S tem se dela Oslu krivica, saj je kljub precej neposrečeni, povsem kaotični arhitekturni podobi predvsem s "prvo frontno linijo" brezosebnih, modernističnih stavb, ki obkrožajo pristanišče, v resnici izjemno zanimivo mesto, polno presenečenj in s prebujajočo se kulinarično-kavarniško sceno, ki sledi tako zakonitostim nove nordijske kuhinje kot gradi čisto svojo zgodbo.
Naš vodič po prestolnici in njeni okolici je Ulrik Jepsen, iz Danske priseljeni kuharski mojster in lastnik restavracije A L'Aise. A L'Aise ne sodi v poglavje nove nordijske kuhinje, ki so jo popularizirale restavracije, kot so Noma, Geranium, Amass, Relae (vse København), Faviken, Daniel Berlin Krog (Švedska), Koks (Ferski otoki) in druge. Jespen je privrženec stare šole klasične francoske visoke kulinarike, vključno z mojstrstvom priprave tradicionalne stisnjene race (canard a la presse), a to počne, če je le mogoče, z uporabo prvovrstnih norveških surovin.
Norveška nikdar ni slovela po svojih povrtninah, a z globalnim prebujanjem občutka za trajnost in ekološkost so se v zadnjih letih stvari izrazito spremenile tudi na nekoč ne ravno rodovitnem severu. Najboljši zgled za to je Skjaergaarden, vrtnarija, ki je od Osla oddaljena dobro uro vožnje proti jugu.
Paradižniki na organskih odpadkih
Pozno popoldansko sonce osvetljuje polja in travnike z bleščečo skandinavsko svetlobo, v kateri rdeča lesena pročelja skednjev žarijo še bolj kot sicer. Z glavne ceste skrenemo na stransko in do prve postaje, ogromnega rastlinjaka ob obratu bioplina, zraslega skoraj dobesedno na smetišču. Sem namreč odvažajo organske odpadke enega milijona prebivalcev širšega območja Osla, Skjaergaarden pa je tu pred približno letom dni ustvaril pilotni projekt, ki mu ni enakega nikjer drugje na svetu.
Rastlinjak, v katerem za zdaj gojijo samo paradižnik, deluje tako, da vanj odvajajo ogljikov dioksid iz bioplina in dvigajo raven v rastlinjaku. Ves paradižnik je vzgojen izključno na kompostu organskih odpadkov, steklene stene rastlinjaka pa so dvoslojne, pri čemer v vmesni sloj dovajajo običajno čistilo za pranje posode, ki čez dan, ob soncu, stene hladi in preprečuje neposredne sončne žarke na rastline, ponoči pa akumulirano toploto na rastlinjak oddaja in tako vzdržuje vedno idealno temperaturo in mikroklimatske pogoje za rast paradižnika. Načrt je v bodoče na tak način oskrbovati celotno vrtnarijo.
Ta je sicer že zdaj izjemno uspešen zgled ekološkega kmetovanja, čeprav zakonca Kristin Stenersen in Bjørge Madsen, lastnika Skjaergaardna in tretja generacija vrtnarjev, nerada uporabljata ta izraz, češ da je prevečkrat zlorabljen in da predvideva neke certifikate, ki jima niso najljubši.
Namesto tega raje pokažeta, kako tovrstno kmetovanje deluje v praksi – glavna povrtnina Skjaergaardna je mlada čebula, pri čemer vse odpadne zelene dele sesekljajo, ustvarijo kompost, s katerim nato v kombinaciji s konjskim gnojem gnojijo vse svoje obdelovalne površine. Na tak način jim je uspelo v desetih letih podvojiti količino organskih snovi v prsti, kar je za te kraje, kjer je degradacija prsti velika težava, precedenčno.
Artičoke in melone na severu
Največ poudarka dajejo prsti in njenim izboljšavam, predvsem na ravnotežju hranil v prsti, ker potem, ko to dosežeš, kot pravijo, ne potrebuješ pesticidov, saj gredo žuželke tja, kjer zaznajo porušeno ravnotežje. Bjørge, ki vzorce prsti redno pošilja na analize na Nizozemsko, pravi, da verjame, da delajo v pravi smeri in je to način kmetovanja prihodnosti.
Kitajsko zelje, rožmarin, ameriški slamnik, buče, sončnice, artičoke, še celo melone jim je letos prvič uspelo pridelati na tej idilični posesti, s katero tesno sodelujejo predvsem norveški chefi z Jepsenom na čelu. Kot pravijo, je sodelovanje in redna komunikacija s chefi ključnega pomena, saj tako lahko leto dni vnaprej vedo, kaj bodo njihove stranke potrebovale za delo v kuhinji, in se trudijo to pridelati.
Skjaergaarden je tako postal nekakšen peskovnik za lokalne kuharske mojstre, ki jim tako ni več treba posegati po iz tujine uvoženih surovinah, ampak lahko dejansko prvič ustvarjajo z norveškimi surovinami, ki parirajo tudi sredozemskim.
Ulrik sicer priznava, da njegova restavracija še vedno ne more obratovati s stoodstotno norveškimi surovinami, saj mu je na koncu vseeno najpomembnejša vrhunska kakovost. Tako po potrebi še vedno poseže po uvozu iz Francije, Italije, včasih celo iz Kanade, je pa zdaj prvič v njegovi kuhinji kar 70‒80 odstotkov surovin domačih, in to zahvaljujoč sodelovanju z malimi butičnimi in fleksibilnimi pridelovalci, kot je Skjaergaarden.
Meni v A L'Aisu je tako relativno okreten in se vsakodnevno prilagaja temu, kar jim dostavijo tisti dan. In, kot pravi Jepsen, obstajajo določene norveške surovine, ki jim nikjer na svetu ni para, pri čemer izpostavi predvsem ostrige in jakobove pokrovače.
Nova nordijska kuhinja
Jepsen je precizen kuhar, ki je s pomočjo svoje tehnične dovršenosti in doslednosti glede surovin A L'Aise umestil v vrh kulinarične scene v Oslu, čeprav restavracija še vedno ostaja v senci Maaema, zagotovo najbolj znane norveške vrhunske restavracije, s katero si je mladi chef Esben Holmboe Bang, sicer prav tako Danec, ki pa se je v Oslo priselil pri 18 letih, prislužil tri Michelinove zvezdice in reden položaj na seznamu 50 najboljših restavracij sveta.
V primerjavi z A L'Aisejem Maaemo gradi na izrazito nordijski zgodbi in skrajno prečiščenih, a intenzivnih krožnikih. Tako se degustacijski meni začne z rženim krekerjem s kremo iz kvasa in črnih trobent s cvetovi rese, se nadaljuje z norveško gorsko postrvjo z zažgano čebulo in akvavitom, morda najbolj znan krožnik, ki je na meniju že devet let, pa je emulzija norveške ostrige z gelom ostrigine vode v omaki dagenj in koprovim oljem.
Potem so tu jakobove pokrovače v pireju črnega korena in omaka akvavita, pa orjaška rakovica v omaki severnega jelena in norveška kaša s kislo smetano in naribanim sušenim srcem severnega jelena. Izjemna je tudi sladica iz kozjega mleka in borovnic, obed pa zaključi eden prikupnejših sladkih pozdravov iz kuhinje, norveški vaflji s smetano ter marmeladama rdečega ribeza in malin.
Od opere do savn na morju
A čeprav je Maaemo tista restavracija, zaradi katere gurmani načrtno potujejo v norveško prestolnico, pa čeprav zgolj na eno večerjo, se Oslo danes ponaša z razgibano sceno in atrakcijami, zaradi katerih mesto vsekakor ne bi smelo biti zgolj izhodiščna točka za raziskovanje Norveške, ampak je vredno samostojnega obiska.
Če ste ljubitelji umetnosti, je tu Munchov muzej, posvečen najbolj znanemu norveškemu umetniku, slikarju Edvardu Munchu. Muzej se bo prihodnje leto selil na novo lokacijo, v megalomansko modernistično stavbo na oselskem nabrežju, tik ob slavni oselski operni hiši, zgrajeni leta 2007, delo arhitekturnega biroja Snøhetta, ki je zanj prejel številne arhitekturne nagrade, letos pa je postregel z arhitekturno morda najbolj opevano novo restavracijo, Under, ki je prva norveška podvodna restavracija.
A nazaj v Oslo, kjer moderne stavbe, kot sta Munchov muzej in opera, obdajajo pristanišče, v katerem so v sezoni zasidrane plavajoče lesene savne, ki jih lahko najamete, z njimi plujete po zalivu, se medtem potite, nato pa ohladite s skokom v ledeno morje.
Če niste za tovrstne adrenalinske šoke, se lahko po zalivu zapeljete tudi z eno izmed očarljivih starih ladij, ki vas bo v dobri uri popeljala okoli mesta in vam omogočila malce drugačno perspektivo, hkrati pa imajo te ladje večinoma tudi manjšo pivnico, v kateri se lahko okrepčate s kavo ali čim močnejšim.
Morda se pred plovbo velja ustaviti v Fisketorget, preprosti morski restavraciji, kjer lahko poskusite nekaj tipičnih delikates, od mariniranega lososa do prekajenega, od svežih rakcev pa tudi do ‒ kitovega mesa. Norveška je namreč ena redkih držav, v kateri lahko jeste kita,
Obvezen je obisk še ene obalne atrakcije, na drugem koncu pristanišča – SALT. Gre za nekakšen "nomadski" umetniški projekt, v katerem so s kompleksom več lesenih struktur, od lokalov do odrov, povezali umetnost, kulinariko, glasbo in arhitekturo. Tu v toplih mesecih tako domačini kot turisti posedajo na nabrežju z razgledom na opero, grizljajo ocvrte ribe in krompirček in srkajo pivo ali mošt.
Tudi tu boste našli savno, in to celo eno največjih na svetu s kapaciteto 80 ljudi, ob njej pa še eno manjšo, preurejeno iz sto let starega, 7.000 litrov velikega soda za žganje (akvavit). Najbolj prepoznavna od vseh stavb v sklopu kompleksa pa je t. i. Arktična piramida, 70 metrov dolga konstrukcija v obliki tradicionalnih sušilnic za polenovke, ki služi za umetniške instalacije.
Park kipov
Oslo se tudi ponaša z enim najbolj zanimivih in markantnih parkov kipov na svetu – parkom Frogner s kipi, ki so delo norveškega kiparja Gustava Vigelanda. Vigeland je 212 bronastih in granitnih kipov s slavnim "jeznim dečkom" na čelu ustvaril med letoma 1924 in 1943, park pa je danes najbolj priljubljena turistična atrakcija Norveške, ki vsako leto privabi med milijon in dvema milijonoma obiskovalcev.
Dobra plat parka je, da je javen in je obisk brezplačen, kar je precej blagodejno v mestu, ki velja za enega najdražjih v Evropi. Po žepu vas bodo udarili tako hoteli kot obiski restavracij in lokalov, a morda velja vseeno obisk norveške prestolnice skleniti v baru Himkok, edinemu norveškemu baru na seznamu 50 najboljših barov na svetu (50 Best Bars), kjer zaseda 17. mesto.
Himkok je eden tistih barov, do katerega vodijo malce skrita vrata, v notranjosti pa vas pričaka večnamenski prostor, ki poleg koktajl bara zajema še lastno destilarno akvavita, pivnico, brivnico in več manjših barov, osrednje mesto pa zavzema glavni točilni pult, kjer v 80 odstotkih uporabljajo zgolj lastne žganice. Na karti koktajlov najdete praktično samo lokalne, zelo nordijske zvarke, od takega z akvavitom, smetano, jagodičevjem in piškotki do akvavita z rakitovcem.
Oslo torej ponuja vse in še več najmanj za podaljšani konec tedna.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje