Že v Ugandi mi je dala Turkinja Ceyda številko od Petra, ki iz Nairobija organizira safarije. Sem mu pisal, koliko bi stala tri- ali štiridnevna tura. Iz 500 sem prišel na 440 dolarjev, kar očitno niti ni tako slaba cena za štiri dni, vsaj glede na to, koliko so plačali ostali v avtu. Je vse vključeno, tako da ni treba skrbeti pravzaprav za nič in tudi v primeru, da nimaš denarja, ni treba nič dodatno zapraviti. Morda za spominke.

Seveda to pomeni spanje v šotorih ali motelih in preprosto hrano, ampak je dovolj. Dražji safariji so okoli 800 pa vse tja do 1.500 dolarjev, razlika je predvsem v nastanitvi, saj spiš v imenitnih resortih v divjini in v avtomobilu se ne tiščiš s še sedmimi ali osmimi ljudmi. Park in živali pa so iste.

V savani
Iz Nairobija do rezervata Maasai Mara ob meji s Tanzanijo je kakšnih šest ur vožnje. Je precej manjši park kot bolj znan Serengeti na drugi strani meje. Prišli smo zvečer in se nastanili v takšnih fiksno postavljenih šotorih tik ob vhodu v rezervat.

Po prihodu je takoj sledila večerna dveurna vožnja po parku. Pred vhodom smo čakali, da so uredili papirje. No, morda je to samo taktična poteza, da ti lahko Masajke prodajo verižice, zapestnice, kipce in maske, ki jih izdelujejo v vasi. Bile so tečne prodajalke. Razumem, da te nekdo vpraša trikrat, ampak da nekdo vztraja deset minut in ti tišči v roke zapestnico, je pa preveč!

Vožnja je bila nadvse zanimiva, verjetno tudi zato, ker sem bil na safariju prvič. Gnuji, antilope, različne gazele, bivoli, žirafe, levi, zebre ...

Zelo zanimivo je videti te živali v naravnem okolju, kot bi gledal kak dober živalski dokumentarec v živo. Nekatere niso ravno plašne in z avtomobilom lahko prideš zelo blizu. To je menda tudi razlika med safariji v Keniji in Tanzaniji. "V Tanzaniji se vozniki vodiči držijo ceste in vidiš, kar vidiš. V Keniji peljejo vsepovsod po savani, samo da bi lahko dobro videl žival. To sicer za slednje ni ravno dobro, zate kot obiskovalca pač," je razložila Ceyda, moja prijateljica iz Turčije. Res je, naš vodič Lawrence je vozil vsepovprek in ponekod smo bili od zebre ali leva le nekaj metrov stran.

"Levi so pravzaprav leni, niti lovijo ne. Vso hrano nalovijo levinje. Medtem ko so one na lovu, lev pazi na zarod. No, seveda je lev tisti, ki varuje ozemlje in ščiti levinje in mladiče pred drugimi levi, ki želijo prevzeti območje ali ubiti mladiče in hijenami ter podobnimi plenilci," je razlagal vodič Lawrence in dodal, da levi spijo okoli 20 ur dnevno, jedo vsakih nekaj dni.

Levi so sicer tudi kanibali. Zgodi se zelo redko, a včasih, ko premagajo nasprotnika in prevzamejo njegov teritorij, tega tudi raztrgajo in pojedo. Bojda, vsaj tako je dejal naš vodič, niso ravno agresivne živali, če jih ne provociraš. In če niso lačni, seveda.

Glej ga, soseda!
Pri večerji sem srečal dva Hrvata, ki ju je bilo težko zgrešiti, saj je imel eden od njiju kockasti dres od Rebića. "Kako je Hrvati, ste veseli zdaj, a!" sem dejal v hrvaščini. "O glej ga, glej! Od kod si? Iz Maribora? Lepo, lepo," je dejal Vedran, ki prihaja iz okolice Splita.

Ker so ravno dan prej Hrvati na svetovnem prvenstvu v nogometu v infarktni tekmi z Rusi zmagali po enajstmetrovkah, smo se seveda pogovarjali o nogometu. "Gledam tekme, vam privoščim zmago, dobro igrate," sem dejal. Vedran pa dodal, da kljub temu, kar se je dogajalo, misli, da na celotnem Balkanu ljudje navijajo za Hrvaško. Verjetno res. Saj to je na neki način tudi odraz zrelosti naroda, da sosedu privošči uspeh.

"Malo me skrbi za polfinale. Greva namreč na safari tja proti Kilimandžaru, v Amboseli, in tam ob desetih zvečer izklopijo vaški generator za elektriko in konec. Je ..., sto evrov plačam, da ga ženejo do enajstih, samo da bo televizor in tekma z Anglijo!" je malo v šali malo zares dejal Splitčan, sicer fotograf. Sem je prišel s sinom Josipom.

"Mislim, da je prav, da otrok vidi nekaj sveta. Sem ga vprašal, kam želi? Je rekel, da bi v Afriko, pa sva šla," je razložil prijazen sosed, ki je v mladosti že potoval po črni celini.

Malo sva se pogovarjala o Afriki, kakšne imava kaj izkušnje. "Ko sem bil mlajši, smo enkrat s prijatelji potovali po Tanzaniji. V neko vas smo prišli z avtom, ni bilo nikjer proste nastanitve. Pa nas povabi domačin, da prenočimo v njegovi izbi. Se pogovarjamo in potarna, da bi se rad poročil, a nima denarja za pet krav, kolikor je stala nevesta. In tako smo mi, ko smo se vrnili na Hrvaško, naredili nabirko in zbrali denar za njegove krave. Leto dni kasneje se odpravimo znova v Tanzanijo, pridemo v isto vas, nabavimo krave in jih priženemo možakarju domov! Drugi dan se je lahko poročil," je po spominu pobrskal Vedran in dodal: "Nato zvečer na veselici pridem do našega ženina in ga vprašam, ali mi podari verižico, ki jo ima okoli vratu. Bila je res lepa. Je hotel imeti 20 dolarjev!" V Afriki je danes danes, jutri pa jutri.

Drugi dan
V skupini smo se odločili, da bomo naredili celodnevni safari. Krenili smo ob šestih zjutraj in prišli domov ob šestih zvečer. Naporen dan. Mislim, saj si več ali manj v avtomobilu in sediš ali stojiš, ampak tudi to po 12 urah ni več prijetno.

Šli smo globoko v rezervat, videli smo vse že prej naštete živali in nekaj novih, denimo skupino slonov. Afriški savanski slon je največji med njimi in je prav tako najtežja žival, ki hodi po zemlji, saj lahko tehta tudi do šest ton. Je tudi večji od ostalih dveh vrst slonov, afriškega gozdnega slona in azijskega oz. indijskega slona.

Odrasel slon nima naravnih sovražnikov, mlade včasih napadejo levi. Sicer je slon v Keniji ena bolj ogroženih živali. Od okoli 150 tisoč slonov pred 50 leti jih je danes menda le še okoli 20 tisoč. Okli, ki lahko tehtajo tudi slabo tono, so namreč vredni veliko in ogromno divjih lovcev se ukvarja s tem, da pobijajo slone in jih prodajajo.

Blizu tanzanijske meje sta na brežini reke ležala dva velika krokodila, tu in tam je kakšen premaknil nogo. Nedaleč stran na sipini sredi vode je počivalo okoli 15 povodnih konjev. Kakšne velike živali so to, s kakšno veliko glavo! Iz vode na sicer mirni reki sta naenkrat skočili dve ogromni živali, odprli velika gobca in se začeli boriti! Voda je pljuskala vsepovsod! Povodni konj lahko tehta tudi dve toni, celo več. So zelo teritorialne živali, zato je bojev veliko. Kljub okornosti na pogled so tudi na kopnem hitrejši od nas in srečevanje enega in drugega skoraj vedno pomeni človeško smrt.

Kosilo smo jedli pod enim izmed dreves na hribčku sredi savane. Preprosto, kos piščanca, kruh, pol pomaranče in sok ter banana. Že smo mislili odpeljati, ko je nekaj metrov stran od kombija pristal velik mrhovinar, podoben jastrebu. Tudi sicer lahko vidiš različne orle in druge manjše ptiče ter seveda največjega med njimi, noja. Noj je največji ptič neletalec.

Na poti nazaj je bilo spet ogromno zeber in žiraf, nekje na cesti smo naleteli še na hijeno. Ko je videla avto, se je hitro skrila v travo. Nato smo videli še levinjo z mladičem in hitrega geparda, ki je bil kraljici živali nenavadno blizu. Te živali namreč med seboj navadno držijo določeno razdaljo.

Zvečer smo gledali nogometno tekmo med Francijo in Belgijo. Prijatelj Remi in Afričani so navijali za Francijo, skupina Belgijcev za svoje. Veliko Afričanov sicer navija za Francoze, saj imajo ogromno temnopoltih igralcev iz Afrike. Meni je bilo praktično vseeno, morda sem bil bolj za Belgijce, ker so, tako kot mi, majhen narod. Slavili so Francozi in se uvrstili v finale.

V Nakuru
Po nekaj urah vožnje smo prispeli k jezeru Naivasha, kjer lahko za dodatnih 20 dolarjev opraviš eno uro in pol vožnje s čolnom mimo povodnih konjev, flamingov oz. plamencev in pelikanov. Nisem šel, ko so ostali prišli z vožnje, sem tudi videl, da nisem nič zamudil. Tudi ob obali je bilo namreč veliko pelikanov in drugih ptičev, tako da sem lahko naredil nekaj lepih fotografij. Pa tudi pelikane sem videl že v Mehiki, v kanjonu Sumidero.

Pogovarjal sem se z Lawrenceom, ki je vodič že osem let. "Zelo rad delam, kar delam. Sem veliko na poti, ampak v naravi, ne v Nairobiju. Veliko ljudi spoznaš, različne kulture," je razlagal oče treh otrok in dodal: "Vendar te morajo zanimati živali in narava, drugače ne gre." Lawrence je res poznal skoraj vse ptiče in živali, ki smo jih videli ali v rezervatih ali nekje ob cesti med vožnjo.

Prespali smo v bližnjem mestu Nakuru, v hotelu. Res je sicer, da imajo tukaj vse stavbe, ki so malo bolj urejene, hoteli in podobno, visoko betonsko ograjo z bodečo žico na vrhu in oborožene varnostnike. Avtomobile pred vstopom na parkirišče večinoma pregledajo tako znotraj kot podvozje za morebitna eksploziva.

Zvečer smo v jedilnici gledali tekmo med Hrvati in Angleži. Jaz in natakar John sva edina navijala z naše sosede, ostalih nekaj navdušencev za Angleže. Na polovici drugega polčasa v prostoru ni bilo več nikogar razen naju. No, John je pač moral počakati, dokler jaz nisem šel.

Se je splačalo čakati. Ko sem šel po zmagi Hrvaške spat, sem si predstavljal, da se našim bratom po krvi te dni mora trgati od veselja in ponosa, tako kot se je nam v času košarkarskega evropskega prvenstva lani. Postelja je imela presenetljivo dobro vzmetnico, spal sem kot ubit.

Nosorogi in blato
V naravnem parku Nakuru lahko, če imaš srečo, vidiš tudi nosoroge. Mi smo jo imeli, saj smo videli odraslega in mladega. "V parku imamo črne in bele nosoroge, ki se razlikujejo tudi po tem, da eden trga travo s tal, drugi pa listje z grmovja. Sicer pa, kot vidite, so nosorogi zelo plašne živali. Tudi sicer veliko časa prebijejo skriti v grmovju," je razložil Lawrence. Žival jo je namreč urno ucvrla v gozd, ko nas je opazila. Na cesti je bilo tudi veliko pavijanov.

Nato smo odpeljali mimo velike skupine žiraf proti jezeru. Ker je nekaj dni nazaj deževalo, je bila senčna steza precej blatna in naš Nissan Urvan brez štirikolesnega pogona je obstal. "Potisniti bo treba," je dejal Lawrence. Jaz, Irka Lidya, Nigerijka Helen, Američanka Lizz in Kitajec Jouain smo se uprli z nogami v blato in hrbtom v vozilo. Nikamor.

Lawrence je po radijski postaji in telefonu klical svoje prijatelje. "Vidiš! Zdaj, ko potrebujem pomoč, so vsi nekje daleč. Ko pa jim sporočim, kje so kakšne živali, so vsi takoj tukaj," je dejal jezen. Nato je počakal četrt ure in sporočil, da smo se izkopali iz blata in smo na poti ter da je videl skupino žiraf. Čez deset minut so bili pri nas trije avtomobili! Nato so vendarle pripeli naš avto na drugega s štirikolesnim pogonom in ga spravili iz blata na trdi del ceste.

Odhiteli smo proti jezeru Nakuru. Vmes smo videli ogromno zeber, bivolov in žiraf ter na novo še skupino gozdnih svinj z zavitimi čekani. Ob jezeru so čuvaji s puškami pazili, da se horda bivolov ne bi približala obiskovalcem, ki so prišli opazovat plamence.

Pozno popoldne smo prišli nazaj v Nairobi, saj je bila na cesti velika gneča. S Francozom Remijem sva se dogovorila, da greva skupaj v Mombaso, saj isti dan letiva nazaj v Evropo in bi preživela zadnje dni na obali.

Joj, še teden dni torej in konec popotništva. Na neki način se že veselim, da grem domov. Po drugi strani pa bi še malo ostal, še malo potoval, šel še nekam naprej ... No, najprej bo treba nekaj zaslužiti, ker od zraka se vandrati ne da. Pa saj bo super po dolgem času biti spet doma. Tam, kjer imajo pršut in gorgonzolo.

Moja pot: Nairobi-Maasai Mara-Nakuru-Nairobi