Trije Venezuelci, dve punci in tip. Potni list in bančne kartice imam, kar je najpomembneje. Prva slaba izkušnja po skoraj sedmih mesecih Latinske Amerike. Morda sem se tudi zato spozabil in se počutil med neznanci v Quitu preveč domačega. Pa se mi je zdelo malo čudno, ko sem tisti večer v neki gostilni srkal tretji gintonik in se mi je slamica venomer mašila, da ni šlo nič skozi. Morda mi je pijača vseh pijač hotela namigniti, da bi bilo morda danes bolje iti domov za peč, ne pa v noč. No, zdaj je, kakor je, hvala bogu ni bilo noža in pištole. Pravzaprav so me oskubili precej elegantno, tako da sem se imel večino časa pravzaprav prešerno, ker s pivom me ravno ni bilo treba siliti. Saj se jim bo vrnilo, malopridnežem, za vsakega križ raste. Načeloma.
Quito
Po takšni izkušnji je seveda težko hvaliti mesto, ker ti vedno nekje zadaj v glavi kljuje, kar se ti je zgodilo. A tudi dan pred tem, ko sem prvič šel po mestu, se nisem mogel odločiti, ali mi je všeč ali ne. Ljudje so prijazni, všeč mi je, ker imajo velik park v središču mesta, tudi katedrala na griču je impozantna. Ni mi pa všeč arhitektura, je neka neokusna mešanica med starim, socialističnim in modernim slogom. Ena stvar, ki mi je hitro stopila v oči, pravzaprav v nos, je smrad po urinu. Ne vem, ampak za vsakim drugim vogalom je po tleh tekla rumena rečica, ki jo je nekaj trenutkov prej iz sebe spustil neki možakar, ki si zdaj tam zapenja hlače. Ni bil videti kot kak pijanec ali brezdomec. Lulajo očitno bolj svobodno.
Obraze v Quitu je težko opisati. Nekaterim ljudem se vidi, da so Indijanci. Moški in ženske nosijo klobuk. Potem so tu drugi staroselci brez klobuka. Drugo pleme, verjetno. Večina ljudi na ulici je seveda mesticev. Škoda, da nimam več časa, zelo rad bi obiskal gorate in obalne predele te države in seveda Galapaško otočje. Kljub temu, da je menda zaradi velikega števila turistov na otočju že majhen Disneyland, bi si tja želel zaradi neverjetne živalske raznolikosti. Ampak vsega pač ne moreš, saj sem moral hitro proti Peruju pričakati očeta. V Ekvador se bo treba še vrniti.
Brez stvari
To, da nimam telefona in sem lažji za ameriškega stotaka, s katerim sem mislil plačati pot do Peruja, ni moja glavna težava. Neki telefon bom že nabavil, po denarju pa vrag. Najbolj me jezi to, da moj veliki nahrbtnik, ki sem ga pred mesecem dni v Cartageni preko kurirskega podjetja poslal v Quito, ni prispel. Mesec dni je torej premalo za dostavo enajstih kilogramov robe iz Kolumbije v Ekvador, torej v sosednjo državo. Med drugim imam v tistem nahrbtniku tudi star telefon, ki sem ga ravno za tak primer vzel s seboj. Pa rad bi si oblekel že kaj drugega kot iste tri majice in ene hlače. Tudi pohodnih čevljev nimam in čez nekaj dni bova šla z očetom v Amazonijo.
Sem poslal grozilno elektronsko sporočilo na podjetje, ampak dvomim, da bo to kaj zaleglo. Mislim, da bo treba počakati, da to vendarle enkrat v prihodnosti prispe do mojega znanca v Quitu in potem bom reševal stvari dalje. Tako pač hodim okrog z majhnim nahrbtnikom, v katerem imam prenosni računalnik in kamero, na rami s črno vrečo za smeti, v kateri imam oblačila, najnujnejše potrebščine in tradicionalno ropotuljo guiro, ki sem jo kupil v Popayanu za 25 tisoč pesov. Kot neki ropar sem. Še na mejah se vsi Venezuelci po malem delajo norca z mene, ko v vrsti stojim s tisto svojo vrečko.
Na mejnem prehodu med Ekvadorjem in Perujem jih je bilo znova veliko. Menda jih vsak dan prispe nekaj tisoč. Na srečo so tukaj mejni organi bolj modernizirani in greš v vrsto le enkrat, ekvadorski in perujski uradnik sedita eden poleg drugega in ti "poštempljata" potni list. Kljub temu smo čakali od osmih zjutraj do popoldneva v vrsti kot živina na zakol.
Slikoviti Peru
Dva dni je trajalo, da sem "priavtobusal" iz Quita do Lime. Severne dele Peruja sem videl zgolj skozi okno. Slikovita puščavna pokrajina se je raztezala od obale daleč v notranjost. Hribi, kanjoni z rečno strugo, suhi kot poper. Napol barakarske perujske vasi so prekrile vrhove hribov, pločevinaste strehe so se bleščale v žgočem soncu. Popolnoma drugačna pokrajina od tiste, ki sem jo videl v Srednji Ameriki in recimo Kolumbiji, Venezueli in Ekvadorju. Vsake toliko časa je bilo v oceanu desetine ribiških ladjic.
V Limo sem prispel smrdeč in utrujen od vožnje. Čeprav je avtobus komforten, nisem spal veliko. Vsi smo smrdeli, sploh Venezuelci, nekateri med njimi so bili na poti že štiri ali pet dni, nekateri celo več. Stopili so iz avtobusa. Večino so pričakali prijatelji ali sorodniki, nekateri pa so negotovo s kovčki pogledovali po ulici in se očitno prvič resnično zavedeli, da je zdaj konec poti in da so tukaj, v mestu daleč od doma, kjer bodo začeli svoje novo življenje. Lima je veliko mesto, prometa preveč, da se kar malo ustrašiš, če nisi vajen takšnega kaosa. S taksijem sem se zapeljal do turistične četrti Miraflores, kjer so stvari nekoliko bolje urejene, najel posteljo v prvem hostlu, ki sem ga videl, in skoraj zaspal pod prho. Zbudila me je šele hladna voda, ki je čez čas pricurljala iz stare cevi.
Koliko si star?
Ko sem prišel v sobo, je bila zasedena le ena postelja. Fant se je prišel takoj vljudno predstavit. Jeongbeen iz Koreje. Južne, kakopak. Težko sem razumel njegovo angleščino, tile Azijci imajo velikokrat res težave z izgovarjavo. No, saj mi si pa že njihova imena težko zapomnimo. "Koliko si star?," me je negotovo vprašal čez nekaj minut. "31," sem mu odvrnil, in začel se je smejati. Takoj mi je bilo jasno, zakaj me sprašuje in zakaj se smeji. Kot imamo zahodnjaki veliko težavo oceniti, koliko so dejansko stari recimo Kitajci, Tajci ali Korejci, tudi oni za nas nimajo pojma. "Sem mislil, da si recimo 25," je rekel. Sem vrnil oceno in ga ocenil prav tako na četrt stoletja. "Fant" je star 34.
"Kako dolgo že potuješ, Jan," je vprašal. "Sedem mesecev bo," sem odvrnil. "Ti?" Znova se je zasmejal in izstrelil: "En dan!" Sem se spomnil, ko sem imel sam v Cancunu prvi dan julija lani enako situacijo. Zelenec, ravno stopil iz letala, na drugi strani mize pa tip z luknjasto majico in brado kot Reinhold Messner. A moj južnokorejski prijatelj ima pred seboj še 364 dni potovanja, moje pa se je, če se bom držal načrta, že prevesilo čez polovico.
Zvečer sva šla za ovinek v neko gostilno na pivo. Ker spremlja šport, predvsem nogomet, je poznal Slovenijo s svetovnega prvenstva 2002 v Južni Koreji in na Japonskem, se spomnil gola Mileta Ačimovića, pa tudi vratarja Oblaka in Handanovića. Sam o Južni Koreji v športnem, kulturnem in turističnem smislu ne vem veliko, dokaj dobro seveda poznam zgodovinsko-politično situacijo korejskega polotoka. "Veš, kako je ... Tega sicer nihče noče na glas reči, ampak veliko mladih Južnokorejcev in tudi del politike v bistvu več ne vidi smisla v prizadevanjih za združitev obeh Korej. Preprosto toliko let že živimo narazen, veliko sorodnikov na severu je starih in je že umrlo," je razlagal Jeongbeen. Razumljivo. Vezi bledijo in kmalu razen skupne preteklosti ne bo ničesar več.
Čarovnik
Sedel sem na klopi in kadil, ko je prišel mimo tip in mi začel prodajati neki trik s kartami. "Dečko, nič ne bom igral, ker vedno izgubim pri takih igrah," sem mu kar naprej povedal. Potem me je seveda vprašal, kar sem vedel, da me bo: "Trava, koka, potrebuješ kaj?" Dvajsetkrat na dan me vprašajo, sploh zvečer, če bi kaj droge in če bi šel v kak klub na "kurbe". To mi gre res na živce.
Potem se je usedel zraven, me prosil za cigareto. In sva se pogovarjala. Miguel, čarovnik in razpečevalec na drobno. Pravzaprav je bil zanimiv pogovor, veliko mi je razložil, med drugim tudi, da je Peru trenutno v gospodarski stagnaciji, ker je predsednik Kuczinsky zelo star in nihče ne ve, kaj bo. Menjava oblasti v Latinski Ameriki je bila vedno težavna stvar, če ste kaj brali politološke knjige.
"Plače so se v zadnjih dveh letih znižale, nekateri za 250 ali 300 dolarjev delajo cel dan. Zdaj so prišli še Venezuelci, ki delajo še za manj," je razlagal, ko je mimo prišla deklica morda desetih let in ponujala neke žvečilne gumije. Nato je stekla k mami.
"Vidiš, to so kmetje, s hribov. Misleč, da bodo v mestu našli boljše življenje, pridejo dol. In potem se tukaj ne znajdejo, niso izobraženi in velikokrat končajo še slabše, kot bi v planinah, kjer imajo vsaj živino in polja, da pridelajo hrano," je še dodal. Včasih res drži tisti pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti.
Naslednji dan zjutraj ob šestih sem na Aeropuerto internacional Jorge Chavez čakal letalo iz New Yorka. Prišel je oče Robert in z njim pol kilograma težka Gorenjka s celimi lešniki. Juhu!
Moja pot: Quito (Ekvador) - Lima (Peru)
