Atlantis the Royal velja za enega najambicioznejših hotelskih projektov – in glede na to, da je v Dubaju, mestu superlativov ter tekme za višino, veličino, ceno in luksuz v vseh pogledih, to pove veliko.

Jasno, že same številke so vrtoglave, kot gre pričakovati od hotela, o katerem so ponekod pisali tudi kot “najdražjem”.

Cena predsedniškega apartmaja se začenja pri 100.000 dolarjih na noč (soba je lahko sicer vaša že za 750 evrov), skupno ima kompleks 90 bazenov, od tega jih je 44 zasebnih, zgrajenih v sklopu suit, restavracij je 17, prav toliko prostorov v centru dobrega počutja, ima najdaljši zasebni odsek plaže v Dubaju (2 km), v akvariju v veličastnem, prostornem preddverju pa plava 4.000 meduz.

"Dobrodošli, moje ime je Rosele, jaz bom vaša butlerka," se predstavi uniformirano dekle v avli, ki me pričaka ob prihodu. "Imate butlerje?" jo vprašam. "Da, gostje v suitah dobijo jutranjega, popoldanskega in večernega butlerja. Pomagala vam bom pri prijavi, ki jo naredimo v vaši sobi, da vam vse skupaj olajšamo," hiti razlagati temnolasa Filipinka, medtem ko strumno koraka proti Sunset Towerju, kjer je moja suita. Za 102 suiti je na voljo 35 butlerjev.

Sorodna novica Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?

Hotel ima sicer skupno 795 sob, suit in apartmajev, celoten kompleks pa je sestavljen iz dveh delov – hotelskega na eni strani in rezidenc na drugi – zadnje so bile razprodane že leta vnaprej, večinoma jih imajo v lasti premožni Rusi, za katere je bil Dubaj že prej ena od najpogostejših dopustniških (in poslovnih) destinacij, po invaziji na Ukrajino pa se jih je mnogo, vsaj tistih, ki si to lahko privoščijo, kar preselilo sem.

Z Rosele korakava mimo hotelskih butikov, vseh po vrsti takih, ki si jih ne moreš privoščiti – Gucci, Versace, Valentino, Dolce & Gabanna, porcelan Ginori … 17 jih je skupno, morda se da v katerem za slovenski proračun zgoraj podpisane dobiti kak obesek za ključe. Ena celotna stena je polna svežega cvetja, druga oblikovana v slap, iz tretje dobesedno bruha ogenj. Vse se lesketa od zloščenega marmorja, pozlate, kristala, akvarijev in fontan.

Dvigalo me zapelje do 27. nadstropja in Rosele odpre vrata v suito 2742. “Potrebujete pomoč pri razpakiranju?” me vpraša, ko mi poda kozarec chiche morade, tradicionalne perujske pijače iz vijolične koruze, ki jo je posebej za Atlantis the Royal zvarila ekipa La Marja perujskega kuharskega zvezdnika Gastona Acuria, ene od številnih mednarodnih restavracij, ki imajo izpostavo v na novo odprtem hotelu.

Na ledu se hladi steklenica šampanjca za dobrodošlico, ob njem pa orjaški čokoladni model Atlantis the Royala. Na marmorni pisalni mizi je z lističi rdečih vrtnic izrisan osladen pozdravni "Dobrodošli doma", personaliziran z razglednicami, za katere je ekipa uporabila vaše kar najbolj glamurozne fotografije, kar jih je lahko izbrskala na Instagramu (pozorna ali malce alarmantna poteza, morda vredna razprave).

Potrebščine v kopalnici so vse v zlatu – zlata britvica, zlat glavnik, zlata zobna ščetka. A največji "uau" vtis ne pusti soba, ampak razgled iz nje, panoramski razgled na Palm Jumeirah, na lesketajoče se morje in še bolj lesketajoče se bele vile, ki se nizajo na vsaki od Jumeirahovih "palmovih vej", enega od treh načrtovanih umetnih otokov arhipelaga Palm v Perzijskem zalivu, ki naj bi dubajsko obalo podaljšal za 520 kilometrov.

Razgled, za katerega bodo celo najbolj zagrizeni sovražniki Dubaja morali priznati, da je – najmanj – sprejemljiv.

Ko se razgledujem s svojega balkona, visoko nad tlemi, se namesto gonga ob polni uri oglasi šumeč zvok in iz osrednje fontane tam nekje 150 metrov pod mano v zrak švignejo curki vode, izmenjaje z ognjenimi zublji. Losangeleški oblikovalski biro WET Design, isti, kot je oblikoval orjaško fontano v dubajskem nakupovalnem središču, je za Atlantis the Royal zasnoval prvo fontano na Bližnjem vzhodu, ki kombinira vodo z ognjem.

Če zveni znano, je to verjetno zato, ker je bila fontana osrednja kulisa videospota nizozemskega zvezdniškega didžeja Tiësta, ki ne samo, da je tu posnel spot za svojo uspešnico “10:35”, ampak je skladbo napisal kot uradno “klubsko himno” hotela. Zagotavljamo, da jo boste slišali najmanj desetkrat na dan.

Ko vprašam predstavnico uprave Atlantis the Royala, kaj njej pomeni termin "luksuz" in kako ga lahko kvantificirajo, da si nadenejo oznako "najbolj luksuznega hotela", mi pove, da gre tu predvsem za "ultra personaliziran" pristop do gostov.

"Atlantis the Royal odpira novo poglavje luksuznega turizma Dubaja in postavlja na glavo klasični stereotip, da "Dubaj + luksuz" pomeni zlato in razkošje. Definicijo luksuza pomika v nekaj hiperpersonaliziranega, nekaj tako posebnega, da je treba to doživeti, da bi verjeli," mi razlaga.

"Atlantis the Royal je več kot samo čudovite suite in vrhunska strežba, ampak ponuja neprestano pozornost do vsake podrobnosti, tako da ima vsak gost točno to, kar si želi, ko si želi, kakor si zaželi – in to še preden vpraša za to. Naš cilj je osupniti in stremeti k popolnosti."

V praksi to pomeni, da so zgoraj omenjeni butlerji vsi samo eno Whatsapp sporočilo proč, pripravljeni za opravljanje rezervacij in izpolnjevanje vsake vaše muhe.

Sorodna novica Kako odprti Dubaj v pandemiji stavi na vplivneže, turizem in precepljenost

Pa naj si bo pladenj sušija v Nobuju na plaži ali pa koktajl ob prelivnem bazenu v Cloud 22, kjer je hišni alkohol Tequila 212, ki jo je za veliko januarsko odprtje hotela v tem baru v 22. nadstropju lansirala Kendall Jenner – le malce za tem, ko je v avli nastopila Beyonce. Popdiva na tisti točki ni v živo nastopila štiri leta, pri Atlantisu pa so jo za ekskluzivni enourni nastop zmamili z vrtoglavo tarifo 24 milijonov dolarjev.

Odprtje je dvigalo prah tako ali drugače – najprej, ker je bil projekt Atlantis the Royala v delu osem let, njegovo odprtje pa se je, tudi zaradi pandemije, čeprav je bil Dubaj med njo skoraj ves čas odprt, kar zamikala in zamikala.

Ker so v vsem tem času že imeli najeto osebje, so ljudi dve leti plačevali dobesedno za nič, s tem pa so se stroški hotela povzpeli v take višave, da je to razlog, zakaj Atlantis the Royal, še bolj gizdalinska sestra 15 let starega ikoničnega Atlantisa the Palm, velja za "najdražji" hotel, mi pojasni novinarka iz Dubaja.

Sorodna novica V Dubaju na odprtju luksuznega hotela Atlantic The Royal nastopila Beyoncé

Mnogim je šlo v nos, da se je Beyonce "prodala" za nastop v Dubaju, ki ima še vedno za mnoge negativno konotacijo umetnega mesta blišča z vprašljivima politično ureditvijo in tretmajem tako tujih delavcev kot žensk. Spet tretji so zavijali z očmi ob pogledu na listo povabljencev, baje jo je osebno sestavil dubajski šejk, parado vplivnic, bikini modelov in startlet. 1.500 gostov so gostili za otvoritveni konec tedna, vse izključno s šejkovim vabilom.

"Naš veliki otvoritveni vikend je bila ena največjih hotelskih otvoritev sploh: v tridnevni ekstravaganci, ki ji ni bilo para, smo osvetlili in slavili tisto, kar dela Atlantis The Royal resnično posebnega. Odpiranje Atlantis The Royala kot najbolj luksuznega hotelskega letovišča na svetu se zgodi samo enkrat v življenju, zato smo dali vse od sebe, da bi ustvarili nepozabno slovesnost, o kateri bi se govorilo še leta – podobno, kot se je o odprtju Atlantis The Palma pred 15 leti," mi razlaga predstavnica uprave, ki ne pozabi omeniti, koliko VIP-gostov se je zbralo 21. januarja v hotelu – a zavrne komentiranje kontroverznosti, povezanih z Beyonceinim nastopom.

Jasno, v mestu, ki je pandemijo preživelo tudi tako, da je stavilo na vplivneže in njihovo promocijo Dubaja kot varne in odprte destinacije, je družbena smetana vedno tista, s katero bodo tesno povezane vse tovrstne investicije. Dubaj zvezde potrebuje.

In nikjer se tega bolj ne zavedajo kot v Atlantis the Royalu, čeprav predstavnica uprave v pogovoru s tisto priučeno politično korektnostjo vztraja, da je "vsak gost, ki biva pri nas, VIP-gost”.

“Za vsakogar oblikujemo popolnoma personalizirano izkušnjo po meri vsakega gosta posebej. Pa naj si bo to otroški kopalni plašček in copatki, če par pripelje majhnega otroka, če si kdo zaželi večerjo ob svečah na plaži ali pa meni blazin v miniaturni obliki, da lahko gost preuči obliko, dotik in občutek vsake blazine, preden si zgradi lastno spalno izkušnjo. Vse in kar koli je mogoče," zatrdi.

Pod "vse in kar koli" je mišljeno tudi, da lahko gostje s 17 različnimi restavracijami in bari "prepotujejo na tisoče kilometrov, ne da bi zapustili svojo mizo", pri čemer so se povezali z nekaterimi največjimi svetovnimi kuharskimi imeni, vključno z že omenjenim Acuriom za La Mar, Josejem Andresom za Jaleo, Nobujem Matsuhiso za Nobu by the Beach in Hestonom Blumenthalom za dubajsko različico Dinnerja iz Londona.

Tu je tudi perzijska restavracija Ariana, v kateri denimo strežejo sladoled po 3.000 let starem receptu ("najstarejši sladoled na svetu", mi zagotovi vodja strežbe), pa Royal Tea Room z najboljšimi čaji, kar jih premorejo Emirati, in VIP-lože, kjer točijo cel dan šampanjec – ne, niti ramadan jih ne ovira. Je pa res, da imajo v sklopu kompleksa tudi lastno mošejo, če se mora kdo pokesati za grehe.

Kar 1.500 ljudi je zaposlenih v hotelu, prihajajo pa iz skupno 98 različnih držav, tudi za to, da bi lahko ponudili res pristno izkušnjo v hotelskih restavracijah - tako ste denimo v Dinnerju deležni prave galantne britanske obravnave, v perzijski restavraciji vam strežejo Iranci, ki lahko bolje razložijo posebnosti relativno neznane iranske oz. perzijske kuhinje, celotna ekipa v La Marju, katerega specialiteta so cevicheji in pisco sourji, pa je perujska.

Kot mi povedo v hotelu, je bilo iskanje kadra zahtevna naloga, hotelska kadrovska služba pa je prečesala vse konce sveta in vse celine, da bi našli "prave ljudi za prave položaje". "Za nas je raznolikost bila in je ključnega pomena – naši gostje prihajajo s celega sveta, zato je edino logično, da so z vseh vetrov tudi naši kolegi," mi razloži predstavnica.

Z vsega sveta prihajajo tudi luksuzne sestavine, ki jih strežejo v Nobuju by the Beach, prvi plažno/bazenski izpostavi (samo 18+!) te luksuzne japonske verige restavracij, ki sta jo odprla kuharski mojster Nobu Matsuhisa in oskarjevec Robert de Niro. V dubajskem Nobuju so kot menedžerja zaposlili Britanca, ki je pred tem delal v slovitem londonskem zasebnem klubu Annabel's.

Ker je koncept tega Nobuja nekakšen sproščen obalni lounge klub, lahko gostje za suši pult sedejo tudi v kopalkah, že takoj za tem pa seksapilna Grkinja s poudarjenim dekoltejem, ki se je dela z visoko klientelo priučila na Mikonosu, pred vas potisne listo koktajlov in sakejev.

Vprašanja natakarja, ki pobira naročila, se zdijo ustvarjena za goste, ki nimajo ravno prav veliko izkušenj s tujo kulinariko, še posebej japonsko ne. "Surovo hrano jeste? Kaj pa pikantno? Uporaba palčk za vas ni težava?"

Hotelom, kot je Atlantis the Royal, v resnici največje težave ne predstavlja uresničevanje prav vsake, še tako nemogoče želje gosta. Težje je – brati prihodnost. Pričakovati potrebe gosta, še preden se jih sam zaveda, upoštevajoč, da se te potrebe nenehno razvijajo z najnovejšimi trendi.

"Ker petični gostje kot svojo prioriteto, ko potujejo, navajajo "edinstvena doživetja", se moramo nenehno spraševati, kaj jim lahko ponudimo, kar še nikdar niso videli? Kaj jim lahko postrežemo, česar ne morejo dobiti nikjer drugje? Zaradi česa se bo nekdo, ki si lahko privošči kar koli, vračal k nam? To je največji in nenehni izziv," sklene.