Leta 1892 zgrajena stavba, v kateri danes domuje Adriatic (Trg maršala Tita 5), je bila sprva kavarna, nato mestna rezidenca, na začetku 20. stoletja pa se je baron Georg von Hütterott, lastnik le streljaj oddaljenega otočka Sv. Andrija, odločil, da jo odpre kot hotel. A projekta ni nikdar dokončal, saj si je zaradi finančnih težav leta 1910 vzel življenje.

Stvari je v svoje roke vzel par z Dunaja, Maria in Louis Löffler, ki sta Hotel Adriatic odprla leta 1913 - z velikim uspehom. Hotel je namreč postal priljubljeno shajališče hrvaškega predvsem meščanstva - domačini sprva niso bili najbolj navdušeni, predvsem zato, ker jim je rušil dnevno rutino in ležeren tempo ribiške vasice.

Danes je prav nasprotno - Rovinjčani so na Adriatic izjemno navezani in čeprav prenovljeni moderni interier ni po okusih vseh (nekaterim se zdi denimo pretemačen, toni spodnjih prostorov in hodnikov pa da niso prav nič "poletno morski"), so zadovoljni, da je vsaj zunanjost ostala zvesta svoji dediščini in oblikovalci niso rušili mestne vedute z modernističnimi prijemi.

A preden je Hotel Adriatic postal "unikatni butični hotel, kjer se domišljija in resničnost prepletata", je preživel kar nekaj turbulentnih dni - leta 1943, po umiku italijanskih vojakov, je bil nemški poveljniški center. Leta 1952, ko so v Rovinj počasi začeli kapljati prvi turisti, je bil hotel s 45 posteljami del podjetja za turizem in hotelirstvo Jadran, dve leti pozneje pa vse do konca 70. let pa tudi njegov sedež.

Začetki turizma v Rovinju so tako neposredno vezani na Adriatic, ki do danes ostaja edini hotel v središču mesta (ostale Maistrine izpostave so približno dva kilometra proti Zlatnem ratu), od koder se razteza lep pogled na otok Sv. Katarine.

Priljubljeno shajališče umetnikov
V 80. letih je postal hotel priljubljeno shajališče slikarjev, pisateljev in drugih umetnikov, ki so zahajali v slikovito mestece po navdih, hotelska kavarna pa je bila vseskozi - tudi ko je bila podoba Adriatica do leta 2015 še precej bolj "retro" (ali pa morda takrat še bolj) - osrednje mestno postajališče domačinov za kavo in klepet. A z razvojem in komercializacijo Rovinja dotrajani hotel na tako prominentni lokaciji ni bil najbolj v ponos kraju, na tistega, ki bo vzel stvari v roke, pa se je kar nekaj časa čakalo.

Nazadnje je usodni korak storila rovinjska hotelska veriga Maistra, ki med drugim upravlja tudi med Slovenci priljubljen dizajnerski hotel Lone, luksuzni hotel Monte Mulini, najnovejši hotel Amarin in prenovljen, cenovno najdostopnejši hotel Eden.

Hotel Adriatic je tako ravno ob 102. obletnici zasijal v novi podobi, za katero je v prvi vrsti zaslužen večkrat nagrajeni zagrebški Studio 3LHD.
Ta se je pri interierju povezal s Studiem Franić/Šekoranja, pri celostni vizualni podobi pa z grafično oblikovalko Lano Cavar, cilj pa je bil ohraniti vse izvirne detajle (kot denimo štukature na stropih sob) in duh starega Adriatica, hkrati pa vse skupaj osvežiti s sodobnimi elementi, ki se uspešno prepletajo s kosi meščanskega pohištva, kot so denimo usnjeni fotelji v jedilnici. Celota deluje razkošno, eklektično, elegantno, polno različnih tekstur in hladnih tonov ter eksperimentiranja s svetlobo, ki sestavljajo koherentno celoto.

Hotel/galerija
Pri fasadi so se odločili za rekonstrukcijo izvirnika v nevpadljivih sivkasto-belih tonih, ki v ničemer ne izstopa od okolice, posegi v notranjosti pa so sobe (teh je 18) povečali, jih naredili bolj zračne, za razliko od "moške", skrivnostne, skoraj lynchevske črnine hodnikov s pritajeno svetlobo in stopnišča, pa so te zelo svetle in popestrene z unikatnimi umetniškimi deli, ki so Adriaticu med drugim prinesli omembo v reviji Architectural Digest za najboljše hotele z umetniškimi zbirkami na svetu.

Hotel z več kot stotimi umetniškimi deli je tako hkrati tudi galerija, saj instalacije, grafike in slike najdemo po vseh prostorih, zanje pa so angažirali 14 regionalnih umetnikov, med njimi tudi v Sloveniji rojeno Jasmino Cibic, ki sicer danes ustvarja v Londonu. Cibičeva je poskrbela za eno najbolj prepoznavnih (in instagramiranih) instalacij Adriatica - nagačene bele sove v letu, ki naj bi predstavljale premikanje med sijajno preteklostjo in neznano prihodnostjo.

Cibičeva, ki je med drugim razstavljala tudi na beneškem bienalu, Ludwigovem muzeju sodobne umetnosti v Budimpešti in, seveda, Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani, je navdih za svoje vpadljivo delo poiskala v odnosu med umetnostjo in prostorom.

Ob Cibičevi hotel krasijo še dela francoskega multimedijskega umetnika Abdelkaderja Benchamme, hrvaškega sodobnega umetnika Igorja Eškinje, nemškega eksperimentatorja Chrisa Goennaweina (ta je skupaj z avstrijskim umetnikom Valentinom Ruhryjem in Italijanom Massimom Umbertijem zaslužen za svetlobne instalacije v temnih hodnikih), hrvaške fotoumetnice Kristine Lenard, italijanskega galerista in popartista Federica Lugerja, francoskega abstraktnega umetnika Charlesa Munke, enega bolj znanih hrvaških konceptualnih umetnikov Gorana Petercola, hrvaške fotografinje SofijeSilvie, hrvaškega umetnika Saše Šekoranje, hrvaškega slikarja Zlatana Vehabovića in hrvaškega fotokiparskega dvojca Žižić/Kožul. Za izbor je zaslužna kuratorka Vanja Žanko.

Omeniti je treba še unikatne res šik uniforme osebja, za katerimi stoji vodilna hrvaška modna znamka Studio I-GLE in prav tako združujejo klasiko s sodobnimi smernicami.

Največja ponudba viskijev na Hrvaškem
Noben dizajnerski butični hotel ne bi bil popoln brez primerne kulinarične ponudbe in Maistrini hoteli so - vsaj na vrhuncu - sloveli tudi po tem, da so v njih kuhalnico vrteli nekateri največji kuharski mojstri. Restavracija Wine Vault v Monte Muliniju je bila tako pod ultra nadarjenim in karizmatičnim Tomom Gretićem verjetno najboljša na Hrvaškem, restavracijo L sosednjega hotela Lone pa je v nove višave spravljala iz Kanade uvožena kanadska Švicarka Priska Thuring.

Gretić in Thuringova sta s poroko postala daleč najmočnejši kulinarični par Hrvaške, žal pa je zakon po devetih letih doživel brodolom in v leto 2015 je Lone stopil brez Priske (to zdaj najdete v Dubravkinem Putu v Zagrebu) - kmalu po tem pa je Wine Vault zapustil tudi Gretić (trenutno nestacioniran).

Zaradi te nepričakovane krize je Maistra za bedenje nad jedilniki svoje najuglednejše trojice (Monte Mulini, Lone in Adriatic) lani angažirala izkušenega britanskega chefa Andrewa Gaskina, ki ima za seboj že kar nekaj izkušenj iz najboljših restavracij sveta, večerje pa je med drugim pripravljal tudi za kraljico Elizabeto II. in Silvia Berlusconija. Gaskin je bil v svojem slogu vedno obrnjen proti Franciji, natančneje francoski rivieri, kar se zdaj čuti tudi v krožnikih Adriaticove "braserije", kot imenujejo svojo restavracijo v pritličju, tam, kjer je bila še do lani stara kavarna, zdaj pa se s podaljšano teraso odpira mestu.

Odličen je njihov bouillabaisse, ki sicer nima ravno bistrojskih cen, poudarek je na morskih jedeh, pri čemer, jasno, nudijo tudi izbor ostrig, relativno kratka vinska karta pa je pretežno hrvaška. Adriatic je močnejši kot v vinu v - viskiju in se ponaša celo z največjim izborom "ognjene vode" na Hrvaškem, od tajvanskih Kavalanov, ki v zadnjem času navdušujejo poznavalce, do japonskih Suntoryjev, pa seveda cel nabor škotov, od dimljenih primerkov z Isleyja do sadnih in medenih "speysidovcev".

Če imate srečo, vas bo v ta svet uvedla mojstrica viskija in koktajlov Gordana, ki pravi, da je pripravljena gostu posvetiti tudi celoten večer, da najde svoj viski. Iskanje, ki se pri precej zasoljenih cenah viskijev (od 40 do 120 kun za merico) lahko naglo izkaže za precej drag "personaliziran pristop". "Z nekim avstrijskim gostom sva ves večer preizkušala viskije, da je nazadnje ugotovil, da v bistvu pije - bourbon," razlaga mlada poznavalka žganih pijač, ki je v Rovinj prišla iz Zagreba.