Najznamenitejša stavba v Bukarešti, ki se v izvirniku imenuje Palatul Parlamentului, je resnično nekaj neverjetnega. Naj vam še tako opisujemo njeno ogromnost in naštevamo nenormalne številke, povezane z njo, ne morete dobiti občutka, kakšnega velikana si je zamislil in dal zgraditi nekdanji diktator Nicolae Ceausescu. Tudi obiskovalec v več kot enournem ogledu le na hitro vidi manj kot četrtino te betonske "pošasti", ki je za svojo gradnjo zahtevala, da so porušili kar šestino mestnega jedra Bukarešte, kar pomeni izbris 19 pravoslavnih cerkva, šest katoliških, tri protestantske, šest sinagog in 30.000 stanovanjskih hiš. In nihče jih ni vprašal nič.

Velikost: 270 x240 metrov, število sob: 1.100
Pa vendar, številke: stavba ni čisto pravi kvadrat, dolžina njenih stranic je 270 x 240 metrov, višina 86 metrov, beton pa sega 92 metrov tudi v globino. V stavbi je 1.100 sob, ki so razporejene v dvanajstih nadstropjih, pod zemljo pa je še dodatnih osem nadstropij, štirje izmed njih so danes v uporabi. Zanimivo je, da je Ceausescu za glavno arhitektko svojega "spomenika" izbral žensko, takrat komaj 28-letno Anco Petrescu. Stavba navzven ni preveč privlačna, saj vidimo le ogromne, res ogromne betonske stene, bolj pritegne njena velikost. Zanimivo je, da so skoraj vsi materiale pripeljali v Bukarešto izključno iz Romunije. To pomeni, da je iz Transilvanije prišlo več kot milijon kubičnih metrov marmorja, iz drugih pokrajin pa še 3.500 ton kristala, 70.000 ton železa in brona, 900.000 kubičnih metrov lesa ter 200.000 kvadratnih metrov preprog.

Diktator enega dneva službe ni preživel v palači
Ceausescu je želel postaviti stavbo, v kateri bi sedež imele štiri institucije - predsednik, torej on sam, velika ljudska skupščina, današnji parlament, svet ministrov, današnja vlada, in vrhovno sodišče. Prav zato ima stavba tudi štirikotno obliko.

Ceausescu pustil neizbrisljiv podpis
Temeljni kamen je bil postavljen leta 1984 in čeprav je gradnja potekala izredno hitro, tudi na račun zelo slabega življenjskega položaja Romunov, do revolucije, ki je pripeljala tudi do Ceausescujevega bega in njegove smrti, leta 1989, zaradi nepredstavljivih razsežnosti še ni bila dokončana. Pravzaprav ni dokončana še danes, saj precej izmed 1.100 sob še vedno ni opremljenih. Tiste, ki so, pa kar kipijo od bogastva, razkošja in izobilja, ki človeka ne more pustiti hladnega. Le kako? Kdo bi lahko razumel misli in razmišljanja Ceausescuja, ki je bil popolnoma slep za revščino in zatiranje prebivalstva in zaslepljen od bogastva in želje, da bi vsa Bukarešta postala podpisana z njegovim imenom. V "majhen Pariz", kot je Bukarešta dobila vzdevek, je dal postaviti celo Slavolok zmage in zgraditi Bulevar Unirii, nekdanji Bulevar zmage socializma, ki spominja na znamenite pariške Elizejske poljane - le da je - se razume - še tri metre daljši.

Trikratni "naj"
Ironija se kaže tudi v tem, da je Ceausescu stavbo poimenoval Hiša ljudstva, v resnici pa so navadni državljani v njej lahko le služili njemu, drugače se ji niso mogli niti približati. Zgradbo, ki je nastala zaradi lastne nečimrnosti, je Ceausescu želel imeti tudi za svojo rezidenco, a se to nikoli ni zgodilo, saj ga je prehitela revolucija. Danes se sicer stavba imenuje Parlamentarna palača, še vedno pa je v Guinnessovo knjigo zapisana v treh kategorijah: gre za največjo civilno zgradbo na svetu (večja stavba od nje je le Pentagon), najdražjo stavbo na svetu in tudi najtežjo.

In zakaj Romuni po revoluciji leta 1989 stavbe, na katero so dolgo gledali s prezirom in ogorčenjem, danes pa se bohoti sredi Bukarešte kot opomin na čase, ki se nikoli ne smejo ponoviti, iz besa in sovraštva do brezčutnega diktatorja, niso porušili? Odgovor pove vse: ker bi bilo celo rušenje preprosto predrago. Zato so jo raje začeli izkoriščati, kolikor se izkoristiti takšno "gmoto" sploh da. V stavbi je tako danes muzej sodobne umetnosti, tu zasedata oba domova romunskega parlamenta, v ogromnih dvoranah pa prirejajo kongrese in seminarje. Nekaj denarja se nabere tudi od turističnih ogledov, čeprav stavba, najbolj neposreden in v nebo vpijoč del Ceausescujeve zapuščine, velikega dobička ne prinaša. Le kako ga bi, če je samo za vzdrževanje tega "monstruma" v središču kaotične Bukarešte zaposlenih več kot 2.000 ljudi ...

Besedilo in fotografije: Anja Pavlič
anja.pavlic@rtvslo.si