Kot varovanec Ustanove Gallus se prebija na mednarodno umetniško prizorišče in s svojo ustvarjalnostjo predstavlja Slovenijo svetu kot deželo z večstoletno visoko umetnostjo in kulturno tradicijo, z vsakim nastopom pa prinaša del tega sveta tudi nazaj v svoje lokalno okolje.

Timotej je s prijateljem Lenartom Prekom pri komaj 14 letih zmagal na tekmovanju Slovenija ima talent, potem ko sta z violino in čelom, spominjajoč na priljubljeni 2Cellos, osupnila gledalce. "Najin namen je bil dokazati, da godala niso neki dolgočasen cigumigu," sta tedaj dejala v enem izmed intervjujev.

Timotej se je po šolanju na Konservatoriju za glasbo in balet vpisal na graško glasbeno akademijo in s svojimi nastopi na državnih in mednarodnih tekmovanjih posega po najvišjih mestih. Je član in občasni solist komornega godalnega orkestra Camerata Laibach, skupaj z vrstniki redno sodeluje v različnih priložnostnih komornih sestavih, od leta 2022 pa je tudi član kvarteta Fides, ki se razvija na Univerzi v Gradcu pod vodstvom Alexandra Pavlovskega. Svoj premierni celovečerni koncert so izvedli junija lani v Radovljici, predstavili pa so se tudi v dvorani Ehrbar na Dunaju. Z vsem naštetim želi Timotej – prek klasične glasbe – prispevati k revitalizaciji zgodovinskih mest Slovenije.

Potencial klasične glasbe v turizmu

"Zgodovinska mesta so kulturni spomeniki in glasba je bila v njih ekstremno pomembna spremljevalka vsakdanjega življenja. V cerkvah so se v 16. in 17. stoletju nenehno komponirale nove skladbe, nove maše. Glasba je takrat spremljala arhitekturo in umetnost kot tako. Glasba je bila takrat edina stvar, ki je povezovala skupnost in posameznika z dogodki in s svetom tam zunaj. V Italiji je bila glasba tako velika stvar, da so tam celo cerkve grajene poudarjeno akustično, na način, da je imel človek v katerem koli delu celostno doživetje klasične glasbe. Vzdušje prostora, kjer se glasba izvaja – to je tisto, kar poudarja umetnost."

Najin pogovor poteka v Škofji Loki, v Kapucinski knjižnici, ki hrani izjemno dragocene predmete, vse od srednjeveške inkunabule, Dalmatinove Biblije do rokopisa Škofjeloškega pasijona, ki predstavlja najstarejše dramsko besedilo v slovenskem jeziku in najstarejšo režijsko knjigo v Evropi.

Ko v tem ambientu Timotej vzame v roke violino in ko prostor napolnijo zvoki Bachove sonate, ima človek občutek, da ga glasba nosi nekam daleč nazaj. V čas, ko so mesta znotraj svojih središč zares živela – z vsemi rokodelci, trgovci, delavci in idealisti, ki so v njih iskali srečo in boljše življenje. In zazdi se mi, da bi bila lahko tudi škofjeloška knjižnica, tako kot cerkve, intimni koncertni prostori, nekakšen medij, ki prenaša izginuli duh zgodovinskih mest.

"Pri nas je še velik potencial za različne tematske koncerte, ki bi se osredotočili na doživetje resne glasbe. Dokaz za uspeh je moja domača Radovljica, kjer poteka Festival stare glasbe. Tam se predstavlja starejša glasba in v svoje sporede že vrsto let vključuje redko izvajano glasbo preteklih stoletij, pogosto na posebnih zgodovinskih glasbilih."

Lani je tako v radovljiški graščini zazvenela glasba vse od renesančnih šansonov pa do samospevov Ravela in Fauréja. Slišati je bilo mogoče neizvajano baročno glasbo iz Kopra in tudi dhrupad kot najstarejšo tradicijo severnoindijske klasične glasbe, ki se izvaja po določenih pravilih.

"Klasična glasba bi morala biti v Sloveniji pomemben repertoar turističnih programov, še posebej znotraj zgodovinskih mest. Tu je še veliko potenciala neizkoriščenega, še posebej v manjših mestih. Prihajamo namreč v ero mikroturizma, kjer se v manjših krajih vse več dogaja, kjer odmaknjene lokacije pridobivajo vrednost. Zato je smiselno in tudi zelo vredno investirati v dogodke, ki človeku omogočijo lep konec dneva. Mislim, da je naloga ne samo mene, ampak vsakega mladega glasbenika, da to, kar se nauči, preda naprej. In skozi turistične dogodke poslušalce najlažje izobražujemo v smeri klasične glasbe. Je pa res, da klasična glasba v osnovi ni namenjena ogromnim množicam na stadionih. Ta glasba potrebuje stavbe z intimnejšim vzdušjem in zato so majhna mesta idealna za izvajanje te glasbe. Tam najbolj zazveni."

"Težava klasične glasbe je, da si moraš zanjo vzeti več časa"

S tega vidika bi bilo treba tako občine kot organizatorje dogodkov v malih mestih prepričati o tem, da je tudi klasična glasba z umetniškimi presežki, interpretirana v moderni izvedbi in preobleki, lahko nova tržna niša v turizmu. In to brez puhlega populizma, ki govori tisto, kar hočejo množice slišati. Vrednost mesta se namreč meri tudi po tem, ali si to vzame prostor za umetnost in njen razvoj. Pa ne samo za glasbo, ampak tudi za literaturo in tehtna filozofska razmišljanja o glasbi.

Mesta, še posebej zgodovinska, se namreč ponašajo z atriji stoletnih palač, zgodovinskimi stavbami in renesančnimi dvoranami. Vse to so izjemni ambienti, ki še danes navdihujejo umetnike, izvajalce in občinstvo. Historični objekti v srčiki zgodovinskih mest so namreč kot kašče, polne spominov. Pripovedujejo nam zgodbe njihovih stanovalcev ali pa mojstrov, ki so jih gradili. Bile so priče številnih zgodovinskih dogodkov, pa tudi zelo osebnih pričevanj ljudi, ki jih ni več med nami, a vseeno živijo skozi spomin kamnitih zidov. In glasba je najbrž najboljši medij, kako vse našteto zopet znova vstane v življenje.

"Težava klasične glasbe je, da si mora človek zanjo vzeti malo več časa. V njeno razumevanje in poslušanje je treba vložiti malo več energije kot v nekatere druge žanre. Zato je včasih, žal, turističnim odločevalcem bolj všeč populistična zadeva, ker se tam pač hitreje zasluži in lažje pridobi občinstvo. Kar je seveda čisto legitimno, ampak mislim, da če strastno vztrajaš pri neki stvari in gradiš dolgoročni odnos z občinstvom in ljudmi svojega mesta, potem tudi uspeh ne more ubežati. Tako so tudi uspeli Festival Ljubljana, pa Festival Radovljica, delno tudi Arsana na Ptuju in še številni drugi, ki so resnično na vrhuncu svoje dejavnosti. Ampak vsi našteti so sestavljeni okoli res vrhunskih umetnikov, ki jim pustijo umetniško svobodo. Njihova strast potem umesti kulturo tudi na turističnem zemljevidu teh mest."

"Klasična glasba danes ne pride do človeka na naraven način, kot je včasih"

Glasba ima sposobnost in moč, da vliva optimizem in da osrečuje. Na svoj način tudi vrača življenje v mestna središča, ki vse bolj postajajo rezervat za turiste ter vse manj dom in prostor lokalcev. Tudi zato je pomembno, da se v malih mestih dolgoročno vlaga v kulturno politiko. In znotraj nje tudi v resno, klasično glasbo, ki je pogosto komercialno zavržena. Klasična glasbena scena je namreč že na ravni forme takšna, da omogoča kulturno potrošnjo manjšine. Na koncerte klasične glasbe še vedno hodijo pretežno starejši, premožnejši, bolj izobraženi, urbani, največkrat ženske.

"Klasična glasba danes ne pride do človeka na naraven način, kot je včasih – v času stoletij, ki so jih preživela zgodovinska mesta. Zato je naša naloga in tudi naloga organizatorjev dogodkov, da nam tudi resno glasbo uspe nekako predstaviti ljudem na dostopen način. Ko pomislim na te stvari kot violinist, mi pridejo na misel Bachove Partite in Sonate, ki so nastale v baročnem času in res spadajo v prav vsako cerkev, v vsako knjižnico – povsod, kjer se nabira znanje, kjer se izmenjujejo ideje."

V kakšnega človeka te je spremenila ta klasična glasba, vprašam Timoteja ob odhodu. "Ne vem, da se ne bom zdel preveč … spremenila me je v takega, bolj razmišljujočega človeka. Klasična, resna glasba zahteva interpreta, od tebe zahteva, da se vanjo poglobiš. Včasih se moram v to prav prisiliti, ampak če pomislim, v glavah kakšnih genijev je nastala, kako premišljeno so jo ustvarili … to so stvari, ki bogatijo."