Kampot z okolico je znan po pridelavi popra, ponašajo se tudi z geografskim poreklom Kampot pepper. Okoli 400 pridelovalcev popra je tukaj, delajo brez škropiv in umetnih gnojil. Organsko.
Pod nadstreškom so sedele žene in ženice, ročno prebirale poprove kroglice iz potrganih stebel ter jih sortirale v različne posode. Glasno so se pogovarjale po kmersko, a je pogovor nekoliko zamrl, ko smo prišli k mizi obiskovalci. Vodič je prevzel pobudo: "Ko poprovec obrodi, so najprej plodovi zeleni, nato jih nekaj pordeči. Rdeče potrgamo in jih posušimo. Polovica ostane rdečih, drugo polovico pa prekuhamo, da odpade skorja. To je nato beli poper. Iz zelenega popra, odvisno od sušenja, pridobivamo zelen ali pa črn poper." Na plantažah proizvedejo letno okoli 20 ton popra. Čeprav so časi, ko je poper dosegal vrednosti zlata, že dolgo mimo, vseeno ni tako poceni. Kilogram popra iz Kampota stane od 40 do 70 dolarjev veleprodajne cene za kilogram.
"Večino izvozimo. V Francijo, pa tudi druge evropske države," je še povedal kamboški vodič, ki se je med hojo po plantaži venomer nekaj hahljal in skušal s šalami malce impresionirati mlada dekleta v skupini. Ni mu ravno uspevalo, le neka bolj okrogla Nemka je malce prijemala za vabo. Zdi se mi, da je tem domačim všeč, da lahko malo koketirajo s tujkami. Težava je edino, da je pol žensk višjih od njih.
Poleg popra, ki podobno kot hmelj raste kot plezalka, a na lesenih palicah in pol nižje, imajo tudi papaje, rdeče pitaje, ananas, anono in druge tropske sadeže. V prodajalni sem kupil nekaj dimljenega popra, ki ima izjemen vonj in okus. Sicer je poper tukaj, ko je svež, precej drugačen kot to, kar kupujemo doma v supermarketih. Manj suh je in močnejšega okusa. S Claire sva hotela tudi v restavraciji pokusiti kakšne jedi, ki jih seveda začinijo s poprom tukaj s plantaže, a je bila že zaprta, saj se je večerilo. "Bolje, da greva, da naju ne dobi tema," sem dejal. Jest sva šla v gostilno v mestu, kjer sem prej že dvakrat jedel. Izjemen kmerski kari strežejo z lepljivim rižem.
Kitajci
Deževno obdobje kaže svoje zobe. V Kampotu je tri dni bolj ali manj deževalo, ni kaj veliko za početi. En dan se je malo pokazalo sonce in sem izkoristil polčas med novim dežjem tako, da sem se z Olgo zapeljal na Bokor, hrib slabo uro vožnje stran. Lepa in vijugasta cesta me ni več tako impresionirala, saj sem se v zadnjem mesecu ali dveh prevozil res veliko. No, je bil pa pogled na vrhu, na nekakšni razgledni točki, res lep. Oddaljen peščeni zaliv, mesto, na drugi strani pa zeleni hribčki, na vrhovih katerih so leno počivali oblaki. Neka velika zasidrana tovorna ladja je bila skoraj edino plovilo v velikanski gmoti vode. Kako je vse malo z višine. Malo pogrešam od doma hribe. Da pešačiš nekaj ur in nato za nagrado vidiš svet pod seboj tako majhen. Pa tudi problemi so z dva tisoč metrov visoko precej manjši. Ali pa si že nad oblaki in lahko v soncu opazuješ neskončno polje puhaste beline, ki jo tu in tam predirajo ozki vrhovi dovolj visokih gora.
Odpeljal sem nekoliko naprej od razglednika, do zapuščene kamnite cerkvice, nekoliko višje ob cesti. No, popolnoma zapuščena očitno ni bila, saj je bilo pri oltarju nekoliko cvetja, prostor je bil bolj ali manj izropan. Zunaj, na stenah, je bilo videti luknje od krogel. Menda so se v času Rdečih Kmerov tukaj v cerkev zatekli nasprotniki, potem je prišlo do streljanja. Ali so bili Kmeri v cerkvi? No, v glavnem, bitka. Na vrhu hriba bi morala biti stara igralnica, danes zapuščena, a v francoskih kolonialnih časih mondena zgradba za veseljačenje in zapravljanje denarja. Malo sem se veselil, ker so mi všeč take, duhcev polne stavbe, ampak na moje presenečenje so stavbo obnovili. Precej neokusno po mojem mnenju. Ne vem, ali je zdaj še vedno igralnica ali hotel, morda oboje. Sicer so v Kambodži posel iger na srečo in hotelirstva na veliko prevzeli Kitajci.
Naslednji dan sem se z avtobusom odpravil v Sihanoukville, od koder pelje hitra ladja na otok Koh Rong Samloem. V Sihanoukvillu je ogromno igralnic. Vse so v lasti Kitajcev, ki so tudi po večini gostje. Kambodžani jih sicer ne marajo, a tistim, ki imajo za prodati zemljo, denar ne smrdi. Ekonomska kolonizacija.
Otoško življenje
Koh Rong Samloem je manjši od sosednjega Koh Ronga, zato sem se namenil tja. Vedno izberem manjši otok, ker se mi zdi, da bo večina turistov šla na večjega, kjer se več dogaja, meni pa je bolj všeč, če je mir. Vsepovsod je tako ali tako dovolj ljudi, če se hočeš družiti. No, kot sem hitro ugotovil, težav s preveliko gnečo ni, ker je zaradi deževne sezone tukaj zdaj zelo malo ljudi. Hostli in bungalovi vasice M'pai so skoraj prazni. Neki par sem vprašal, kje spita, pa sta me napotila v hostel Drift, streljaj stran od glavnega pomola, ki je bil do pred kratkim lesen, zdaj pa ga bodo delavci spremenili v betonskega.
Dobro sem izbral. Hostel vodi danski par, Maria in Kristian. Gareth iz Walesa in Francozinja Marie pomagata v zameno za hrano in nastanitev. Pep iz Španije, Julliete iz Francije, lepa Argentinka Martina in jaz smo gostje. Sproščeno vzdušje. Na celotnem otoku, v vseh vaseh skupaj, je morda 500 ljudi trenutno, ne več. Postelje z ventilatorjem, ki malo pomaga pri nočni vročini. Školjko splahneš z vedrom. Pločevinka piva Klang za dolar. Peščena plaža pred hišo. Otok.
Jest grem 50 metrov na levo, k domačinom. Prvič sem naročil rezance s piščancem. Dobil sem riž s piščancem. Drugič sem naročil enako, dobil juho s piščancem. No, tretjič sem dobil, kar sem naročil. Pa glej, vse je dobro. Je pa otoško življenje vseeno drugačno. Kot tujec se moraš res privaditi na to, da se vse bolj improvizira. Elektrika pride in gre, ljudje se hitro menjujejo, da se tudi v "raju" začne vse ponavljati, da ne moreš uživati v vseh stvareh, ki ti jih nudi celina.
Čez pet let
"Kaj ti je kdaj dolgčas, pogrešaš Dansko?" sem vprašal Kristiana en dan, ko sva slonela vsak na svoji strani točilnega pulta in pila sok. Resno. Sok. "Hm? Okoli dveh hiš je vedno kaj za postoriti, vse je leseno, moraš vzdrževati. Ampak ja, postane monotono, vedno isti pogovori, od kod si, kako dolgo potuješ, kje vse si že bil. Pa hrano pogrešam od doma, družino," je razložil in dodal: "Saj zdaj z dekletom prodajava hostel, greva živet v Kampot, imava tam nekaj zemlje." Sprememba načina življenja. Veliko tujcev je v Kampotu, ki so nekaj let živeli na otokih, nato pa so potrebovali nekaj drugega. "Vse se spreminja. Pred petimi leti je bil najin hostel šesta nastanitev v vasi, šesti lokal s pijačo. Danes je 48 hostlov ali gostilnic. Si predstavljaš?"
In ne zgolj to. Sosednji večji otok, Koh Rong, so na tri četrt pokupili Kitajci. Zgradili bodo počitniške resorte, letališče. Novo cesto čez otok že delajo. Veliko otokov v Kambodži je na prodaj oziroma jih lahko najameš za 99 let. Kakšnih deset minut hoje na plaži naprej od vasi M'pai, kjer sem, so Kitajci kupili bungalove in bodo zgradili hotel. Zraven so že zredčili gozd, prav tako za dva manjša hotela. Lahko si torej predstavljate, kako bo še pred kratkim napol neobljuden otok videti čez pet let. Je pa seveda treba dodati, da je že zdaj večina gostilnic in nastanitev v rokah tujcev, po večini Evropejcev. Kitajci bodo le vzeli "svoj" delež.
Pod vodo
Ko sem naročil zajtrk, je Clayton pil verjetno že tretje pivo. Hipi, star okoli 60 let, nekje z juga Anglije. Morda tudi manj, ampak življenje, pa verjetno tudi veliko mamil in alkohola so pustili brazde na obrazu. Sva se nekaj zagovorila. "Potapljal bi se? Tam pri Erin najdeš Toma, on je potapljač, nekdanji irski specialec. Lahko greš z njim." Sem šel in se s Tomom dogovoril za tri potope, ponoči in dva podnevi. 130 dolarjev. Za rojstni dan. "Šamik bo šel s teboj, okej?"
Okej. Šamik je Indijec, inštruktor, ki se preživlja s potapljanjem po Goi, Andamanskih otokih, Tajski in zdaj tukaj. "Prva lokacija se imenuje Corner Bar (bar na vogalu), ker se ribiči, ko je nevihta, vedno zasidrajo tam in nalivajo s pivom," je na barkači razložil nasmejani Indijec. Nočni potop z vidika rib ali drugih živali ni bil kaj posebnega, ampak sem videl, da bo podnevi odličen potop, ker je dno res bogato s koralami. Me je pa popolnoma prevzela bioluminiscenca, svetleči plankton. Če sem bil v Nikaragvi navdušen, je bilo to tukaj daleč boljše. Ko si z roko zamahnil pred seboj, se je v trenutku osvetlilo stotine majhnih lučk, ki so sledile moji roki. Še na obveznem premoru na globini petih metrov sem mahal okoli sebe kot bedak, medtem ko je Šamik gledal svojo uro, ki odšteva minute.
Drugi dan sva šla na isto lokacijo podnevi. Lep koralni greben, kar nekaj koral in drugega življa, ki sem jih videl prvič. Anthelio ali morda Xenijo, na primer. Ricordeje. Na drugi lokaciji je bilo res veliko imenitnih koral, od rdečih sodčkov, v katerih se skrivajo ribe, do pahljač in koral, podobnih krožnikom s pol metra ali več premera. Na koralah je bila tudi takšne vrste bela trava, ki – ko se je dotakneš – v trenutku izgine v luknjo. Pa tudi jate manjših rib, velika napihovalka med njimi. In "Nemo". Mi je pa jasno, da če se želim še naprej potapljati in od tega nekaj odnesti, bo treba vzeti v roke knjigo ter si pogledati vrste koral in rib.
Saj ti povedo v angleščini, ampak tega je veliko. V morju je takšno bogastvo! "Kakšne tri ure plovbe stran je potopljena japonska trgovska ladja, Burma Maru. Ampak leži na okoli 70 metrih globine, kar je že tehnični potop, za res izkušene potapljače," je še razložil Šamik na poti nazaj. Šamik se čez teden dni odpravlja nazaj Andamane, zdaj je tam sezona, pravi. Tukaj je zdaj mrtvilo, bila sva namreč sama.
Poker
Tom me je povabil na poker zvečer: "Texas Holdem? V Buffalu, na vrhu ceste." Dobro, pridem. Zanimiva scena. Clayton, ki je bil že tako pijan in zadet, da sem mislil, da bo zaspal. Zraven njega dva Japonca, Hiro iz Tokia in Taka iz Osake, trije mladi rahlo okajeni Angleži, specialec Tom, Danny, rojen v Iranu in odrasel na Norveškem, in Kam, nasmejan otočan ter lastnik lokala, v katerem smo igrali. Clayton, vidno najstarejši, je venomer trepljal Hiro-sana po rami. Končal sem kot peti. "Kdor nima v kartah, ima pa v ljubezni," sem citiral naš pregovor. Dannyju se je zdela dobra misel. Zjutraj sem srečal Claytona in ga vprašal, kdo je zmagal: "Ja, si prišel domov s kaj denarja ali suh?" Nič se ni spomnil, čeprav je bil, ko sem ponoči odšel domov, najmanj tretji.
Tudi na otoku dežuje že tri dni. Je ... Deževna sezona!
Moja pot: Kampot-Sihanoukville-Koh Rong Samloem-Sihanoukville-Kampot-Phnom Penh
