Sredi februarja so se nama noge že kar malce zapletale. Najprej smučarski dopust in potem žled sta nama hribe odtegnila tako rekoč za ves mesec. Zato sva v petek zvečer mrzlično brkljala po spletnih straneh Planinske zveze Slovenije, kam se nama je mogoče odpraviti brez večjega izzivanja nesreče. Splošna zapora je bila sicer dan prej odpravljena, a seznam zaprtih poti je bil še vedno nepregledno dolg: več kot 260 poti. Potrjeno varne sva preštela na prste svojih rok, a nama, upoštevaje vremensko napoved, nobena ni zadišala. V tako omejeni ponudbi sva se ozrla proti jugovzhodu Slovenije in se – ne brez Mojčinih pomislekov glede medvedov – odločila za Stojno.

V morju temačnih gozdov

Stojna je kakih 15 km dolgo hribovje, ki se v značilni dinarski smeri razteza od Rakitnice na severozahodu do Štalcerjev na jugovzhodu. To je izrazito kraški svet, poraščen s stoletnimi jelovimi in bukovimi gozdovi, ki vztrajno valovi nad Kočevskim poljem in se petkrat dvigne nad 1.000 m višine: s Slovenskim vrhom (1.040 m), Ledenikom (1.072 m), Mestnim vrhom (1.034 m) ter Požganim (1.009 m) in Suhim hribom (1.002 m). Velja za »hišni« hrib Kočevcev, zato je temeljito prepreden ne le z gozdnimi cestami, ampak tudi z zgledno označenimi planinskimi potmi. Midva sva si na tej prostrani planoti izbrala krožno pot čez Mestni vrh.

Najprej sva seveda morala priti v Kočevje. Tam sva se skozi mesto prebila s pomočjo smerokazov za Delnice, prečkala Rinžo in nasproti avtobusne postaje zavila desno na Podgorsko ulico. Tik preden ta naredi oster desni ovinek, človek na drugi strani težko prezre parkirišče, namenjeno prav pohodnikom na Stojno. Parkirišče je veliko, če pa bi na njem vendarle zmanjkalo prostora, je onstran ceste še večje zapuščeno zemljišče nekdanjega Dinosa. Množica parkiranih domačih avtov nama je odgnala skrb, da bi bila pot na Mestni vrh lahko neprehodna.

Tako sva se smelo pognala hribu naproti. Za vzpon sva izbrala Grajsko pot, kar pomeni, da sva na ovinku Podgorske ulice nadaljevala naravnost k zadnjim hišam ob vznožju vzpetine (čisto zadnjo domačini poznajo kot Oražmovo). Za njimi sva zavila levo v gozd in najine noge so se začele same od sebe razvozlavati. Pot je razmeroma položna, saj precej časa teče skoraj vzdolž hriba proti jugu. S prvim snegom je postala blatna, a očitno je tudi bilo, da tako hudih posledic zaradi žleda kot notranjske in osrednjeslovenske ni pretrpela. Kar jih je bilo, pa so jih planinski skrbniki v glavnem že pridno pospravili.

Če sem štel prav, pot štirikrat prečka gozdno cesto, po kateri se je v suhem mogoče z avtom pripeljati do koče pod Mestnim vrhom ali pod grad Fridrihštajn. A le brez skrbi: številne Knafelčeve markacije, oznake zavoda za gozdove (beli krogi z zelenim grajskim stolpom) in kažipoti tudi razmišljenega pohodnika zanesljivo vodijo k izbranemu cilju. Ko sva drugič dosegla cesto, naju je dohitela skupina planincev, ki pa ceste ni prečkala, ampak je krenila levo po njej proti Livoldskemu vrhu (994 m). Nama je bilo tako kar prav, saj so se nama zdeli za ta že tako presenetljivo obljudeni konec sveta mnogo prehrupni.

Tragična srednjeveška romanca

Pet minut za tistim, ko sva tretjič prestopila cesto, sva se znašla na razcepu, kjer sva sklenila, da ne greva naravnost na Mestni vrh, temveč pred tem obiščeva Fridrihštajn. Zato sva skrenila levo in v dobre četrt ure prisopihala nanj.

