Tokrat je prišla na vrsto za izbiro cilja Mojca. Sredi decembra sem bil namreč ves konec tedna v službi, za ponedeljek pa je bil napovedan zadnji sončen dan. Ko sem v nedeljo zvečer prišel domov, je Mojca oznanila: »Jutri greva na Vodični vrh!« »Kje, hudiča, si pa tega našla? Še svoj živi dan nisem slišal zanj,« sem vprašal, mislil pa si, da je spet izbrskala nekaj, kamor nihče ne hodi. Njeno pojasnilo je bilo kratko: »To je ena od Fužinskih planin, nad njo pa se dviguje še hrib enakega imena.«

Fužinarji in fužinarji
Pred leti se je na spletišču Gore-ljudje.net razvnela razpravica, ali je prav Fužinske ali Fužinarske planine. Žal dokončnega odgovora ni dala. Je pa jasno, da Fužinske prihaja od imena vasi Stara Fužina, Fužinarske pa od njenih prebivalcev Fužinarjev. Torej se da obe utemeljiti, obe pa se tudi pojavljata na zemljevidih in v literaturi. Manj jasno je, ali je to sploh zemljepisno ime in kot tako upravičeno do velike začetnice. Naš najbolj znani pisec vodnikov po Julijcih in rojeni Bohinjec Tine Mihelič (1941–2004) je pisal o Fužinskih planinah.

Med te navadno uvrščamo planine, raztresene po razgibani kraški planoti severno nad Bohinjskim jezerom med dolinama Triglavskih jezer na zahodu in Voje na vzhodu. Če zaokrožim s prstom po zemljevidu, so to planine Vogar (Spodnji in Zgornji), Hebat (tudi Hebet in Hebed), Vodični vrh, Blato, Pri Jezeru , Viševnik, Ovčarija, Dedno polje, V Lazu (tudi Laz), Krstenica in Jezerce. Večino upravlja agrarna skupnost (prej stoletja srenja) Stara Fužina-Studor. Morda je prav Vodični vrh najmanj znana med vsemi, saj se ji ognejo tako planinske »avtoceste« proti Triglavu kot običajna pot na Pršivec.

Zjutraj sva bila precej pozna, saj je bila noč zaradi moje službe kratka. Tako se je, ko sva parkirala na še meglenem parkirišču na Vorenčkojci na zahodnem robu Stare Fužine, obroč gora okrog jezera že kopal v soncu. Parkirnine Bohinjci od 31. oktobra ne pobirajo več. Nisva Gorenjca, ampak 12 evrov je vendarle 12 evrov. Srci nama je še bolj ogrel vsakič znova navdušujoči pogled na Tosc, Veliki Draški vrh in Ablanco.

V dolini je bilo pošteno mraz, zato sva navlekla nase vse od flisa do kap in rokavic ter se zapodila po tu še asfaltirani cesti proti Blatu in Vogarju. Pri razpelu (635 m) sva zavila s ceste na travnik in naprej v gozd na kolovoz, ki se v nekaj dolgih zavojih vzpne na Vogar. To je zame ena manj prijetnih poti. Vegasta kamnita podlaga je namreč dobršen del leta na debelo zasuta s suhim listjem, tako da pri vsakem koraku posebej ugibam, ali se mi bo noga zvrnila v levo ali desno, naprej ali nazaj. Zato se mi zdi bolj priporočljiva neoznačena bližnjica čez Klanico (717 m), če le veste zanjo. Do nedavnega sem mislil, da se ta gozdnati grebenček imenuje Planica, a avtorji novega Sidartinega zemljevida Bohinja pravijo, da so podatke še enkrat preverili pri domačinih in ime spremenili v Klanico.

Pot naju je hitro ogrela, tako da sva dodatna oblačila spet pospravila v nahrbtnika. Po zadnjem desnem ovinku na robu planote sva skrenila k razgledišču levo s poti, da se prepričava, ali so vremenarji zadeli napoved. Bohinjsko jezero se je še sramežljivo skrivalo v beli kopreni, ves drug svet pa se je že prešerno nastavljal vedno toplejšemu soncu. Razgledišče (990 m) uporabljajo tudi jadralni padalci in zmajarji za svoje vzletišče, PD Železničar iz Ljubljane pa je tam l. 1962 postavil spomenik med 2. svetovno vojno padlim planincem železničarjem. Obelisk iz železniških tirnic je zasnoval kipar Janez Lenassi (1927–2008).

Planšarstvo oživlja
Na razgledišču so se sončili tudi trije planinci in to so bile ta dan edine tri žive duše, ki sva jih srečala. Pot smo nadaljevali vsak po svoje. Samo nekaj korakov nad razglediščem sva že stopila na travnike Spodnjega Vogarja, kjer so naju pozdravili prvi sneg in prve staje.

Vogar je še danes živ fužinski rovt (rot), na katerem kmetje poleti kosijo in sušijo seno, jeseni pa se med vračanjem z više ležečih planin za krajši čas na njem ustavijo pastirji s svojimi čredami. Koscem in grabljicam je (bila) na bohinjskih senožetnih planinah tradicionalno namenjena hišica (hišca), zidana, lesena ali kombinirana stavba z dvema prostoroma, blizu katere stoji hlev, ponekod tudi svisli ali toplar (stog). In prav te hišice in hlevi s podaljšano streho na vhodni strani veljajo za zaščitni znak Vogarja.

Eno takih poslopij, nekje med Spodnjim in Zgornjim Vogarjem, je l. 1961 kupil že omenjeni PD Železničar in ga začel nemudoma prenavljati v planinski dom (1054 m). Slovesno so ga odprli 22. 7. 1966. Ob 20-letnici društva so ga poimenovali po Dragu Kosiju (1894–1968), enem najbolj marljivih članov društva in posebej zaslužnem za dom. Od 30. septembra je odprt samo še ob koncih tedna, če je vreme lepo. Drugače povedano: midva sva bila prikrajšana za »borovničke«. Sva si pa privoščila še en pogled na bohinjsko kotlino s 3 minute oddaljenega razglednega pomola, za katerega dotlej nikoli nisva našla časa. Venec Spodnjih Bohinjskih gora s Ski hotelom na Rjavi skali v ospredju je bil kot na dlani.

Samo 5 minut nad domom sva prikorakala na križišče (1082 m), kjer se v desno kolovoz nadaljuje proti Planini pri Jezeru, naravnost pa se odcepi ožji proti Pršivcu in Vodičnemu vrhu. Planinski kažipot je do slednjega napovedal uro in pol hoda. Na križišču stoji tudi pretežno zidana hišica s spominsko ploščo, ki sporoča, da je bil l. 1944 v njej sedež voda za zvezo Jeseniško-bohinjskega odreda.

Smeri proti Pršivcu sva se spet držala komaj 5 minut, ko naju je nov kažipot opozoril, da morava zaviti strmo desno v breg. Od tu naprej ni bilo več napovedanih razcepov, ki bi nama lahko zmedli smer. Toda sneg in slabo vidna steza sta mi v glavi prebudila črv dvoma: bova zastavljeni cilj našla?

Iskanje izgubljene poti
Sprva nama je šlo odlično od nog. En, dva, tri sva prečkala gozdno cesto proti Hebatu in više še staro traktorsko vlako, polno luž in globokega blata. Zdaj je bilo stezo le še slutiti, dokler nisva prisopihala na uravnavo (Mojca je rekla »sedelce«), s katere se je v levo strmo navzgor pognala razločnejša in širša pot. Oddahnil sem si. A žal ne za dolgo. Snežna odeja se je tako odebelila, da sva morala natakniti gamaše, steza pa je pod njo povsem izginila.

Šele v kakega četrt metra globokem snegu sem pred nama opazil nekaj dni stare stopinje. Iz vijuganja predhodnika sem sklepal, da mu pot ni mogla biti ravno domača, a druge opore kot njegove gazi nisva imela. Nezaupljivo sva ji sledila. Debelo uro za tem, ko sva zapustila pot proti Pršivcu, sva dosegla prečni kolovoz s kažipotom Planina Jezero v desno. Midva sva poskusila po njem v nasprotno smer, saj sva vedela, da je planina Vodični vrh levo od poti. Po nekaj minutah sva obupala, saj se je kolovoz hitro spuščal, gozd pa je postajal kvečjemu gostejši, ne redkejši.

Vrnila sva se in nadaljevala za negotovimi stopinjami. Vsake toliko sva le našla kakšnega knafelčka, kar nama je vračalo voljo do iskanja prave smeri. Samo 10 minut više sva na deblu zagledala še en kažipot, zgolj surovo obdelan z napisom Vogar; kazal je seveda nazaj.

Približno na tem mestu sva v snegu opazila sled, ki bi jo lahko naredila lopata ali morda sani. Le od kod se je sredi ničesar vzela in kam pelje? Šla sva desno za njo, drevje se je začelo redčiti, potem pa sem zaslišal Mojčin vzklik: »Oh, kaj pa je to? Blato! Bog ve, kje sva zdaj?« Planil sem hitro, kolikor se je v snegu dalo, za njo in primaknil svoj: »Oh, Triglav!«

Nisva potrebovala veliko za razkritje, da stojiva na znanem razgledniku planine Vodični vrh. Uživala sva v sapo jemajočem pogledu: globoko v prepadu pod nama je čepela planina Blato, visoko nad njo pa so se s soncem spogledovali Triglav, planina Krstenica, vsi trije Stogi, Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanca in Viševnik. Pred vse skupaj je svoje kamnito lice nastavljal hrib Vodični vrh.

Simboli Bohinja
Kratek posvet. Če sva srečno odkrila razglednik, ne moreva biti daleč od planine Vodični vrh (1486 m). »Morava spet na pot, nekaj deset metrov po njej nazaj, potem pa z nje navzdol na drugo stran.« Rečeno – storjeno. Že čez nekaj minut sva spet očarana vzdihovala na zgornjem robu mične planinice, ozaljšane z nekaj starosvetnimi stanovi na lesenih koleh. Ugledni narodopisec Tone Cevc (1932–2007) je zapisal: »Če bi me kdo vprašal, s čim lahko Bohinjci izpričajo kulturno samoniklost in dolgo kulturno preteklost, bi mu brez zadrege odgovoril: s stanom na kobilah. /.../ Skupaj s Triglavom simbolizira Bohinj.«

Prvobitni stan na kobilah, za katerega se zdi, da je ostalina še predslovanske kulture, pa je opisal kot skrajno preprosto pastirsko kočo. V pritličju je med poldrugi meter visokimi koli prostor za živino (ograd), v nadstropju prebiva pastir. Njegovo bivališče, veliko približno 4 × 5 m, je iz brun, v vogalih križanih, tako da kratki konci (brade) štrlijo čez vogal. Ostrešje je prekrito s skodlami v treh vrstah. Pastir se mora zadovoljiti z enim samim prostorom, skromno opremljenim z odprtim ognjiščem, nad katerim je na steno pritrjeno vratilo (cgan) za kotel, trdim lesenim pogradom in prav takimi klopmi. Stan nima ne stropa ne oken, dim uhaja na prosto skozi špranje v strehi. Ogradu včasih na eni vzdolžni strani ali obeh dodajo enokapno kravjo streho.

Najprej sva se razgledala po tej, nekdaj spodnji fužinski planini. Naštel sem 9 objektov, med njimi je seveda največji in edini zidani stara sirarna. Na njej je kamnita plošča z napisom Franc Štros in letnico 1921. Janez Pikon, ki pozna vse kotičke okrog Bohinja, pravi, da je njegove sledi našel na vseh okoliških planinah. Štros (1905–93) je svojo poklicno pot začel v sirarni v Bohinjski Bistrici, končal pa kot učitelj na Mlekarski šoli v Kranju.

Midva sva obisk sklenila z udobno malico v ogradu »razkošno« obnovljenega stanu na najvišji točki planine. Od tam je že tako čarobno podobo planine zaljšala še konica Pršivca. Pozneje sva izvedela, da nama je tako uživaški počitek nudil stan Suhelnovega Boštjana. Kako sva to izvedela, je še ena zanimiva zgodba.

K avtu sva se vrnila po poti, ki sva jo zdaj že poznala. Za potep z vsemi počitki in stranpotmi vred sva porabila okroglih 7 ur.

Steletova zgodba
Naslednji dan so Mojco v elektronskem predalu domačega računalnika pričakali odgovori znanega fotografa Franceta Steleta, s katerim je ravno takrat pripravljala intervju. Nenadoma sem iz delovne sobe zaslišal navdušenje: »Saj ne more biti res! France ima kočo na Vodičnem vrhu.« Ne bodi len, sem ga poprosil, da mi razloži, kako je prišel do nje.

V 70. letih prejšnjega stoletja je skupina fotografskih prijateljev, ki so se poimenovali Lubadarji (poleg Steleta so bili v njej Jožef in Stane Kočar, Ferdo Lah ter Miha Zabret), iskala zapuščeno kočo v hribih, kjer bi se dalo prespati in pohajkovati okrog. Tako so izvedeli za zapuščeno planino v bohinjskem višavju in jo šli gledat.

»Bilo je že v drugi polovici oktobra 1977, ko smo se skozi barvito bukovje Vogarja in strmo navzgor po že precej zaraščeni stezi povzpeli pod Vodični vrh. Skozi košate smreke smo kot v sanjah zagledali planino s kakimi desetimi pastirskimi stanovi, tiho in zapuščeno, za robom pa kulise Spodnjih Bohinjskih gora in Pršivca. Ko smo stikali po stanovih, večinoma odprtih, sem in tja se je skozi skodle že svetilo, smo ugotovili, da le nismo sami, polhi in planinske miši so zasedli prostor, ki so ga pred sedmimi leti zapustili zadnji pastirji. To je to, smo rekli in že v naslednjih dneh po Bohinju iskali lastnike teh stanov v upanju, da nam nekaj stavb in zidano sirarno dajo v najem. Bili smo redki, ki smo se tedaj zanimali za tako dediščino, in Bohinjci so bili še veseli, če se je kdo obvezal, da bo v naslednjih letih in desetletjih skrbel za sicer na propad obsojena bivališča.«

Vsi zagreti niso zdržali niti mesec dni, da so začeli stanove obnavljati.

»Sredi novembra je nad tisoč metri padel prvi sneg, mi pa smo pod Vogar pripeljali lesonitne plošče, s katerimi smo nameravali obleči notranjost, da ne bi pihalo. Ceste na Vogar tedaj še ni bilo in treba je bilo ves material znositi z 'dna' na planino. Bili smo samo štirje in že na pol poti do Vogarja smo ugotovili, da smo precenili svoje moči. Do enega od hlevov na Vogarju smo v treh 'rundah' znosili ves lesonit, nato pa nam je tisti dan ostalo časa le še za eno 'tovorjenje' po snegu do Vodičnega vrha. Tako je do naslednjega poletja tudi ostalo, kajti že naslednje dni je padlo toliko snega, da smo brez dodatnega tovora komaj prisopihali do Vodičnega vrha. Kljub temu smo že tisto prvo zimo kar veliko dni, tudi v širši družbi, prebivakirali na 'naši' planini.«

V naslednjih letih so stanove počasi obnavljali in planina je postajala vsako leto bolj njihova. Med drugim so jo v začetku 80. let obranili pred direktorjem enega od znanih ljubljanskih podjetij, ki je hotel sirarno spremeniti v sindikalni dom.

Še dobro. Sicer gotovo ne bi slišal, da planina kliče tudi naju, naj jo še obiščeva. Težko se bo upreti klicu.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek