Zvečer pristanek v prestolnici Sudana. Takoj ko sva izstopila iz letala, so nama dodelili letališkega agenta, ki je dodeljen vsakemu turistu, ki zaprosi za vizum ob prihodu, da namesto njega uredi vse postopke. Po svoje je tako udobneje, po drugi strani pa te oropa izkušnje in stika z ljudmi. "Dajta mi potne liste in 200 dolarjev, potem pa tukaj sedita in počakajta," je rekla agentka in odšla v pisarno, kjer urejajo vizume. Čez petnajst minut je na kratko pokukala iz pisarne, ravno toliko, da je vprašala, kje za vraga sta napisani številki potnih listov. Z lociranjem teh je imelo težave najmanj pol carinikov do zdaj. Vmes je prišel drugi agent, ki je prosil za odrezek etikete na prtljagi, da nama jo on pobere. "Saj lahko midva," sva mu hotela prihraniti muke pregledovanja vseh kovčkov in nahrbtnikov, ki so prileteli iz Somalije. "Nikakor, sedita in počakajta!" Čez deset minut sta se prikazala oba agenta, ena z urejeno dokumentacijo, drugi s prtljago. Pospremila sta naju do parkirišča in počakala na organiziran hotelski prevoz, da si zagotovita, da bova šla naravnost v hotel in nikamor drugam.

Ogromno hotelov, v katerih sva do zdaj prenočila, je v lasti tujcev in tudi tale ni bil izjema. Bivala sva že v nekaj libanonskih, kitajskih, japonskih, angleških, francoskih, grških, portugalskih in ameriških hotelih. Nisva prepričana, ali gre za to, da pretežno tujci oglašujejo svoja prenočišča na spletu, ali pa v tem poslu tujci resnično dominirajo. Hotel, v katerem sva prenočila v Kartumu, je v lasti starejšega deloholika grško-angleškega rodu po imenu George, ki dela vsak dan od pete ure zjutraj pa do enajste zvečer. Ves hiperaktiven nama je predstavil načrt za naslednji dan in naju nagnal spat.

Naslednji dan bujenje ob šestih, zajtrk in odhod proti največji atrakciji v državi, proti arheološkemu najdišču Meroë. Ker se po Sudanu kot turist ne moreš premikati sam, avtobusnih prevozov pa ni, nama je George organiziral uradnega vodiča in pa približno deset kopij dovolilnice, ki nama omogoča potovanje zunaj glavnega mesta. Ko smo prišli iz modernega velemesta, kjer so drevesa pretežno umetno nasajena, se je rastje začelo redčiti. Peljali smo se proti severu, zelenje je tako postajalo nižje in redkejše; le vsake toliko časa kakšno živo zeleno polje, ki ga očitno namakajo. Pokrajina je prav nenavadno ravna, v vse smeri, do koder pogled seže. Na približno 40 kilometrov stojijo pregledne točke, na katerih je moral vodič pokazati potrebno dokumentacijo in dovolilnice, ki nama jih je George na podlagi kopij najinih potnih listov uredil že nekaj dni pred prihodom v Sudan. Na vsaki so naju policisti sumničavo premerili – so vajini nameni resnično izključno turistične narave? Nadeneš si tisti najbolj entuziastičen turistični nasmešek, v smislu 'videl bom piramidice' in že si spet na slabi cesti v trdem avtomobilu, kjer ti vsaka luknja želodec najprej vrže v grlo, nato pa spusti do mehurja.

Starodavni Meroë
Po štirih urah vožnje prispemo v 220 kilometrov oddaljen Meroë, ki sodi med Unescove svetovne zapuščine. Meroë je bil eden izmed glavnih središč kraljestva Kuš, ki je v obdobju od okoli 900 let pred našim štetjem do leta 400 našega štetja vladalo delu osrednje doline reke Nil in kratkotrajno tudi delu Egipta.

Nekoč precej zeleno območje se je v zadnjih štirih stoletjih dezertifikacije spremenilo v puščavo, kar med drugim dodatno ogroža spomenike oz. piramide, saj so te konstantno izpostavljene močni eroziji, ki je posledica trenja zrn peska ob kamnine.

Meroë, kot ga poznamo danes, je v bistvu ostanek (precej dobro ohranjenega) pokopališča nekdanje elite tega antičnega središča in se dejansko imenuje Begrawiya (po okoliški vasici). Grobnice se nekoliko razlikujejo po kompleksnosti oblik in po velikostih. Najrazkošnejše predstavljajo večno počivališče kraljev in kraljic, tista nekoliko preprostejša pa preostalega premožnejšega prebivalstva. Pokopališče je razdeljeno na severni, južni in zahodni del. Severni (North Begrawiya) in južni del (South Begrawiya) sta od mesta, kjer je bilo starodavno mesto Meroë, oddaljena približno štiri kilometre. Ta dva sva si tudi natančneje ogledala. Zahodni del pokopališča pa je nekje na pol poti med središčem starodavnega Meroë ter severnega in južnega dela pokopališča.

V primerjavi z egipčanskimi piramidami, ki jih imamo tipično v mislih, ko slišimo to besedo, so piramide v Meroë precej manjše in imajo bolj strme stranice. Notranjosti piramid so bile v veliki meri okrašene z različnimi hieroglifi, ki so na nekaterih delih še zmeraj dobro vidni.

Čeprav gre za eno največjih znamenitosti v državi oziroma po mnenju številnih celo za največjo, sva bila na celotnem območju severnega in južnega pokopališča večino časa edina turista. Seveda so na lokaciji prisotni domačini, ki pred vhodom prodajajo številne spominke in druge ročno izdelane predmete. Na sami lokaciji pa so moški s kamelami, ki te na vsak način skušajo prepričati, da bi zajahal kamelo, namesto da se sprehodiš. Osebno so se nama kamele že zaradi same vročine smilile in nama ni niti na pamet padlo, da bi jih bremenila še z najino težo. Tisti najbolj glasen 'jahač' naju je nekajkrat bahavo poklical, nato pa je stopil na kamelo in začel po njej hoditi in skakati. "Denar!" je nato zaprosil. Za mučenje živali? Seveda! Če bi kamela skakala po tvojem hrbtu ... no, to bi pa že bilo vredno svojega denarja! Po dobrih dveh urah fotografiranja in sprehajanja po premikajoči se podlagi (takšen je vsaj občutek, ko se ti pesek izmika izpod nog) nama je vodič oziroma voznik povedal, da moramo nemudoma nazaj proti mestu, če ne želimo zamuditi rokoborskega spektakla, ki ga je George organiziral za naju.

Edina tujca na rokoborbi
Po štirih urah nekoliko naporne vožnje smo prispeli na prizorišče, kjer se bo odvijala tradicionalna sudanska rokoborba. Sama sem bila že pred prihodom nekoliko skeptična. Ob prihodu so naju organizatorji posedli medse, v neko VIP-ložo, kar je bilo nedvomno Georgeevo maslo, in ob tem so se skoraj dobesedno vsi pogledi v areni na prostem uprli v naju. Pogledi so bili resnobni in strogi. V želodcu me je zvilo. "To ni bila pametna poteza!" sem zajecljala. Čez nekaj minut sva zagledala tri turiste, ki sva jih srečala že prejšnji večer v hotelu, dekle iz Kitajske, fanta iz Brazilije in Angleža. Približali so se in Anglež nama je z nasmeškom do ušes segel v roko. "Fant, kako sem vesel, da vaju vidim!" se je zarežal vidno olajšan. Vsem petim se je odvalil kamen od srca. Rokoborba se je začela in naš začetni strah se je v trenutku razblinil. Namesto testosterona se je navijačem po žilah pognalo čistokrvno veselje. Borba je potekala v športnem, prijateljskem duhu, brez napetosti, tekmovalnosti. V ozadju je zaigrala tradicionalna glasba, otroci so preplavili tribune, kjer so prodajali pijačo in prigrizke, navijačem so se na obrazih izrisali nasmeški, nekateri pa so celo zaplesali in se iskreno poveselili, ne glede na to, kdo je zmagal. Izvedeli smo, da je v Sudanu rokoborba pravzaprav način za promocijo miru in enakosti. Izkušnja je bila zelo pozitivna in poteza, o kateri sem sprva dvomila, se je izkazala za zelo prijetno in primerno.

Ogled reke Nil? Prepovedano!
Naslednji dan sva si pred odhodom želela ogledati tisto, po čemer je prestolnica Sudana najbolj znana – sotočje Belega in Modrega Nila, točko nastanka ene izmed najbolj znanih rek na svetu. Združitev rek je mogoče videti na rečnem obrežju in pa na mostu, ki stoji nedaleč od sotočja. Najprej sva hotela na most, pa so nama že v hotelu rekli, da je na mostu vsaj sto vojakov, ki stražijo, da ne bi kdo uporabljal fotoaparata, sploh pa je pešcem most nedostopen, zato sva se odpravila na točko na obrežju. Pripeljala sva se do tja in nemudoma sta naju ustavila vojaka: "Kam pa kam?" "Samo sotočje dveh Nilov bi si ogledala, če smeva," sva razložila. "Ne, vstop na razgledno točko je prepovedan!" sta odvrnila. "Zakaj pa?" sva presenečeno vprašala, a odgovora nisva dobila. Ob vrniti v hotel nama je George razložil, da se oblast vsake toliko odloči prepovedati pogled na to ali ono in da nihče ne ve točno, zakaj. Nekateri predvidevajo, da se to dogaja, ko je reka nekoliko višja kot običajno, drugi pa pravijo, da gre za muhe lokalnih oblasti. Sotočja Nila si tako žal nisva mogla ogledati, sva si pa ogledala vsakega izmed Nilov posebej.

Gostoljubna Eritreja
Ah, Eritreja! No, to pa so bile prave počitnice. Že ob vstopu v državo sva med ljudmi začutila takšno gostoljubje, kot ga nisva še v nobeni afriški državi do zdaj. Sprejel naju je gospod Tekeste, strašno prijeten starejši gospod, ki je direktor najbolj znane turistične agencije v Eritreji (Asmara Grande Travel and Tour Services). Z njim sva bila pred prihodom v državo na zvezi že prek elektronske pošte. Predstavila sva mu projekt in možakar je bil tako navdušen, da nama je uredil nastanitev in celo vrsto zanimivih dejavnosti v Asmari. Gospod Tekeste je sicer pravi sanjač, borec za mir in glasnik ljubezni, poleg tega pa eden najprijaznejših ljudi, kar sva jih v življenju srečala. Čeprav jih šteje že več kot 70, je poln energije in dobre volje. Njegova pozitivnost je prav nalezljiva. Pozdravil naju je z najširšim nasmeškom in s toplim objemom. Z njim je bil gospod Mebrahtu, ki pa je lastnik gostišča Pisa, kjer naj bi bivala, a so naju zaradi težav z vodovodom zadnji trenutek premestili. Tudi on je bil nemudoma topel in prijazen. Peljala sta naju mimo gostišča Pisa, ki je na glavni ulici mesta, in to ravno nasproti katedrale, ki šteje kot največja znamenitost v Asmari, in zavila v vzporedno stransko ulico, kjer je hotel, kjer bova bivala. Med vožnjo sta nama gospoda razložila, da je Asmara eno najbolj mirnih in gostoljubnih mest na svetu. "Svet Eritrejo prikazuje kot nevarno deželo, polno kriminala in vojn, pa ni tako. Tu je življenje prijazno, varno, počasno, ljudje pa vsakega tujca sprejmejo z odprtimi rokami," sta povedala. Ura je bila že pozna, a na cesti je bilo veliko ljudi. Vsi so bili razposajeni, nasmejani in med seboj zelo prijateljski. Zagledala sva se tudi v arhitekturo in ugotovila, da je popolnoma drugačna kot v vseh afriških mestih doslej. "Diši po Italiji," sva sklenila. Eritreja je bila več kot petdeset let italijanska kolonija in to je očitno po arhitekturi, po neštetih gostilnah v centru mesta, ki so odprte pozno v noč, in po pretežno italijanski hrani, ki jo v teh gostilnah strežejo. Duh mesta naju je v trenutku prevzel in počutila sva se kot doma. "Mesto je prekrasno," sva zasanjano zamomljala. "Res je. Zahvaljujoč Italijanom," sta odvrnila prijazna gospoda. Zamislila sva se, kako dvorezen meč je ta zgodovina. V času, ko so Italijani osvajali in vladali Eritreji, domačini gotovo niso bili zadovoljni, danes pa so hvaležni za vse, kar jim je italijanska nadvlada prinesla. Mesto niti najmanj ne spominja na Afriko, bolj na starejšo verzijo evropskega mesta. Gospoda sta naju dostavila pred hotel. "Spočijta si, čaka vaju zanimivih nekaj dni," si je gospod Tekeste pomel dlani.

Prispela sva v zelo skromno sobico in odprla opcije Wi-Fi na telefonih. Prvič, odkar sva prispela v Afriko, je bilo na zaslonih vse prazno. Niti ene povezave ni bilo na voljo. Hm, čudno, no z medmrežjem se bova ukvarjala jutri.

Turista v Asmari
Po nekaj neprespanih nočeh sva zjutraj 'potegnila' do desetih. Ko sva se zbudila, je Matic kavalirsko ponudil, da nama gre po zajtrk, jaz pa naj še malo poležim. Hvaležno sem ubogala in se po dolgem času predala brezdelju. Čez petnajst minut se je vrnil s štirimi mini picami in dvema naravnima sokovoma iz mešanega sadja. Mmm, kakšen zajtrk! "Pice imajo v vsaki gostilni, prav tako raznorazne pisane sadne sokove in smutije in celo vrsto najrazličnejših peciv! Takšni bodo najini eritrejski zajtrki, prav?" Navdušeno sem prikimala. "No, zdaj pa k zanimivejšim temam ... Interneta ni ne v tem hotelu ne v katerem koli drugem ali v kateri koli gostilni. Dostop do spleta je mogoč le v 'internet-cafejih', majhnih sobicah z nekaj stoli in z ruterjem. Dostop je treba kupiti, kakovostna povezava pa ni zagotovljena. Največ verjetnosti, da bo zadeva dejansko delovala, je baje zjutraj, ko je uporabnikov najmanj. Tako. Nekaj dni bova odrezana od sveta," je skomignil. No, takšnih težav z medmrežjem še nisva imela nikjer. Poleg tega je tudi plačevanje z bančnimi karticami v Eritreji neznanka, dvig gotovine na banki pa je nemogoč. Edina možnost je menjava valut in midva sva zgolj po naključju imela še nekaj dolarjev pri sebi, sicer bi v Eritreji ostala lačna. No, o takšnih zadevah se je v prihodnje treba vnaprej informirati, sicer ima človek lahko velike težave, že pri najosnovnejših zadevah.

Pograbila sva nekaj osnovnih potrebščin in se podala po mestu. Če se nama je obisk Eritreje že zaradi težav z medmrežjem in bančnimi karticami zdel kot potovanje skozi čas, je to sprehod po mestu le še podkrepil. Stavbe so italijanske, nama torej čudovite, a stare. Italijani so odšli iz Eritreje že davnega leta 1941 in zdi se, da je po njihovem odhodu vse ostalo, kot je bilo. Stare gostilne, stare trgovine, pretežno tudi stari avtomobili, a vse presenetljivo dobro ohranjeno.

Najprej sva se odpravila na streho najvišje stavbe v centru, kot to storiva v večini mest. Kot prvo so nama mesta najlepša z nekoliko višjega, kot drugo, pa se tako lažje odločiva, kaj točno si želiva natančneje ogledati. Odpravila sva se po čudoviti glavni ulici, ki jo krasi nešteto italijanskih stavb, visoke palme, ogromno simpatičnih gostilnic, v samem centru pa še veličastna katedrala Church of Our Lady of the Rosary. Zavila sva na stransko ulico in se potem po navdihu prosto sprehodila po mestu, ne da bi se obremenjevala s seznamom znamenitosti.

Opazovala sva ljudi. V Eritreji je 9 različnih etničnih skupin in mnoge izmed njih lahko prepoznamo po tradicionalnih nošah in pričeskah. Večina ljudi, predvsem mladih, pa je oblečenih v kavbojke in trendovske majice. Iz gostiln se sliši popularna ameriška glasba, pretežno zvrst R&B in hip-hop, tu in tam pa se zasliši tudi tradicionalna eritrejska glasba. Ljudje začuda sploh niso strmeli v tujca, povečini naju sploh niso opazili, kar je bila čudovita sprememba, če pa so, pa so prijazno pozdravili in ob priliki celo pristopili, podali dlan in nama zaželeli dobrodošlico. Med seboj se ljudje pozdravljajo na prav poseben način. Ženski si med seboj podelita tri poljube, vsakega na svoje lice, moški pa se primejo za desno dlan, z levo pa se objamejo in objem trikrat ponovijo. Nasprotna spola pa včasih 'po žensko', včasih pa 'po moško', najbrž odvisno od tega, kako domača sta si med seboj. Izkazovanja naklonjenosti je v Asmari več kot v večini doslej obiskanih krajev. Prijatelji hodijo po cestah objeti, prijateljice se držijo za roke, pari pa se prosto mečkajo in dotikajo, podobno kot pri nas. V takšnem mestu se človek avtomatično počuti bolj sproščeno, saj očitno ni toliko verskih in kulturnih pravil in tabujev.

Mesto nima tiste natrpanosti, gneče in kaosa, ki jih je mogoče najti v vsakem velemestu. Zdi se, da ni niti industrije niti prometa niti bilo česa drugega, kar običajno povzroča hrup. Tudi ljudi je precej manj, prestolnica ima namreč le okoli 800 tisoč prebivalcev. Celo na lokalni tržnici je bistveno manj kaosa kot v večini drugih afriških mest. Vse je bolj tiho in mirno. Življenje poteka počasi. Ljudje zaradi omejene internetne povezave niso tako obsedeni s svojimi telefoni, kot je to običajno drugje po svetu in tudi pametnih telefonov sva videla precej manj kot prej v mnogih drugih afriških mestih. Gospod Tekeste nama je zagotovil, da je mesto popolnoma varno, da se lahko brez težav sprehajava kjer koli, tudi sredi noči, in v primerjavi z marsikatero dosedanjo destinacijo sva se resnično počutila varno. Občutek varnosti vliva tudi dejstvo, da na cestah ni do zob oboroženih vojakov in da hoteli ter gostilne niso zastraženi, kot je bilo v mnogih drugih afriških državah.

Po osemnajst tisočih korakih, kot nama jih je nameril telefon, sva sedla na sončno teraso stare italijanske gostilne. Naročila sva mini pice in mešan naravni sok, ki ga zmešajo na takšen način, da se v kozarcu prelivajo najrazličnejše barve. Prava poslastica, tako za usta kot za oko! Ravno so asfaltirali glavno ulico, ko se je po svežem asfaltu sprehodila čreda ovc. V Ljubljani bi takšen prizor pristal v časopisih, tu pa gre za nekaj prav dolgočasno običajnega. Opazila sva, da so ulice opremljene s semaforji, a da ti ne delajo. Domačini za sosednjo mizo so nama razložili, da so semaforji še iz italijanskih časov in da so jih oblasti že pred več kot desetimi leti ugasnile ter da nihče ne ve zakaj. Z domačini sva se brez težav sporazumela po angleško, sicer pa se domačini med seboj sporazumevajo v mnogih jezikih, najpogostejši izmed njih je tigrajščina, uraden pa ni noben. Prestolnica Eritreje leži na več kot 2300 metrih nadmorske višine, zato so temperature vse leto prijetno sveže. Dotik sonca je bil tako več kot dobrodošel. Brezskrbno sva posedela na prijetni domači terasi in zaželela sva si še dveh naravnih sokov. "Ne bo šlo. Spet je zmanjkalo elektrike," je rekla prijazna natakarica, ki je razložila, da so izpadi elektrike v Asmari zelo pogosti. Nekatere gostilne, trgovine, banke in podjetja so opremljeni z generatorji, za večino pa se življenje ob izpadu elektrike le še bolj upočasni. Nič hudega, tudi nama se nikamor ne mudi.

Spoznavanje življenja v Eritreji
Naslednji dan sva začela tipično počasi, na sončku, z mini pico in kozarcem sadnega soka. Razmišljala sva o obisku Massawe, obalnega mesta, ki velja za eno izmed najbolj priljubljenih destinacij v Eritreji. Vedela sva, da je za potovanje iz mesta potrebno dovoljenje ministrstva za turizem, poleg tega pa sva prejšnji dan videla, kako neverjetno natrpan je avtobus do Massawe, zato sva se odločila, da raje bolje spoznava čudovito prestolnico Eritreje. Če sva čisto iskrena, se naju je polastil počasni ritem, ki vlada v mestu in lenoba je odtehtala.

Dopoldne sva se potepala po mestu, popoldne pa sva obiskala gospoda Tekesta. Veselo je naznanil, da je uredil obisk v poročnem salonu, kjer lahko pomeriva tradicionalne poročne obleke. Do salona naju je pospremila njegova zaposlena, mlajša ženska po imenu Asmait. Povedala nama je, da poroke v Eritreji potekajo 2 dni – v soboto je cerkveni in uradni del, v nedeljo pa praznovanje. V soboto morata ženin in nevesta nositi tradicionalna oblačila, v nedeljo pa sta lahko oblečena po želji (običajno si za nedeljo izbereta poročne obleke, kot jih poznamo pri nas). V poročnem salonu sva se oblekla v prav lepa tradicionalna oblačila in sva pod cvetličnim obokom pozirala kot mladoporočenca. "Naj vaju fotografiram, gospod Tekeste bo navdušen!" je rekla Asmait.

Zvečer sva se odpravila na tradicionalno eritrejsko večerjo. Italijanska hrana je sicer zelo priljubljena in pogosta, tradicionalna eritrejska hrana pa je pravzaprav zelo podobna etiopski. V tipičnem eritrejskem ambientu sva si privoščila 'indžero' (tanko kiselkasto testo nekoliko spužvaste strukture), servirano s kupčki zelenjave in enolončnico 'širo', ki je narejena pretežno iz fižola, v katero se namaka indžero in zelenjava. Jed je strašno okusna, zato sva se prenajedla. Po večerji sva le s težavo prilezla do hotela. Na eni strani vhoda v hotel je hotelska gostilna, poleg nje še internetna kavarna, na drugi strani pa je nočni klub. "No, tega še nisva doživela, greva na pivo?" In sva šla. Sedla sva k mizici v majhnem zatemnjenem in zakajenem prostoru. Prostor je osvetljeval le niz pisanih lučk nad barom, ki pa je bil bogato opremljen z istim žganjem, kot ga poznamo tudi doma. Naročila sva lokalno pivo Asmara in uživala ob delno ameriški, delno eritrejski glasbi. Tudi drugi so po parih ali skupinah sedeli za mizami in so skušali preglasiti glasno glasbo. No, saj to je pa isto kot doma, sva pomislila domotožno.

Prvo sajenje dreves
Oh, kako je lepo, ko te za dobro jutro ne čaka cel kup telefonskih obvestil, pošte in sporočil. Teh nekaj dni brez svetovnega spleta je bilo prav blagodejnih. Odrezana sva bila od sveta in od dela. A obveznosti so vseeno začele trkati na vrata. Nimava letalskih vozovnic iz Eritreje, kako ju bova sploh kupila s tako slabo povezavo?! Pa še Instagram, planiranje nadaljnjih premikov, boj za pridobitev drugega potnega lista … Dela je veliko in nisva ga več smela prelagati. Šla sva v najboljši internet cafe v mestu in upala, da bo vsaj približno deloval. Odprla sva stran za nakup letalskih vozovnic in čakala … 5, 10, 20 minut; čez pol ure je stran vendarle naložilo. Uau, kako dober trening potrpežljivosti! Ugotovila sva, kako razvajeni smo pravzaprav Slovenci. Pritožujemo se, če nam strani ne naloži v minuti. Po dolgi in naporni bitki s slabo povezavo nama je le uspelo urediti najnujnejše zadeve.

Potem sva šla do gospoda Tekesta in z njim na ministrstvo za kmetijstvo, kjer so nama dali dovoljenje za sajenje dreves. Tovrstne aktivnosti namreč zahtevajo cel kup birokracije. Gospod Mebrahtu naju je odpeljal do vrta ob robu gozda, kjer gojijo sadike. Rekli so, naj si izbereva štiri sadike in izbrala sva tiste, za katere so zagotovili, da so najbolj trpežne. Ko sva vprašala, za katere vrste gre, so povedali, da gre za drevo Olei Afrikani in pa Spathodea (slovenskih ustreznic žal ne najdeva, mogoče bo kakšen biolog lahko priskočil na pomoč). Sajenje je potekalo ob robu gozdička in ker na področju sajenja nisva več novinca, sva končala hitreje, kot sva pričakovala. Zahvalila sva se vsem prisotnim in čez pol ure smo že zapustili prizorišče. Bilo je kratko, a sladko.

Pogovor o paradoksu turizma in trajnosti in o prevzemanju odgovornosti
Gospod Mebrahtu naju je po poti nazaj povprašal, zakaj sva se pravzaprav odločila za sajenje dreves. Razložila sva mu svojo filozofijo. Rekla sva, da je vsak človek odgovoren za svoj delež škodljivih izpustov v ozračje, nekateri bolj, drugi manj. Tisti, ki imajo tovarne in velika podjetja imajo precej masla na glavi, tisti ki pa so zelo varčni pri porabi naravnih virov, poleg tega pa v službo pešačijo, pa precej manj. No, midva bova po obisku vseh držav sveta vsekakor med prvimi, čeprav izbirava večinoma 'eko' polete in da jih zmeraj kupujeva v zadnjem trenutku. Povedala sva, da se zavzemava za to, da bi vsak posameznik prevzel odgovornost zase, preračunal svoj ogljični odtis in ga izničil s sajenjem dreves. Država je tista, ki lahko poskrbi za večje ukrepe, kot je uvedba izključno zelene energije, a ker marsikatera država tega ne stori, katastrofalne posledice globalnega segrevanja pa so pred vrati, je morda čas, da tudi posamezniki zavihamo rokave. Najine sanje so obremenilne za okolje, tega se zavedava, a ne bova pustila, da ostane pri tem. Matic je že sam vešč v tovrstnih izračunih, vseeno pa sva se obdala še s kopico strokovnjakov, ki so nama pomagali preračunati najin ogljični odtis in ga pretvoriti v število dreves. Tako smo preračunali, da se morava naravi odkupiti s 300 drevesi. Številka je sicer tako ali tako zaokrožena navzgor, a vseeno jih bova posadila še precej več. Res, da sva v Eritreji posadila le štiri drevesa, a nekje je treba začeti.

Težave sodobne Eritreje
Mebrahtu naju je peljal do ceste, ki vodi v Massawo. "Destinacija ni niti približno tako zanimiva, kot je sama pot," je povedal skoraj simbolično. Pripeljali smo se do gostilne, ki ima razgled na neskončno vijugasto cesto, ki vodi nekam navzdol. Strma pot vodi skozi čudovito pokrajino, prizor pa popestri še železnica z majhnimi predorčki, ki vlaku proti Massawi utirajo pot. Naročili smo si pijačo in se v miru pogovorili ob pogledu na romantični okoliš. Gospod Mebrahtu je povedal, da pogosto obiskuje to gostilno, da tu najde svoj mir. "Zame je Eritreja najlepša dežela," je ponosno zamrmral. "35 let sem živel v Italiji, ki je vsekakor čudovita država, a doma mi je lepše, življenje je preprostejše in poteka počasneje." Rekel je, da je v mladosti moral od doma zaradi vojne z Etiopijo. V tistih časih je mnogo Eritrejcev odšlo v Italijo, a so se po vojni večinoma vrnili domov. Dandanes pa se selijo zaradi pomanjkanja delovnih mest. Mladina množično išče državljanstvo v Italiji, Nemčiji, celo v ZDA, ki v Afriki še zmeraj veljajo za 'obljubljeno deželo'. "Če bi le bilo dovolj delovnih mest, bi večina ostala doma," je rekel.

Po vrnitvi v mesto sva zavihala rokave in se lotila še čistilne akcije. Opazila sva, da je Asmara precej manj onesnažena kot večina prejšnjih krajev, pa čeprav v celem mestu nisva videla niti enega javnega koša. "Ljudje so večinoma tako disciplinirani, da odpadke nosijo do doma. Kazni za onesnaževanje so precej stroge," je že prejšnji dan ponosno najavil gospod Tekeste, nato pa potožil, da se je položaj poslabšal, odkar se v državo bolj množično priseljujejo Etiopijci, ki pa glede onesnaževanja nimajo zadržkov.

Tradicionalni ples
Zadnji večer v Asmari naju je gospod Tekeste povabil na tradicionalni ples. Pripeljal naju je do prizorišča in odšel. Okoli desete ure zvečer sva prispela v prostor, ki je po sami postavitvi videti kot restavracija, po množici zatemnjenih pisanih luči pa spominja bolj na diskoteko. Vse mize in stoli so bili usmerjeni proti odru, kjer je stal DJ, pred odrom pa je bilo plesišče. Ko smo vstopili, so vrteli latino glasbo. Začudeno sva se spogledala. Tradicionalen eritrejski ples? Še bolj začudena sva bila ob ugotovitvi, da sva v prostoru sama; no, poleg ekipe vsaj dvajsetih natakarjev in varnostnikov. Po številu zaposlenih sva sklepala, da se pripravlja nepozabna zabava, a ob polnoči še vedno ni bilo nobenega gosta. Gostje so začeli kapljati šele okoli pol enih, ko je DJ začel vrteti tradicionalno glasbo in ko sva končno dočakala tudi plesalce. Šlo je za tri moške in tri ženske, odete v tradicionalna oblačila, ki so v krogu in v trojicah plesali na osvetljenem plesišču. Zanimiva izkušnja, a strašno kratka. Odplesali so namreč le en ples in so že odšli iz odra. To je vse? Počakala sva dvajset minut. V tem času se je nabralo še nekaj ljudi. Predvidevala sva, da se bo kdo izmed gostov odpravil na plesišče, a se ti ni zgodilo. Vsi so pridno zrli proti odru, v tišini gledali DJ-ja in pričakovali naslednjo točko. Res smo jo dočakali. Plesalci so si tudi tokrat vzeli premor že po prvi pesmi. Čeprav je bila celotna zadeva strašno zabavna in zanimiva, sva se naveličala dolgih premorov in sva se odpravila nazaj proti hotelu.

Vrnitev v resničnost
Prišel je čas za slovo. Gospodoma, ki sta naju tako lepo pogostila, sva kupila bele vrtnice, ki se v Eritreji podarijo v znak hvaležnosti. Tako prijaznih in srčnih ljudi, kot sta Tekeste in Mebrahtu, pač ne srečaš vsak dan. "Tako, sam sem se dolga leta boril za mir in za 'en svet', a zdaj sem že star. Baklo miru predajam vam, mladim. Srečno!" se je poslovil s filmskim nagovorom. Dogovorili smo se, da se srečamo prihodnje leto v Barceloni, potem pa smo šli vsak svojo pot. Njega čaka organizacija teka za mir, naju pa načrtovanje obiska Libije. To bo še zanimivo, me zvije v želodcu, preden končam ta (pre)dolg zapis.