Fridrihštajn (970 m) je skalni vrh, poimenovan po menda pri nas najviše stoječem gradu, ki se je nekdaj bohotil na prepadni pečini nad Kočevjem. V l. 1422–25 ga je dal sezidati grof Friderik II. Celjski, pravijo, da za svojo ljubico Veroniko Deseniško. Friderik je bil prvorojenec celjskega grofa Hermana II., ki se je v pohlepu po novih posestvih dogovoril za sinovo poroko z bogato hrvaško kneginjo Elizabeto Frankopansko, ko sin še ni dopolnil niti deset let. Poročila sta se okoli l. 1405 in se nastanila v Krškem. Friderik se za Elizabeto ni mogel ogreti in samo deset let po poroki sta začela živeti ločeno. L. 1422 je Elizabeta nenadoma umrla in posebej Hrvati so vztrajno širili govorice, da ji je pri tem »pomagal« Friderik. Ta se je namreč medtem zaljubil v zagorsko lepotico Veroniko Deseniško in se dve ali tri leta po ženini smrti z njo tudi oženil. Bivala sta na Fridrihštajnu, vendar ne za dolgo. Oče Herman je bil besen, ker je družina zaradi sinove nerazsodnosti izgubila posesti in ker je Veronika, zgolj viteškega stanu, omadeževala družinsko čast. L. 1425 je neposlušnega Friderika, brž ko ga je dosegel, vrgel v ječo, njegovo ljubezensko »gnezdece« pa razdrl. Veronika je za kratek čas ubežala njegovi težki roki. Ko so jo zasledovalci prijeli, jo je Herman obtožil, da ga je hotela zastrupiti in da je s čarovnijo obnorila sina. Na prvem protičarovniškem procesu na Slovenskem je bila sicer oproščena, a Herman jo je kljub temu zaprl na grad Ojstrico, kjer so jo po njegovem ukazu nekaj dni kasneje utopili v kadi.

Pozneje sta se oče in sin za silo pobotala, po Hermanovi smrti l. 1435 pa je Friderik grad postavil na novo. Po smrti poslednjega Celjana je Fridrihštajn prešel v last Habsburžanov. Od njih ga je l. 1507 zakupil trdosrčni baron Jurij Thurn, ki je svoje podložnike tako privijal, da je l. 1515 sprožil veliki kmečki punt. V njem so kmetje Thurna pokončali, tedanja usoda gradu pa ni znana. L. 1641 so kočevske posesti in z njimi Fridrihštjan kupili Turjačani. Auerspergi so si mogočno domovanje postavili v samem Kočevju, odročni Fridrihštajn pa prepustili zobu časa. Na sliki Carla Postla iz l. 1864 je že povsem razvaljen. Šele v 60. letih prejšnjega stoletja so ruševine očistili, jih tri desetletja pozneje deloma obnovili, l. 2000 pa jih je občina zaščitila kot kulturni spomenik.

Danes od prvotno razkošnega gradu ni ostalo veliko. Še najbolje je vidno obnovljeno obzidje z vhodnim stolpom, ob zid nekdanje palače pa je prislonjeno leseno razgledišče. Sredi dvorišča raste z jeklenicami pričvrščeno drevo. Pod njim stoji skala, ki jo je ljudska domišljija razglasila za Veronikin sedež. Mene je najbolj presenetila opozorilna tabla za zelo zahtevno zavarovano pot v smeri Požganega hriba. V moči in blatu je nisva preizkusila, doma pa sem prebral, da je to samo kakih 50 m plezarije po klinih in skobah čez Fridrihštajnsko steno. Morda kdaj drugič.

Kjer se razmigavajo Kočevci

Ko sva temeljito pretaknila tamkajšnje razvaline, sva se spustila nazaj do zadnje ceste, ne do prej omenjenega razcepa. Zavila sva levo nanjo. Dotlej je bila pot pošteno zgažena in vsakih nekaj minut nama je prišel kdo naproti. Na tem delu ceste pa sva opazila komaj kakšno človeško sled, a snega ni bilo toliko, da bi potrebovala gamaše.

Cesta naju je hitro pripeljala pred sveže obnovljeno počitniško hišico kočevskega podjetja Gozdarstvo Grča, ki je l. 1997 nasledilo državno Gozdno gospodarstvo Kočevje. Hiško je mogoče najeti, vendar je bila ob najinem obisku neobljudena.

Nadaljevala sva desno mimo nje po cesti. Po desetih minutah jo je presekala pešpot iz Kočevja na Mestni vrh. Seveda sva zavila za njo navkreber. Že takoj na začetku me je zmotila tablica Zlatorogove transverzale ponosa. Nisem zgolj ljubitelj hribov, tudi pivo – posebej dobro – imam zelo v čislih, ampak z alkoholnimi hlapi navdihnjeno kričavo veseljačenje se mi zdi v hribih skorajda zločin. Tako negativno nastrojenemu se mi nasvet organizatorja pohodov – »Kaj storiti, če pride medved? Nikar mu ne predlagajte, da bi polagala roke. Skušajte se počasi in mirno umakniti.« – ni zdel posebej duhovit.

Više se je pot znova razcepila: levi krak vodi k Ledeni jami in planinski koči, desni naravnost na Mestni vrh. Naju je mikal najprej vrh. Prva polovica poti je bila precej zložna, potem pa se je postavila pokonci čez strme apnenčaste skale in nato je šlo v »alpskem slogu« vse do vrha.

