjer sta se srečevali romanska in germanska civilizacija, enkrat bolj, drugič manj krvavo. Verjetno najbolj krvavo se je to dogajalo med 1. svetovno vojno. Ko je Italija 23. 5. 1915 vstopila v vojno, je bila Cortina obmejno južnotirolsko mestece, v katerem tako rekoč ni bilo za boj sposobnega moža, saj so bili vsi na ruski fronti. Tako italijanski vojaki z zavzetjem niso imeli težkega dela. Glavna fronta je nato večino vojne potekala po vrhovih zahodno in severno od mesta, najbliže po Piccolo Lagazuoiu.
Že pred izbruhom vojne so avstro-ogrski vojaki utrdili svoje položaje pod njegovim vrhom, Italijani pa so se ugnezdili nekaj sto metrov vzhodneje na strateško pomembni polici, poimenovani po majorju Ettoru Martiniju (1869–1940), ki je vodil njeno zavzetje 19. 10. 1915. Tako vkopani sta nato sovražni strani dve leti bili verjetno najbolj znano minsko bitko v 1. svetovni vojni. V njej so Avstrijci sprožili štiri eksplozije, Italijani eno, vse skupaj pa so temeljito preoblikovale goro. Najbolj silovita je bila italijanska, ki je goro stresla 20. 6. 1917. Zanjo so izkopali tudi 1.100 m dolgo mrežo rovov, ki si je je del danes še mogoče ogledati (seveda ne pozimi), in porabili skoraj 33 ton eksploziva. Toda brez uspeha: Avstrijci so od dveh zajetih dezerterjev izvedeli, kaj pripravljajo, in so se pravočasno umaknili. Tudi sicer podzemna vojna končne zmage ni prinesla nikomur.
Ko sva se vračala s prelaza Falzarego, sva se ustavila še pod skalnim masivom Averaua (2.649 m). Iz prtljažnika sva izvlekla krplje in se s sedežnico odpeljala do koče Scoiattoli. Najina glavna namera je bila od blizu si ogledati priljubljeno poletno plezališče Cinque Torri (2.361 m) in se po možnosti spustiti do koče pod njim. Če ne bi imela krpelj, bi se ugreznila v mehak sneg najmanj do vratu, saj so iz njega kukali le vrhovi planinskih kažipotov. Zato sva odracala samo do vznožja najmogočnejšega, kakih 30 m visokega stolpa Torre Grande, sestopu h koči pa sva se v belem brezpotju lahkega srca odpovedala.
Prve dni je bil najin hotel, ki resda premore le 20 sob, skoraj prazen. V torek zvečer pa se je začel polniti. Najprej sta se v njem namestila italijanska smučarska reprezentanca in del švicarske, nato še nekaj skandinavskih novinarjev. Domače je pred vhodom v restavracijo naslednje dni pozdravljal plakat: »Vedno ponosni na vas. Flavia in osebje«. Midva sva se aktivnemu spremljanju smučarskih mojstric odrekla v korist aktivnega smučanja, sva pa bila s Tino Maze pogosto v mislih. Ko sem v petek na teletekstu RAI preveril izide prvega smuka, se je pokazala še ena plat italijanskega nacionalnega značaja. Mazejeva je bila namreč tam razglašena za Avstrijko, Američanka Cookova pa za Slovenko.
V zgodovini Cortine mrgoli slavnih imen, in to ne le smučarskih. Samo šest let po olimpijskih igrah sta razvpito ime in slikovita okolica Cortino pripeljali tudi na filmska platna. Prvi jo je za eno od svojih prizorišč izbral ameriški režiser Blake Edwards (1922–2010), ki je v njej posnel Rožnatega panterja, prvega iz kultne serije o nerodnem inšpektorju Jacquesu Clouseauju. A verjetno globlje se je v spomin filmoljubov vtisnil eden najbolj znanih lovov na tajnega agenta 007, ki ga je v Cortini l. 1981 uprizoril Anglež John Glen (1932–). V filmu Samo za tvoje oči sta skušala Jamesa Bonda, ki je vratolomno drvel v dolino na smučeh, ujeti nepridiprava na motorjih, a seveda brez uspeha. Najbolj spektakularni del dirke je tisti po progi za bob, katerega snemanje je z življenjem plačal mladi kaskader Paolo Rigon. Roger Moore (1927–) in drugi filmski zvezdniki so med snemanjem bivali v hotelu Miramonti, ki ga kljub častitljivim 112 letom še danes krasi pet zvezdic.
In prišlo je sobotno jutro. Tokrat je prižgala luč Mojca. Da, najin film se je po tednu dni odvrtel in ni nama ostalo drugega kot odpraviti se domov.
Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek