To je predelal po dolgem in počez, pohajkoval po Patagoniji, se družil s popotniki po hostlih v Kolumbiji, poležaval po brazilskih plažah in se šel turista v Boliviji, kar je vse pridno dokumentiral v svojem zabavnem popotniškem blogu. Na neki točki je na tem svojem popotovanju spoznal Veronico, Teksašanko mehiškega rodu, se zaljubil in poročil.

Po El Pasu je bil njun naslednji naslov Haiti, kjer je ona delala v okviru Združenih narodov, zdaj pa par živi v Palo Altu, mestu visokotehnoloških podjetij, zagonskih podjetij in bližnje univerze Stanford.

Kalifornija, natančneje, Silicijeva dolina, se zdi cel svet stran od Senovega in cel svet stran od ležerne Južne Amerike, za katero 33-letni Večko pravi, da bolj leži njegovi duši. A za zdaj se dežela Facebooka, Googla, Hewlett-Packarda, električnih avtomobilov in verig z organsko hrano, kjer je življenjski standard precej visok, ne zdi kot najslabši naslov na svetu.

Eno leto ste potovali po Južni Ameriki, vaša žena je iz Teksasa, kako ste končali v ZDA?
To se tudi sam včasih vprašam. Če bi moral pred leti našteti deset držav, za katere mislim, da bodo nekoč moj dom, ZDA gotovo ne bi bile med njimi. V šali obtožujem Veronico, da me je ona zvlekla sem jokajočega in z nogami cepetajočega. In to najprej v El Paso, Teksas, ki se ne uvršča ravno pogosto na sezname mest, ki jih morate obiskati vsaj enkrat v življenju. Toda mislim, da nama je bilo ves čas jasno, da bova šla v Kalifornijo, kjer je ona živela kar nekaj let in dobro pozna lokalno situacijo.

Ste razmišljali tudi o tem, da bi ostali v Južni Ameriki?
Precejkrat. Še danes marsikdaj sanjariva, da se vrneva tja dol in sva nekaj časa na toplem. Tamkajšnji življenjski ritem, kjer se dela za to, da se živi, nama je precej bolj všeč in mislim, da bova slej ko prej pristala nekje pod ekvatorjem. Res pa je, da kolikor sem sam izkusil tamkajšnjo situacijo, je sicer lepo, toda s tamkajšnjimi zaslužki si precej omejen.

Južna Amerika, Haiti, Kalifornija … kar svetovljansko za fanta s Senovega.
Hehe ... ja, kaj pa vem. Najbrž nadkompenzacija za otroška leta, ko za nič na svetu nisem hotel od doma. Svet je enostavno prevelik in prelep, da bi se lahko ustalil na enem mestu. Toliko zanimivih kultur je tam zunaj. Haiti je bil recimo res težka preizkušnja, ker eno je potovati po tretjem svetu, nekaj povsem drugega pa je tam živeti in se dnevno ukvarjati s problematiko pitne vode in elektrike. Plus seveda vsi drugi "sladkorčki" v obliki malarije, parazitov in preostalih nadobudnežev, ki ti popestrijo življenje. Toda kljub temu je tam dosti stvari, ki jih zdaj pogrešam. Na primer nedeljsko poležavanje na rajskih plažah, kjer je morje dejansko dovolj toplo za čofotanje. V Kaliforniji me brez neoprena ne spraviš v valove.

Se vidite v Kaliforniji ali mislite, da boste po ameriškem zgledu večkrat menjali naslov?
Nikakor se ne nameravava zacementirati tukaj, še manj pa se seliti naokrog po ZDA. Kolikor sem to državo izkusil do zdaj, ni ravno veliko krajev, kjer bi se počutil domače. Mogoče poleg severne Kalifornije še Portland ali pa Austin. V New Yorku sicer še nisem bil, ampak kolikor slišim pripovedke, je delovni ritem malo prehud za nas, latinoduše. Bomo videli, kaj bo. Pred tremi leti ne bi niti pomislil, da bom nekoč živel v Silicijevi dolini, tako da se raje niti ne poglabljam v to, kaj bo čez tri leta. Mogoče Španija, ko se nekoč izvleče iz tega nerodnega položaja, v katerem je zdaj.

Vi ste Slovenec, žena je mehiškega rodu, živita v ZDA … Kako se to mešanje kultur odraža v gospodinjstvu Večko-Cedillos?
Zna biti prav zabavno, ja. Enkrat sem skuhal zelje in matevž, pa je žena zmešala vse skupaj, zavila v tortiljo in naredila burito (mimogrede, povsem spodoben prigrizek). Nekako vsak iz svoje kulture vlečeva šege in navade ter jih zmešava v ameriškem talilnem loncu. V vsakodnevnem življenju je to videti tako, da v stanovanju nosiva copate, poslušava mariače in gledava Jona Stewarta. Poteka tudi izmenjava glasbenih zvrsti. Sam se počasi navajam na latinoritme, Veronica se pa navdušuje nad Avseniki, ki nama jih je moj stric dal za popotnico na Haiti. Sama igra violino, tako da prepozna in ceni kakovost, ko jo vidi.

Se cinični Slovenec lahko dobro ujame z večno optimističnimi in pozitivnimi Kalifornijci oz. kar Američani na splošno?
Saj so prav simpatični in upam, da se tudi mene prime malo tega njihovega pozitivnega pogleda na svet. Res pa je, da pogosto zavijam z očmi, ko poslušam, kako v službi nimajo težav, temveč izzive in podobne nebuloze, ki izkrivljajo realnost. Da sploh ne omenjam, kako bo vsako zagonsko podjetje izboljšalo svet, četudi delajo aplikacijo za telefon, prek katere bodo podjetja pridobivala informacije o posameznikovih navadah in mu tako pošiljala reklame z bolj osebnim pristopom. Na Haitiju se že veselijo.

Ste si že našli kake dobre prijatelje ali je v državi, kjer je tiste narejene prijaznosti veliko, to težko?
Vem, o čem govorite, ampak mislim, da je v tem koncu lažje vzpostaviti pristna prijateljstva kot drugod po ZDA. Tu je namreč kar težko opredeliti, kdo je Američan in kdo ne. Toliko ljudi je priseljenih, da vsi iščemo stike in ima le malokdo prijatelje iz otroštva. Moji prijatelji so v veliki večini latinosi in čeprav imajo ameriško državljanstvo, se v prvi vrsti opredeljujejo za Gvatemalce, Mehičane, Kolumbijce ... V moji nogometni ekipi je recimo od osmih zgolj en "pravi" Američan. Medosebni odnosi dosti trpijo zaradi razdalj in predvsem časa, potrebnega za njihovo premagovanje. Promet je resnično obupen, javni prevoz pa katastrofalen, tako da je povsem običajno, da se voziš eno uro, samo da greš k prijatelju na pivo. Ob vseh dejavnostih in službah to v praksi dejansko pomeni, da se je treba za vsako srečanje dogovoriti kakšen teden vnaprej. To mi res manjka, da si recimo slučajno v centru mesta, pokličeš kolega in čez petnajst minut sta že na pijači.

Kako je vaša družina pospremila dokaj hitro poroko in selitev?
Srečni so, da imam končno stalen naslov, vedo, tudi če se 14 dni ne oglasim, da nisem pod kakšnim plazom v Patagoniji (smeh).

Trenutno izdelujete aplikacije za vinarje. Je na vašem področju lahko najti delo v ZDA?
V IT-ju ni težav. Ponudb za programerje je toliko, da sem se pri iskanju službe omejil na pošiljanje ene prošnje dnevno, ker je bilo enostavno preveč za dohajati. Potreboval sem pa mesec in pol, da sem našel posel, ki me resnično zanima. Povpraševanje je veliko tudi po elektroinženirjih in strojnih inženirjih. Ne vem pa, kakšna je situacija z družboslovnimi vedami. Glede na to, da tu še nisem srečal politologa, bi si upal trditi, da ta konec Amerike ni najbolj "FDV-friendly".

Kaj so največji plusi in kaj največji minusi življenja v ZDA? Kaj vas najbolj preseneča?
Gotovo je nekaj stvari, ki jih pogrešam, ampak to je pri selitvi v tujino treba vzeti v zakup. Recimo tu ni tistih simpatičnih starih mestnih jeder, kot smo jih vajeni v Evropi, s kakšnim lepim trgom, kjer se da posedati in kramljati. Vedno znova sem navdušen nad uporabniško podporo in strežbo. Dobro, seveda je vsa prijaznost v veliki meri teater za napitnine, ampak se res potrudijo. Sem bil že dostikrat prijetno presenečen, ko je bil natakar bolj na tekočem s tem, kdaj mi je usahnilo vino v kozarcu in je prijazno dotočil.

Ne vem, kaj bi me zares motilo. Mogoče je revščine več, kot sem pričakoval. V San Franciscu sem že večkrat videl, da brezdomci čez noč postavijo improvizirane šotore kar na pločnikih. Vse bolj problematična je zaradi tega tudi higiena mesta kot celote. Zadnjič se mi je recimo zgodilo, da sem v središču San Francisca čakal na rdeči luči, desno od mene si je pa pod drevesom ob pločniku nekdo ravno obrisal zadnjico po opravljeni veliki potrebi. To je tista slika Združenih držav, o kateri se premalo govori. Že res, da je to dežela praktično neskončnih možnosti, toda za vsakega Bill Gatesa jih je na tisoče, ki spijo na ulicah. Nekoliko sem tudi presenečen nad rasno segregacijo, ki je kljub širokoustenju o enakih možnostih za vse, še vedno prekleto prisotna. Po črki zakona smo seveda vsi enakopravni, toda bela (za zdaj še) večina se na vse pretege trudi črncem in drugim manjšinam greniti življenje. Že samo z volitvami je težava. Kdor koli je bil obtožen kakšnega kaznivega dejanja, izgubi pravico do oddaje volilnega lističa. Policija pa neproporcionalno večkrat "naključno" ustavlja manjšinske predstavnike kot belce, tako da jasno pri njih tudi večkrat najdejo kakšen razlog za aretacijo. V zadnjih mesecih je bilo ogromno govora o nepotrebni uporabi sile od policistov. Naslovi so se navadno glasili "Bel policist ustrelil neoboroženega črnega najstnika".

Za nekatere je Kalifornija država zase. Še celo nekatere odcepitvene težnje so se že pojavljale. Kako se v resnici "Californian way of life" razlikuje od ameriškega?
Kalifornijci so precej bolj okoljevarstveni in ozaveščeni glede pomembnosti zdrave prehrane. Veliko stvari, ki zdaj postajajo norma za preostalo Ameriko, so se začele tukaj. Za bioprehrano so recimo pred desetimi leti v Teksasu rekli, da je to spet neka novotarija z zahoda, danes pa tudi tam uspevajo "organic" trgovine. Verjetno se bo nekaj podobnega zgodilo z električnimi avtomobili.

Kako je v času globalne krize s Silicijevo dolino?
V širši okolici San Francisca je brezposelnost okrog 5-odstotna, tako da trenutno ni nobene pretirane krize. Vendar pa velja omeniti, da se veliko ljudi ob izgubi službe odseli drugam in tako niso zajeti v to statistiko. Tu je namreč izredno pomembno, da imaš stalen priliv dohodkov, kajti najemnine so enostavno previsoke, da bi si lahko privoščil večmesečno brezdelje. Na srečo imajo v San Franciscu in še nekaterih okrožjih t. i. rent control. To pomeni, da ti po zakonu ne smejo zvišati najemnine za več kot dva odstotka na leto. Za večje zvišanje je treba najemnika najprej vreči ven in dobiti noter novega, kateremu lahko postaviš novo, trgu prilagojeno najemnino. Ljudi pa celo v Ameriki ne mečejo kar tako iz stanovanj in če ga res ne polomiš, si lahko v stanovanju desetletja. Tako pride do situacij, ko sosedi, ki so v bloku že 30 let, plačujejo nekaj sto dolarjev najemnine, medtem ko nove prišleke olupijo za dva, tri tisočake ali celo več. Lastniki seveda iščejo vsak izgovor, da bi pometali ven staroselce, to je v zadnjem času postala velika težava. Ljudje, ki so tu vse življenje, si ne morejo več privoščiti življenja v svojem mestu in odhajajo. Sovražnika so našli, dokaj upravičeno, v "techijih", ki jim Google, Facebook, Apple, Yahoo in drugi plačujejo ogromne vsote, tako da takim najemnina ni problem. Začelo se je že dogajati, da so ljudje metali kamenje v Googlove avtomobile in avtobuse.

Veliko je bilo povedanega o dolgih ameriških delavnikih (9.-17. ure), ob katerih ne ostane kaj dosti časa za druge stvari. Kako se prebivalci Palo Alta najraje sproščajo ob koncih tedna? Kaj vi najraje počnete?
Delovni teden je za večino res rezerviran zgolj za delo. Od devetih do petih so pogosto zgolj mokre sanje, saj se dan hitro raztegne do sedmih, ali pa še malo čez. Potem pride na vrsto še vožnja domov, kar tudi mimogrede doda še kakšno urico zraven, tako da ni nič nenavadnega, če pridejo ljudje iz službe ob osmih zvečer. Sam se temu tempu za zdaj uspešno izogibam, ampak ni vedno lahko. V prostem času se gredo pa vse sorte stvari. Veliko je pohodništva, kolesarjenja, teka ... Ljudje so tu zelo radi zunaj in se trudijo čim več časa preživeti v naravi. Zna biti pa nekoliko smešno, ko greš na kak hrib, kjer bi pri nas srečal maksimalno 30 ljudi, tu pa skorajda hodiš v vrsti gor in dol. V splošnem imam občutek, da je za vsako stvar vrsta. Pred restavracijami in bari se navadno čaka kakšne pol ure, če nimaš rezervacije. Tudi midva greva rada kam po okoliških hribih, ali pa s kolesom do Sausalita ali Tiburona. Ob ležernejših koncih tedna zavijeva proti Santa Cruzu ob pacifiški obali na kakšno plažo, oborožena s knjigo, narezkom in buteljko.

San Francisco imate na dosegu roke. Kako kaj izkoriščate danosti velemesta?
Pred desetimi leti bi verjetno za vsako ceno hotel živeti v San Franciscu, zdaj mi pa povsem ustreza, da sva malce dlje stran. Greva približno enkrat na mesec gor in prespiva pri prijateljih čez konec tedna, potem se pa umakneva v mirno dolgočasje ameriškega predmestja. Je pa lepo vedeti, da imaš vse v neposredni bližini. Tudi če se ti zahoče afganistanske kulinarike, boš našel restavracijo zase. San Francisco je mesto, ki turista težko navduši v nekaj dneh, saj je splošni vtis precej odvisen od vremena, ki je tu precej muhasto. Prijatelji iz Slovenije so mi rekli, da jim mesto nikakor ni sedlo, kar je povsem logično, če prideš za dva dni in naletiš zgolj na meglo in veter. Na sončen dan pa ni lepšega kot zapeljati se s kolesom čez most Golden Gate, posedati v kakšnem izmed parkov, ali pa zgolj reševati največje probleme sveta na dolgem brunchu in srkati mimose.

Kaj je trenutno najbolj "in" med Kalifornijci ali pa med prebivalci Palo Alta?
Mislim, da trenutno poteka en večji preskok na električne avtomobile in sončno energijo. Veliko se vlaga v ti dve panogi in dnevno vidim vsaj pet avtomobilov, ki jih poganja izključno elektrika. Glede na to, da smo v Palo Altu, so to seveda po večini Tesle. Krajevne oblasti spodbujajo nakup takšnih okoljevarstvenih avtomobilov z zanimivimi prijemi, kot je na primer dovoljenje, da se z električnim avtomobilom lahko voziš v "car pool lane", tudi če si sam v avtomobilu. (Gre za poseben pas na avtocesti, ki je ob prometnih konicah rezerviran zgolj za avtomobile z dvema potnikoma ali več. Takih vozil je presenetljivo malo, tako da se po tistem pasu precej hitreje pride do cilja.)

Amerika, dežela svobodnih in dežela priložnosti … Kako je kaj v času krize in protipriseljenskih ter protiterorističnih ukrepov s tema dvema krilaticama v resnici?
Posebnih težav s pridobitvijo zelene karte nisem imel. Pričakoval sem, da naju bodo z ženo na razgovoru posadili v različni sobi, nama uperili močno luč v glavo, spraševali o barvi partnerjeve zobne ščetke in me ob prvem napačnem odgovoru strpali v Guantanamo. Vendar so bili nadvse prijazni. Pristnost najine zveze so preverjali kar z obema naenkrat in imel sem občutek, da je vse skupaj bolj formalnost. Varnostni ukrepi mi gredo pa predvsem na letališčih nekoliko na jetra. Samo zato, ker je nekdo nekoč imel (spodletelo) idejo, da bi na letalo prinesel bombo v čevlju, se mora zdaj na milijone ljudi dnevno sezuvati pred vstopom na letalo. Občutek policijske države sem dobil tudi, ko sva se vozila po jugu ZDA, kjer imajo na avtocestah kontrolne točke in preverjajo dokumente vseh potnikov. Ne ravno odlika demokratičnih držav, po mojem mnenju.

Številni poznajo Kalifornijo samo iz filmov in TV-serij. Kako popačeno podobo imajo?
Mislim, da bi moralo biti vsakemu, ki je končal vsaj tri razrede osnovne šole, kristalno jasno, da Amerika, kot jo v večini svojih zvarkov predstavlja Hollywood, ne obstaja. Niti ne bi izgubljal besed o tem, kako so videti filmski igralci v primerjavi z ameriško realnostjo, kjer je krepko čez 60 odstotkov prebivalstva krepko čez normalno telesno težo (roko na srce, Kalifornija se tu še kar dobro drži). Mogoče je še nevarnejša predstava o deželi neskončnih priložnosti, kjer je uspeh skorajda zagotovljen, samo če pridno delaš in slediš svojim sanjam. Bay Area ima res zavidljivo visok BDP. Mislim, da je mediana plače okrog $90.000 letno in ne nazadnje tu živi vsaj 50 milijarderjev, toda to vsem revežem v vzhodnem Palo Altu bore malo pomaga. S statistiko je križ. Recimo v Vatikanu sta statistično v povprečju dva papeža na kvadratni kilometer. Glede ameriških sanj je George Carlin najbolje povedal: "Z razlogom se jim reče sanje, saj moraš spati, da jim verjameš."

Po drugi strani pa - koliko je popačena podoba, ki jo o Ameriki gojijo njeni najbolj zagrizeni nasprotniki? "Če bi ZDA razdeljevale zastonj cepivo proti eboli, bi slovenski mediji trdili, da to počnejo zato, ker se hočejo okoristiti," je ob slovesu dejal zdaj že nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph Mussomeli. Smo mi res pretirano negativni ali dejansko je v ozadju vsake ameriške poteze neki zlohoten/oportunističen vzgib?
Ne vem, ali je ravno zlohoten, zagotovo pa so vse velike politične poteze v njihovem "best interest". Tu gre seveda za osebno mnenje in lahko me mirno demantirate kot sovražni element sistema, toda gotovo ni naključje, da ZDA niso poslale delegacije v Pariz po zadnjih terorističnih pobojih, v Savdsko Arabijo so pa na pogreb kralja Abdulaha pokorno prileteli vsi od Obame do Nancy Pelosi, Johna Kerryja, Johna McCaina, Condoleezze Rice in še kakšen jastreb bi se našel. Po drugi strani ima pa Amerika res nehvaležno vlogo svetovnega policista. Dober primer je zdaj z ISIS. Za razbitje te resnično nevarne tvorbe bodisi nimajo dovolj močnega "zlohotnega" interesa bodisi so siti vojn po kalvarijah v Afganistanu in Iraku. Odvisno od interpretacije, ampak kakor koli obrnemo, če se ne bodo zganili oni, se ne bo nihče. In če se bodo, se bodo gotovo naposlušali kritik, da so se vpletli zgolj zaradi tega ali onega. Kar bo najbrž res.

Si kot nekdo, ki še nima urejenih vseh papirjev in je kljub dobri asimilaciji še vedno priseljenec, upate jasno izražati svoje mnenje in biti kritični do Američanov? Ste politično dosti angažirani/opredeljeni?
Tu verjetno še največji evropski desničar izpade socialist (smeh). Se pa o politiki ne razpravlja veliko. Še največkrat sem jaz tisti, ki odpre to tematiko, ko jih kdaj malo "pobockam" okrog njihovih zunanjepolitičnih altruistično-imperialističnih posegov. S politiko tukaj je podobno kot pri nas - vsi vpleteni si morajo za svojo izvolitev nadeti določeno masko in pljuvati čez svoje tekmece, po volitvah gredo pa z njimi igrat golf. Dostikrat me zanese in poskušam redno slediti dogajanjem, ampak v splošnem opažam, da je moj dan lepši, če na poti v službo namesto novic poslušam Led Zeppeline.

Kaj bi svetovali tistim, ki se želijo preseliti v ZDA?
Kalifornija je s svojim milim podnebjem čudovit del sveta in ekonomski položaj ponuja veliko priložnosti za nabiranje izkušenj, ali pa stalne naselitve. Kot povsod drugod so tudi tukaj določene težave, ampak načeloma se dobro živi. Tudi formalno gledano preselitev ni tak birokratski bav bav, kot se morda sprva zdi. Za pridobitev vizuma je povsem realna možnost, da ti jo priskrbi podjetje, ki te bo zaposlilo. Predvsem večja podjetja imajo ustaljene postopke in gre to vse gladko čez. Mislim, da si je najbolje že prek spleta organizirati nekaj razgovorov in potem za tri mesece, kolikor to dopušča turistični vizum, priti sem in navdušiti eno podjetje, da te zaposli in ti da vizum. Definitivno bo treba prej prileteti vsaj enkrat sem, saj brez osebnega stika ne bo šlo, tako da tveganje gotovo obstaja in pametno je imeti privarčevanega nekaj denarja za prvih nekaj mesecev. So pa delodajalci po mojih izkušnjah izredno pošteni in nudijo isto plačilo domačinom in prišlekom. Ampak to zna biti posebnost IT-ja. Prepričan sem, da nezakonito priseljeni mehiški obiralci jagod ne dobijo zakonsko zagotovljenega minimalnega plačila.

KALIFORNIJA IZ PRVE ROKE