Vrh ni razgleden. Pač pa pohodniku ponuja klopco, žig in kar dve skrinjici za vpisno knjigo, vendar so v eni namesto knjižice smeti. Več veselja ima obiskovalec z informativnimi tablami, s katerih se lahko pouči o okoliških gozdnih rezervatih (najbolj dragocenih je 16 ha pragozda Strmec, kjer še nikoli ni pela sekira), kraških jamah, debela 2 km dolgi krožni naravoslovni poti Jelenov studenec in še čem. Izve tudi, da je pod Italijani med 2. svetovno vojno na grebenu stal sistem bunkerjev s stalno vojaško posadko. Da se je ta lahko oskrbovala z vsem potrebnim, je bila iz mesta na vrh speljana celo vlečna žičnica z vagončkom. Nekaj ostankov teh bunkerjev je še mogoče najti.

Čas je za počitek in okrepčilo

Z vrha vodita naprej – ali če hočete navzdol – dve poti: levo strma naravnost h koči in naprej bolj položna proti dolini. »Direktne«, čeprav je označena, nisem našel na nobenem zemljevidu. Izbrala sva zložnejšo, ker sva si z nje obetala vsaj nekaj pogledov na Kočevsko polje. Teh sva bila res deležna z opuščenega vzletišča za zmajarje in jadralne padalce. Nekdaj je moral biti razgled še mnogo širši, saj je na poseki stal lesen stolp.

Malo pod razglediščem sva srečala starejšega planinca, ki naju je prijazno ogovoril. Ko je izvedel, da prihajava s Fridrihštajna, naju je opozoril, da je pot po tej strani zoprno blatna, ko sva mu razkrila, da nameravava prej še h koči, pa, da ne smeva pri »veliki skali« spregledati odcepa v levo. In ga nisva.

V prej kot pol ure sva stala skoraj 200 višinskih metrov niže, na jasi pred Kočo pri Jelenovem studencu (850 m), postojanko Planinskega društva Kočevje. Verjetno bi bilo prav reči, da se je na nekdaj pretežno nemško govorečem Kočevskem organizirano slovensko planinstvo začelo 31. 1. 1935, ko je bila v Ribnici ustanovljena podružnica Slovenskega planinskega društva za kočevski srez. A planinsko društvo, kot ga poznamo danes, se je rodilo 20. 5. 1951, ko se je na ustanovnem zboru v prostorih kočevske gimnazije zbralo 35 zagretih planincev. Za svojega prvega predsednika so izbrali Jožeta Kalana, sicer povojnega priseljenca iz Zagorja, za svojo prvo veliko nalogo pa so si postavili pridobiti lastno planinsko kočo. Že naslednje leto jim je oblast ponudila opuščeni brunarici, ki so ju gozdarji pet let prej postavili na jasi na zahodnem pobočju Mestnega vrha. Čeprav sta bili v sila klavrnem stanju, so ju planinci sprejeli. Razpadajočo bivalno so podrli, bolje ohranjeni hlev pa uredili v zasilni dom. Seveda je prvotna brunarica do danes povsem spremenila svojo podobo. Odprta je ob koncih tedna vse leto.

Ko sva prebirala informativne table okrog koče, se je po »direktni« poti z vrha spustil planinec, ki nama je malo prej dal napotke za pravo smer. Ker sva presodila, da je domačin, sva ga pobarala, kje je Jelenov studenec. Začudeno naju je pogledal: »To pa malo koga zanima.« In je pokazal proti zasneženemu jarku na robu gozda. Kočevski planinci in gozdarji so izvir dobre vode, ki ne presahne niti v največji suši, uredili l. 1991 in ga poimenovali po jelenih, ki so jih menda večkrat videli, kako se napajajo iz njega.

Strma in blatna Kalanova pot

Po čaju in krepčilnih »borovničkah« v domu sva se napotila v dolino. Za povratek sva si izbrala strmejšo in zato nekoliko krajšo Kalanovo pot. A najprej je bilo treba nekaj minut navkreber po cesti, ki teče proti Eleonorini jami. Z nje sva skrenila desno pri velikem štoru, ki ga pred snegom in dežjem varuje lesena strešica. To je skromen ostanek nekdaj mogočne Debele jelke. Rastla je na mestu, mimo katerega so morali neštetokrat nemški ujetniki, ki so po Stojni gradili gozdne ceste. Ker so na njene veje zatikali deščice z imeni krajev, od koder so bili doma, jim je postala svojevrsten simbol svobode. Kasneje je gozdarjem in planincem služila kot pomemben kažipot. Žal je l. 1994 končala pod težo snega.

Od Debele jelke se začne pot spuščati vedno bolj strmo. Po desetih minutah naju je v levo zvabil kažipot za Jamo treh bratov. Do nje je le kratek sprehod. Ime je dobila po treh stebrih na koncu jame, vendar se midva nisva spustila tako globoko, da bi lahko preverila njihovo hvaljeno lepoto.

Drugih zanimivosti nama »kalanka« ni ponudila. Pravzaprav bi lahko rekel, še dobro, da sva se lahko v celoti posvetila blatni drsalnici. Spet sva dvakrat prečkala gozdno cesto in se v slabi uri pridričala na asfalt v dolini.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek