Pustimo ob strani, da bi se morali mediji vzdržati takih pavšalnih ocen, ko v mestu z dvema milijonoma prebivalcev preživijo skoraj manj časa kot z letalskimi prestopi do tja, ocena omenjenega novinarja niti približno ne drži.
Bukarešta je danes eno bolj vznemirljivih malo obljudenih mest, predvsem zaradi izjemnega potenciala, ki ga ima kot arhitekturno čudovito mesto, ki je nekoč slovelo kot "mali Pariz", razvijajoče se eno-gastronomske scene in posluha za sodobne trende, pri čemer pa se romunska prestolnica še ni ujela v zanko gentrifikacije, kar je doletelo Berlin in nekaj drugih evropskih mest s podobnim vzdušjem, kot ga je zaznati v Bukarešti.
Romunija je ena tistih redkih evropskih držav, ki v času množičnega turizma in stiske številnih držav, kako tega omejiti, še vedno ohranja pristnost in popolnoma neokrnjene kotičke, predvsem v pravljično lepi Transilvaniji, kjer ima svojo dopustniško rezidenco britanski princ Charles, delti Donave (najboljše ohranjena evropska delta), Karpatih ter tudi obali z nočnim življenjem in po svetu premalo znanih vinskih deželah.
Oblasti imajo sicer do turizma precej pišmeuhovski odnos in vanj ne vlagajo praktično nič, kar predstavlja velik vir frustracij za tiste posameznike, ki se trudijo popeljati državo na višjo raven in jo odpreti svetu.
To pomanjkanje jasne vizije je opazno, ko se sprehajate po mestu, ki je v tem poletnem času sicer izjemno očarljivo s svojimi širokimi avenijami, čudovitimi, bogato ornamentiranimi starimi stavbami in zelenimi drevoredi.
Na eni strani so tu vizionarski novi, moderni lokali, restavracije, bari, slaščičarne in kavarne, ki jih odpirajo mladi Romuni, ki se po pridobivanju izkušenj v tujini vračajo v domovino, na drugi pa staro središče mesta, ki se je s cenenimi lokali, striptizi in ponudniki hitre prehrane spremenilo v bučno žurersko četrt, ki privablja turiste v iskanju poceni alkohola in žensk.
Kako zgraditi kulinarično destinacijo?
Ko gre za kulinariko, Romunija zagotovo ni v ospredju, ko si gurmani izbirajo razburljivo destinacijo, ki bi zadovoljila njihove brbončice. A tudi to se pospešeno spreminja, predvsem s pomočjo ambicioznih posameznikov, tako na kuharskem področju kot tudi na področju kulinaričnih novinarjev.
Med njimi prednjačita Ruxanda in Gabriel Gavrilescu, zakonca, ki zadnjih nekaj let delata kot blogerja in uradna "iskalca okusov" za 50 Best, referenčni seznam najboljših restavracij sveta. Gavrilescuja sta odločena, da Romunijo povzdigneta v "foodie destinacijo" in jo uvrstita ob bok najboljših na svetu.
Kot pravita, je turistični potencial Romunije impresiven, da pa se države (vsaj za zdaj) še ni ustrezno promoviralo, oblasti pa dejansko nimajo izdelane nobene strategije v tej smeri.
"Ljudje v resnici o Romuniji ne vedo kaj dosti, razen Drakule in da smo nekdanja komunistična država. Država se ne promovira kot gastronomske destinacija, zato ne dobimo kaj dosti pravih foodiejev in zato so ljudje običajno presenečeni, ko odkrijejo, da je tradicionalna hrana dejansko okusna, da pridelujemo dobra vina, za katera še nikdar niso slišali, in da Bukarešta ni tako poceni, kot so mislili," razlagata Ruxanda in Gabriel.
"Večina obiskovalcev pristane v turističnih pasteh, pa so še vedno popolnoma zadovoljni. Spet drugi zaidejo v vroče restavracije, kot je NOUA, in so naravnost osupli. Zagotovo pa potrebujemo več foodiejev, ki bi bili pripravljeni raziskati romunsko kulinariko."
Romunska gastronomija odraža kmečke korenine države, raznoliko pokrajino in viharno zgodovino. To je večplastna gastronomija, prežeta z mozaikom vplivov ljudstev in narodov, ki so krojili Romunijo v deželo, kakršna je danes – Turki, Grki, Madžari, Avstrijci, Nemci, Rusi, drugi balkanski narodi …
Z raznolikostjo te prostrane rodovitne države se spreminjajo tudi jedi, tipične sestavine in posamezni vplivi, vseeno pa se da romunsko kulinariko postaviti na neki skupni imenovalec.
Obujanje tradicij
Ko gre za tradicionalne, domače jedi, v resnici ne odstopajo veliko od slovenskih – polenta z lokalnim sirom (sir ima v Romuniji eno osrednjih vlog) in kislo smetano, mastna, slastna svinjina mangalice, pa gobje jedi, sarme, krompir in koruzne jedi.
Kot v vsaki drugi državi tega dela sveta je tudi romunska eno-gastronomska scena močno zastala v 40-letnem obdobju komunizma, ki je fokus pomaknil s kakovosti na količino, s tradicije na učinkovitost, z okusa na to, kar se da prodati itd. V tistem obdobju je izginil cel kup starih sort povrtnin ter počasi rastočih in predragih živalskih vrst, kot je mangalica.
Zdaj vse to posamezni chefi in pridelovalci ponovno odkrivajo in oživljajo. In izjemnih surovin Romunom v resnici ne manjka – na jugu v delti Donave rastejo izjemne lubenice, gozdovi so polni prvovrstne divjačine, gob in tartufov, reke polne rib, pogorje pa je znano po sirarstvu.
Z njive na mizo
Vsaka država, ki želi postati nova vroča kulinarična destinacija, potrebuje zastavonošo, in v primeru Romunije je to zagotovo Alex Petricean, ambiciozni mladi, 32-letni chef, ki se je kot oglaševalec povsem brez kuharskih izkušenj prebil v finale romunskega MasterChefa, nato pa svoje veščine brusil po najboljših restavracijah sveta (Noma, Geranium, Quintonil, Central …), preden se je po treh letih vrnil v domovino in prevzel vodenje kuhinje v restavraciji Maize, prve romunske restavracije s konceptom "Farm to Table", skratka "Z njive na mizo".
Po eni strani je bila to restavracija, ki je proslavila lokalne, romunske sestavine in jih, naj so še tako preproste, povzdignila na raven vrhunske kulinarike, po drugi strani pa je Petricean s svojimi izkušnjami in znanjem, ki ga je vsrkal v tujini, dovolj suvereno romunske sestavine preoblikoval v moderne, svetovljanske krožnike, pri čemer je redno uporabljal stare, tradicionalne romunske tehnike.
Tako smo februarja tam, denimo, jedli korenčkov tatarec z rumenjakom, fermentirano kolerabo in v oglju pečenim korenjem, pa avtohtono, zaščiteno salamo iz Sibiuja z majonezo iz prekajene postrvi, suho zorjenega in pet dni v senu fermentiranega jesetra s polento in omako fermentiranega zelja, in prsi divje race z gomoljasto zelenjavo in fermentiranimi smrekovimi vršički.
Tam smo tudi prvič poskusili romunsko peneče se vino Celeste iz transilvanske kleti Villa Vinea.
Nova romunska kulinarika
Maize je bil pod Petriceanovo taktirko tista restavracija, o kateri se je širil glas tudi onkraj romunskih meja, in restavracija, ki ji je – tudi zaradi ocenjevalcev s posluhom za sodobne trende – uspelo lani pobrati vsa večja priznanja Gault-Millaujevega vodiča, od tistega za najboljšo restavracijo Romunije do tistega za najboljšega chefa.
A Petriceanove ambicije so segale višje in pomladi se je razšel z lastniki Maiza in z večjim delom ekipe odprl lastno restavracijo, imenovano NOUA, ki že z imenom nakazuje, da bo skušala s svojo kuhinjo postavljati novo romunsko kulinariko – a se hkrati s portretom grofa Drakule na osrednji steni, grofovo ljubico na drugi in etnično obarvanih uniformah osebja drži romunskih okvirov.
V NOUI Alex bolj ali manj sledi poti, ki jo je začrtal v Maizu – julija, ko smo jedli tam, je denimo predstavil smuča v koruznih ovojnih listih s karamelizirano sirotko in portulakom, paradižnikovo-sirno solato v hrustljavem polentinem ovoju in krompirjev hrustek s prekajeno kislo smetano in slanimi ringloji.
Kot pove, si je že v času Maiza zgradil svojo mrežo dobaviteljev, in če je imel sprva s tem kar nekaj težav, zdaj teh ni več in se mu kakovostni pridelovalci in proizvajalci ponujajo kar sami.
"Na tržnici imam eno staro branjevko, ki je zdaj v mojo oskrbo vpela kar celotno svojo vas," ponosno pove s širokim nasmeškom.
Priznava sicer, da starejša, staromodnejša generacija njegovega dela ne razume najbolj, saj so Romuni bolj vajeni družinskih obedov kot pa zahajanja v restavracije, a počasi spreminja tudi te percepcije. "Res si želim postaviti na piedestal našo, romunsko kuhinjo," mi pove.
Kuhal je Joaquinu Phoenixu
Petricean je danes zagotovo najbolj znan romunski chef, ni pa edini. Počasi mu sledijo tudi drugi, kot je Radu Dumitrescu, ki kot chef samouk in velik vinski ljubitelj (letos je denimo v svojem vinskem baru Lovin' pripravil razprodani večer Marjana Simčiča) v svojem prikupnem bistroju Voila streže malce manj ambiciozne in prefinjene jedi, ki pa imajo obilico šarma in do podrobnosti odražajo tisto najboljše, kar lahko romunska kulinarika ponudi.
Radu, ki je odrastel v vasici Topalu ob Donavi, na jugovzhodu države, črpa iz svojih otroških spominov in okusov, pri tem pa v en krožnik vkomponira orehe z drevesa, ki raste v vrtu njegovih staršev, ali pa mamino marmelado.
Bitro Voila je umeščen v staro meščansko stavbo s štukaturami na stropu, živopisanih stenah in starinami po vsakem kotičku, Radu pa vam postreže take jedi, kot so denimo "donavski kaviar" – krapove ikre z orehi in romunsko slivo, romunsko burato s konfitiranimi paradižniki, lubenico z juga Romunije, pečenimi olivami in ovčjim sirom iz Topaluja, pa male rakce in školjke iz Črnega morja z luštrekom in česnom, pa zelje v fermentiranem borštu s prekajenim donavskim jesetrom in polento ter ročno strta koruzna zrna z domačo klobaso iz mangalice in ovčjim sirom iz Rau Saduluija.
Vse sestavine so strogo romunske in sezonske, Radu pa pri tem tesno sodeluje z malimi kmeti in proizvajalci.
Navdihnjen je tudi vinski izbor, ki skoraj v celoti temelji na najboljših romunskih vinih. In čeprav je Voila krasna v svoji preprostosti in domačnosti, je očitno dovolj dobra za največje hollywoodske zvezdnike – lani je namreč tu med snemanjem v Bukarešti jedla igralska ekipa Marije Magdalene z Joaquinom Phoenixom in Rooney Maro na čelu.
Na državo ne računajo
Kako torej opredeliti novo romunsko kulinariko? Ruxanda Gavrilescu priznava, da je koncept šele v povojih, gastronomsko gibanje na začetku svojega popotovanja s peščico prodornih pionirjev, ki so nase prevzeli levji delež bremena, nima pa koncept neke jasne strukture vrednosti in načel, kar predstavlja določene potencialne pasti na poti.
So pa nekatera osrednja vodila jasna: uporaba lokalnih in sezonskih sestavin, uporaba svežih sestavin, sodelovanje s kmeti in malimi butičnimi proizvajalci in spoštovanje terroirja v smislu, da krožniki odražajo Romunijo, bodisi njene tradicije in regionalne recepte, bodisi njihove moderne različice.
"Z grajenjem nove romunske kulinarike na novo odkrivamo in sprejemamo tudi svoje korenine in svojo zgodovino. Z vsem dobrim in slabim. Ker en del "stare kuhinje" se je v komunizmu korenito preoblikoval, da je lahko preživel, en del je postal preveč komercialen in smo pozabili, od kod izvira, en del se je pozabil itd. Ponovno odkrivanje, sprejemanje in vstavljanje novega kreativnega filtra čez našo raznoliko, večplastno dediščino je, po najinem, prava pot, da se impresivni potencial romunske kulinarike dejansko izkoristi,” menita Gavrilescuja.
Zakonca, ki sta se iz blogerjev s pomočjo svojih bogatih stikov v tujini razvila v gonilni motor romunske kulinarične renesanse, sta v zadnjem letu pospešeno začela izvajati velikopotezne, privlačno zasnovane promocijske projekte, pri čemer sta se povezala s tujimi kuharji z lestvice 50 Best, ki zdaj gostujejo v Romuniji in kuhajo večerje z najprodornejšimi romunskimi kuharji, bodisi v matičnih restavracijah omenjenih kuharskih mojstrov bodisi v idiličnem podeželskem okolju.
Čeprav sta s temi projekti in vplivom, ki ga imata v tujini, že zdaj naredila veliko za promocijo romunske kulinarike in turizma na splošno, pa ostajata realna in v resnici upata na vlado in ministrstvo za turizem.
"Z Gabrielom imava svoj dolgoročni načrt," se nasmehne Ruxanda. "Ne računava na oblasti in ne mudi se nama. Morava in moramo pa biti pripravljeni na pozornost foodiejev, ko se bodo ti enkrat ozrli po Romuniji. In se bodo."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje