V slovenskih gorah ni težko naleteti na razgled, ki človeku zapre sapo. Ampak tudi med najlepšimi niso vsi enaki. Meni najdražji je pogled na Martuljkovo skupino iz Gozda - Martuljka, Srednjega Vrha ali s katerega od vrhov nad njima. Od leve proti desni se razkazujejo Kukova špica (2427 m), Široka peč (2497 m), Oltar (2621 m), Velika (2602 m) in Mala (Martuljška) Ponca (2502 m), Špik (2472 m), Frdamane police (2284) ter Rušica (2074) in Rigljica (1907), za kateri se niti najboljši poznavalci ne morejo zediniti, katera je katera. Gorniško bolj skromni na zahodni strani zaključijo polvenček s sredogorskima Kurjim (1762 m) in Črnim vrhom (1475 m).

Med te skromnejše se uvrščava tudi midva, zato težko dostopne martuljške vršace lahko večinoma le občudujeva. Skozi vso skupino sta na vrhove speljani le dve markirani poti in obe vodita na, kot pravi Tine Mihelič, morda najbolj »moški« vrh v Julijcih – Špik. Čeprav obe veljata za najmanj zahtevni, sva ju pred petimi leti vendarle zmogla in to štejeva za enega najinih največjih planinskih podvigov.

No, tokrat sva si, kot rečeno, izbrala bolj nedolžni Kurji vrh. V literaturi in na spletu sem našel tri opise poti nanj, a nobena ni markirana. Opisa Miheliča in Andreja Stritarja se bolj kot ne ujemata, vendar sta danes že rahlo zastarela. Predvsem v gozdu se »infrastruktura« hitro spreminja. Opis na spletni strani Hribi.net je zelo podroben, vendar ni bil tisto, kar sem iskal. »Tisto« sem našel v Planinskem vestniku št. 5/2010, v katerem je Andrej Trošt predstavil manj znani sredogorski svet Martuljkove skupine. Pa poskusiva, ali bova našla pot. Trošt in njegovi je, kot je opisal sam, v prvih treh poskusih niso.

V nedeljo zjutraj sva se gladko pripeljala v Gozd - Martuljek in parkirala pri nekdanjem penzionu Špik. Ob pogledu na prej naštete vršace mi je kot vedno zaigralo srce, a kaj ko mi veselje vsakič pokvari pogled na vase sesedajoči se penzion. Kaj je mogoče, da iz objekta na tako imenitnem kraju že leta in leta ne zna nihče narediti nič pametnega? V moji mladosti je bil za tiste, ki so se potepali po Zgornjesavski dolini, postanek na njegovi terasi tako rekoč zakon. Kot smo hodili in še hodimo h Konjšku na Trojane na krofe, smo takrat tja zahajali na špikov vrh. Zdaj se tam namesto špikovega vrha ponuja le vrhunska sramota.

Takoj za penzionom se proti severu usmeri cesta k dvema slapovoma potoka Martuljek. Posebej sijoč alpski biser je zgornji, ampak saj ju verjetno vsi poznate. Asfalt kmalu zamenja makadam, ki nas pripelje na jaso, kjer poleti prikazujejo, kako so nekdaj kuhali oglje. Danes bolj malo kdo ve, da so se v teh krajih v preteklosti ukvarjali z železarstvom, kot se bolj malo kdo (vsaj iz druge roke) spomni, da so pred 1. svetovno vojno Gozdu - Martuljku rekli Rute. Z jase vodita proti slapovoma oziroma priljubljeni izletniški točki brunarici Pri Ingotu na Jasenjah dva kolovoza: levi skozi slikoviti vintgar, desni pa po pobočjih nad njim. Pravzaprav bi moral reči sta vodila. Prav po najinem arhivu sem moral pobrskati, da sem ugotovil, da sva se z Mojco po slikovitejšem levem nazadnje naužila divjih »vodnih« razgledov l. 2008. Odtlej naju je vedno – in tako je še danes – ustavil napis zaprto.

Mimogrede naj tistim, ki radi ubirate manj uhojena pota, prišepnem, da se dá do Jasenj priti tudi po lepi, čeprav neoznačeni poti po orografsko gledano desnem bregu Martuljka. Speljana je mimo spomenika legendarnemu Miranu Cizlju in Lipovčeve hiše ter je prav zanimiva. Zanjo potrebujete le namig v pravo smer in nekaj raziskovalne žilice. Namig lahko najdete v Mojčinem spletnem dnevniku, žilica pa je odvisna od vas samih. Pa še na drugo uho: midva se na Jasenje najraje odpraviva junija, saj sva na robu planine odkrila majhno rastišče »kraljice« naših orhidej lepega čeveljca (Cypripedium calceolus), ki takrat zasije zloščen do popolnosti. Lahko pa ga greste gledat tudi k zgornjemu slapu.

Z jase s kožaricama (to so z lubjem krita začasna oglarska bivališča) sva torej zavila desno na zdelan kolovoz. Ta rahlo vijuga skozi gozd strmo navzgor. Ko naredi prvi resnejši ovinek desno in levo, se ob razgledišču na dolino skoraj zravna. Nekaj deset metrov više se od njega v desno odcepi drug kolovoz, na robu dosedanjega pa stoji kažipot za Inga. Tu sva se poslovila od markacij, kajti najina smer je bila desna. V samo nekaj minutah sva dosegla prečno gozdno cesto, ki se prav na križišču razširi v veliko nakladališče lesa. V levo se še enkrat pride k Ingu. Čeprav sem vedel, da morava cesto prečkati in po vlaki spet zagristi v breg, sem se vseeno malo razgledal in na ogromni skali nad vlako opazil napis Kurji vrh.

Po široki vlaki je šlo bolj počasi, saj je bila strašansko razrita, pač pa je prav prijetno dišala po še skoraj toplem lesu in smoli. Malo pozneje sva od napol domačina izvedela, da tudi vlaka ni stara več kot leto dni in da služi za spravilo lesa s Črnega vrha. Ko je čez četrt ure zavila ostro desno, ji nisva več zaupala. Bolj prepričljiv se nama je zdel starejši kolovoz, ki se je od nje odcepil naravnost navzgor. Po njem teče meja gozdne parcele, tako da sva se poslej lahko zanašala na rdeče črte s piko, s katero so bila precej na gosto porisana debla ob kolovozu. Imela sva srečo: naproti nama je prišel prej omenjeni možak (edina živa duša, na katero sva naletela ta dan) in nama, sicer odkrito presenečen nad srečanjem, potrdil, da sva izbrala pravo smer.

20 minut više je kolovoz prečkal široko suho strugo hudournika in na drugi strani zavil ob njej navzgor. Čez strugo naju je vabil možic. Na ovinku pa sva našla čisto pravi lesen kažipot z napisom Kurji vrh (pisava je bila očitno ista kot spodaj na skali) in praznim rdečim krožcem ter naju usmeril levo na z iglicami mehko postlano stezico. Uganila sva, da nama bodo poslej vsaj nekaj časa pot kazali rdeči krožci.

Ti so se posebej izkazali, ko je bilo treba prečkati še en nov kolovoz, in na začetku poseke, kjer je bilo malo teže ugledati nadaljevanje poti. Če vam niti krožci ne bi bili v zadostno pomoč, se držite strmine levo od poseke. Po njej sva počasi cikcakala skozi gozd. Nenadoma se je nad nama sprožilo kamenje. Mojca je prestrašeno našpičila ušesa. Kdo je kamenje sprožil, je izvedela, ko sva stopila iz gozda. Pred nama je zazijala divje razmetana grapa, onstran nje pa naju je zvedavo opazoval par gamsov. Segla je po fotografskem aparatu, a za dober posnetek je bila mnogo prepočasna. Ko sta se živali prepričali, da spadava med bitja z le dvema nogama, sta jo jadrno odkurili v skalovje.

Ob grapi je sonce že kar lepo pripekalo, a na srečo je steza kmalu spet zavila v gozd. Še dodatno sva se ohladila ob studenčku, ki je živahno poskakoval prek z zelenim mahom poraslih skal. Naslednjih 40 minut je bilo prijetno senčnatih, potem pa sva se dokončno poslovila od gozda in se na milost in nemilost prepustila soncu. Nad gozdno mejo so se odprli pogledi na prepadne stene Špikovih sosedov. Ko sva pred seboj zagledala obakraj steze ogromna balvana, sva se ponovno prepričala, da sva še na pravi poti. Na spodnjem balvanu sem drugič v življenju zagledal veliko rdečo piko in oznako PP.

Verjetno vas ni prav veliko, ki bi vedeli, da PP pomeni gorniško pot iz Planice na Pokljuko. Eno najbolj kultnih poti pri nas sta v l. 1972–79 nadelala znana »klasična« alpinista Dušan Vodeb in Uroš Župančič. L. 1989 sta celo izdala droben vodniček po njej, ki pa je že zdavnaj pošel. Uporabno ga je povzel Mihelič v svoji knjigi Julijske Alpe – Severni pristopi. Pot je nekaj čisto posebnega v množici naših veznih poti in ima mnogo tistega, kar sam najbolj cenim pri hribolazenju. Na njej ni obveznih vrhov in žigov, ni koč in brezumne tekme s časom, je pa zato toliko več novih razgledov, naravnih lepot in spoznanj ter brezmejna samota. No, žal je nekaterih stvari, na primer težkih mest, ki niso za vsakogar, celo preveč, zato bo za naju pot za vedno ostala le vabljiva črka na papirju.

Med balvanoma boljša pot nadaljuje prečenje Kurjega vrha proti severu in zahodu, slabša pa zavije levo navzgor. Čeprav nekateri vzpon po slednji odsvetujejo, sva jo midva, da bi bil pohod vsaj malce v slogu PP, mahnila levo. V debelem grušču in rušju je bilo poti po melišču težko slediti. Še pred polovico melišča sva se zavedela, da koračiva proti Rušici in ne proti Kurjemu vrhu. Vedela sva, da morava bolj desno na sedelce med rogljem, nagajivo ukrivljenim v levo, in Kurjim vrhom, le poti do tja nisva nikjer videla.

Odločila sva se, da se bova poskusila prebiti na škrbino kar na pogled. Usmerila sva se proti nekaj macesnom, ki so skoraj v ravni vrsti rasli proti omenjenemu roglju in od katerih se je desno v rušje zajedal ozek, a zelo dolg jezik peska. Da se le ne bi slepo končal. Hitro sva ugotovila, da sva strmino podcenila. Če ne bi imela na voljo toliko rušja za oprijem, ne vem, ali bi se potegnila čez vse vesine. Naj bom rušju hvaležen ali naj se nanj jezim? Komaj mi je dobrohotno ponudilo roko, da sem se potegnil navzgor, že mi je prekrižalo pot, da sem se moral na vse kriplje ruvati z njim, da sem prišel še kak meter naprej. Kakorkoli, ob sopihanju in stokanju sva se le privlekla do roglja. Do sedla je bilo le še nekaj deset metrov, a edina čistina navzgor je vodila levo, torej proč od njega. Kaj pa zdaj? »Poglej, poglej! Če se spustiva kakih deset metrov desno navzdol, je mogoče, da bi bil tam drug prehod, ki bi nama omogočil vzpon na sedlo,« sem pametoval. Ker druge rešitve nisva videla, sva se zatekla k tej. In glej ga zlomka. Kratek spust naju je privedel na lepo nadelano potko, po kateri sva se v minuti, dveh tako rekoč sprehodila na sedlo. Očitno sva na melišču prepozno zavila desno.

Meni se je na sedlu smejalo samo od sebe, Mojčin nasmeh pa je bil malce grenak. Končno je izdavila: »Kamorkoli grem, samo ne po tem melišču nazaj dol.« To je rekla, ker je vedela, da obstaja še ena pot na goro. No, malo se mi je smejalo tudi zaradi pogleda na Mojco: od glave do peta je bila vsa rumena. Seveda, skoraj celo uro sva se plazila skozi rušje, ki je bujno cvetelo, da je bil zrak od cvetnega prahu včasih kar megličast. To me je spomnilo na skoraj nadrealistične prizore iz dokumentarnega filma Več kot med. V njem so morali Kitajci, ker so iztrebili čebele, lastnoročno opraševati svoje sadno drevje. Menda je Albert Einstein rekel, da bo štiri leta za zadnjo čebelo izumrlo tudi človeštvo.

Zato sva pohitela. Obrnila sva desno in nadaljevala navkreber. Med dvema velikima macesnoma se je odcepila stezica levo navzdol. Morda je to pot v Kranjsko Goro? Bolj naju je presenetil naslednji razcep: glavna pot se je nadaljevala zložno naprej, slabša pa je zavila desno strmo navzgor. Vrh je gotovo zgoraj, torej sva šla desno. In res sva kmalu po še nekaj prerivanja z rušjem stopila na najvišjo točko Kurjega vrha. Pa pravijo, da vrh zaradi zaraščenosti ni dostopen.

Ko sva se razgledala, sva se vrnila na zadnji razcep in stopila še po glavni poti naprej. En, dva, tri sva se znašla na mnogo lepšem predvrhu, kjer je več prostora, da je mogoče pošteno sesti in si odpočiti. Privoščila sva si malico. Jaz sem se sezul in z golimi prsti veselo migal v sonček, Mojca pa je nemirno begala sem in tja. Le kaj ji je? Potem pa je zmagoslavno zavrisnila: »Aha, tukajle v rušju je druga pot navzdol!« In se je umirila. Vrh premore celo skrinjico z vpisno knjigo. Vzela sva si čas in jo prelistala. Odprta je bila 19. 7. 2003 in do danes se je vanjo vpisalo 2064 planincev, torej komaj 200 na leto. Mojca je vidno uživala, ker je mnoga imena poznala, saj so bili med njimi tudi znanci in znani gorniki.

A vsega lepega je enkrat konec: treba se je bilo vrniti v dolino. Po Mojčinem »odkritju« sva lahko stopila naravnost čez jasico in se začela spuščati med rušje. »Upam, da ne greva v Kranjsko Goro,« sem si mislil, a raje molčal. Trošt pravi, da je treba »mimo velikih macesnov, ki jih je poškodovala strela«. Veliki macesni so se res pojavili, a kakšnih ožganin od strele nisem opazil. Da sva na pravi poti, sem začel zares verjeti šele, ko sva prišla na zelo strmo, krušljivo stezico, ki je vijugala ob prav nič prijaznih pečinah na desni navzdol proti Črnemu vrhu. V 20 minutah sva se pritipala do prečne lovske steze, ki skorajda obkroži Kurji vrh. Zdaj je bilo negotovosti konec.

Zavila sva desno na lovsko stezo. Ta pod pečinami preči strmo travnato pobočje, ki je lahko v mokrem nevarno. A nama zaradi moče ta dan ni bilo treba skrbeti. 20 minut pozneje sva stala med že znanima balvanoma. Pot nama je vmes popestrilo srečanje s trebušastim sviščem (Gentiana utriculosa). Čeprav drobna cvetica ni posebej redka, se nisem mogel spomniti, da bi jo na najinih pohajkovanjih že kdaj opazila.

Sestop sva dokončala bolj ali manj po poti vzpona. Po dobrih osmih urah prijetno razburljivega potepanja sva sedla v avto in odbrzela domov. Naslednji dan je namreč vsaj mene že čakalo pehanje za »vrhovi«, ki smo si jih za povrhu še sami umislili.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek