Bil sem ravno na križišču dveh cest, ena vodi v gore proti Medellinu, kjer je bolj hladno, druga proti Alborentesu, počitniškemu kraju ob karibskem morju. Malo sem pogledal po spletu, kako je videti. Zdravilno blatno kopel imajo ... zanimivo. Zajahal sem bicikel, usmeril navidezno sabljo naprej in zakričal: "Frenki, proti morju!" Zdaj bi moral Frenki napeti mišice in zahrzati, pa ni. Ker je bicikel. Pritisnil sem na pedala, zaslišalo se je tiho brnenje gum po razbeljenem asfaltu.

Na pot
Da sem odkolesaril iz Cartagene v nedeljo, se je izkazalo za pravilno odločitev. Je namreč razmeroma veliko mesto s kaotičnim prometom in tudi na Gospodov dan je bilo na cesti še vedno precej vozil. Po mestih, zabasanih s prometom, plini in prekomernim hupanjem, in tukaj so taka skoraj vsa, ni prijetno kolesariti. Po dobri uri sem prišel na manj prometno glavno cesto, kjer je šlo laže. Večina cest ima ob beli stranski črti še od pol metra do metra asfalta in tam je moj prostor. Hitro sem opazil, da se me vozniki vlačilcev, rečejo jim "mula", na široko izognejo, tako da me ne straši vseh šest parov koles, ko primeljejo mimo. Prvi dan sem uspel pregoniti dobrih 50 kilometrov. Za barskega lenuha niti ni tako slab dosežek. Opazil sem, da sem imel sedež nastavljen preveč naprej in navzdol, kar sem rešil drugo jutro z "imbus ključem" v neki obcestni mehanični delavnici. Zdaj se sedi bolje.

Ker je Frenki sestavljen iz dveh koles, ima spredaj pnevmatiko za gorsko kolesarjenje, kar mi na asfaltu ne dela ravno usluge, zadnja guma pa je "itak" napačno obrnjena. Dobro, "mamo kaj mamo", bom uredil v prihodnje. Sem kar precej naložen, ampak zdaj je prepozno, nahrbtnik je že nekje na poti v Ekvador. Po kakšnih treh urah kolesarjenja na žgočem soncu sem se tudi vprašal, zakaj si, cepec, nisem nabavil kakšnih sončnih očal. In vidiš, sreča, čez pol kilometra sem iz trave ob cesti pobral pikčaste kitajske "rejbanke". Čez desno podrsano lečo se sicer malo slabše vidi, ampak bolje je kot nič.

Trenutki, ki polepšajo dan
Rit me boli. Noge tako ali tako. Sonce neusmiljeno nažiga. Včasih kar napol sanjam kozarec s kockami ledu, po katerih steče pijača v moje grlo. Prvi dan se mi ni zdelo tako hudo, drugi dan pač. Na srečo je teren v teh krajih bolj položen. Mislim, večinoma so dolgi rahli klanci navzgor in dolgi rahli klanci navzdol. Taki hribci, bi se reklo. Dejansko bi s kakšno specialko brez teh torb odzadaj šlo hitro kot hudir! Pri neki gostilni sem ustavil, da počinem in spijem vode. "S kolesom si? Lepo, lepo. Iz Cartagene? Uh, to je pa daleč," je v spoštovanju mojega početja pokimal natakar in mi prinesel ledeno mrzlo vrečko vode. Voda v vrečki je najcenejša, tri in pol deci stane deset centov, preračunano v evre. Ni mi je hotel zaračunati. Za bicikliste je zastonj, je dejal. Ne gre za denar, gre za gesto.

Nasploh sem presenečen, kako te ljudje obravnavajo, ko pri vaški obedovalnici prisloniš kolo in sedeš za mizo. Ker se tukaj vsi vozijo z motorji, občudujejo ljudi, ki gonijo naloženo kolo v taki vročini. Vsi malo pobarajo, kam sem namenjen in dvignejo palec v odobravanje. Nekje pri Tolu vieju so popravljali cesto in delavec je odložil loparček, da sva lahko udarila petko, ko sem pripeljal mimo.
"Vau! A ti po svetu potuješ s kolesom?" me je pobaral pobič pri neki prazni gostilni, ko mi je prinesel plastenko vode in dodal, ali sem morda Američan? Ali Kanadčan? Sem mu rekel, da lahko cel dan ugiba, a ne bo zadel. "Iz Slovenije sem, tam pri Italiji," sem dejal in očitno mu je bilo, kljub morda 12 letom starosti, takoj jasno, od kod. Iz oči mu je silila iskra, ki jo vidiš zgolj pri pametnih otrocih. Vedoželjnost. Malo sva se pogovarjala, sem mu zabičal, naj hodi v šole. Iz tega fanta bo še nekaj. A sem ga moral razočarati, da nisem svetovni biciklist, ampak totalni amater, ki prvič pritiska pedala tukaj čez njegove klance. No, ali v Kolumbiji ali v Pernici, nekje je treba začeti, mar ne? "Naj te Bog varuje na poti!" je še zaklical v slovo in pomahal. Majhni trenutki, ki mi polepšajo dan.

Nevaren klanec
Gledal sem vse tovornjake in avtomobile, ki so se počasi prebijali proti vrhu hriba, nekaj kilometrov pred mestom Sincelejo. Res je bil strm in zelo dolg klanec. Kolesariti v hrib ni prišlo v poštev. Bil bi prepočasen, "mule" pa so vozile ena za drugo navkreber, na drugem pasu pa ena za drugo navzdol, tako da ni bilo prostora za izogibanje. Cesta je bila ozka. Kolo bi lahko potiskal po majhnem pasu trave, recimo. Nič, štopal bom, bo že kdo ustavil in me "potegnil" do vrha.

Po desetih minutah sva s Juanom Paolom že nalagala Frenkija na njegov poltovornjak. Ko sem iz "kripe" gledal na nabito cesto, sem videl, da sem se dobro odločil. Zapeljal me je celo do hotela v Sinceleju. Pravzaprav mi je naredil veliko uslugo, ker Sincelejo sploh ni tako majhno mesto, kot sem mislil, in promet v središču je grozen. "Veš, tudi jaz sem biciklist. Tisti ovinek tam navkreber je zelo nevaren, zato sem ti ustavil. Sem ga prevozil enkrat in nikoli več. Polno vlačilcev, izpušni plini ... ni za kolo," je dejal dobrosrčni Kolumbijec in mi dal še telefonsko številko, če bi šlo kaj narobe, da ga lahko pokličem. V hotelu so mi zjutraj, ko sem nalagal Frenkija, dali za na pot sadje in pijačo.

Proti obali
Iz kraja La Ye proti Arboletesu je za kolesarjenje odlična cesta. Večinoma položna, razen skozi nekaj vasic in mesto Monteria sem se večinoma vozil ob prostranih travnikih, na katerih so se pasli krave in biki. V obcestnih gostilnah tako postrežejo goveje meso v čebulni omaki, ki je izvrstno. Vode tukaj s seboj ne potrebuješ veliko, ker je povečini vsakih nekaj kilometrov kakšna majhna prodajalna ali kakšna gospa na stojnici ob cesti natoči hladen sok. Za vsak primer imam sicer vedno liter vode v torbi in nekaj suhe hrane, oreščke in to. Se je zadnji dan izkazalo za dobro imeti rezervo, kajti na 20 kilometrih po Monterii za čuda ni bilo nikjer nobene gostilne, niti prodajalne, jaz pa lačen in žejen kot volk.

Po kakšnih 70 kilometrih vožnje tisti dan sem ustavil taksi. Ura je namreč kazala pol petih, kar je kakšno uro in pol do teme. V tem času ne bi prišel do obale, saj je bilo še 50 kilometrov, v temi pa ne želim voziti. Frenkija smo naložili na prtljažnik. "Oprosti punca, ampak jaz res smrdim," sem že vnaprej dejal dekletu, s katerim sva se nato skupaj tiščala na sopotniškem sedežu majhnega Chevroleta.

Prazniki ob morju
"Si lačen? Boš pivo?" me je vprašal Juan, lastnik hostla EL Faro v Arboletesu, čeprav še nisem dobro odložil svojih reči. Sem edini gost, nastanitve ravno obnavljajo. Dodelili so mi sobo na vrhu, tako da imam blažen mir, tudi morje se vidi čez strehe, saj je plaža le streljaj stran. Prebivalci pokrajine Uraba slovijo po svoji gostoljubnosti in vsaj do zdaj se je to potrdilo. Ko kuhajo, me vedno povabijo k mizi. Zjutraj me Kamila, ki pomaga Juanu v hostlu, vedno vpraša, ali mi pripravi zajtrk.

Arboletes je sicer turistično mestece, a ne za tujce. Gostje tukaj so večinoma domači, iz Bogote ali Medellina. Juan se trudi privabiti več Evropejcev, saj je sam pet let živel v Nemčiji in ima rad družbo z druge strani luže. Mislim, da sem se pravilno odločil božične praznike preživeti nekje v manjšem kraju.

"V Medellinu je za božič norišnica, za novo leto prav tako! Nikamor ne moreš, vse je zabasano," so mi dejali trije fantje, ki so sem prikolesarili iz Medellina. Srečali smo se v hostlu, nekaj ulic stran, kamor sva šla s Juanom zvečer na pivo. Kje in s kom bom za Božič, še ne vem. Verjetno se bomo v hostlu kaj organizirali. V mislih bom pa pri družini in prijateljih, ki me čakajo doma.

Drugačna Kolumbija
Počasi, a nekam sem vendarle prilezel. 350 kilometrov sem pregonil. Od Goričkega do Pirana, recimo. Poleg tega, da se sam s seboj borim na tem kolesu - priznam, da mi je precej všeč, če kaj brni pod ritjo - je dejansko najboljša stvar sledeča: kar sem videl v teh nekaj dneh, to je druga Kolumbija! Tista, ki je ni moč videti v turistično obljudeni Cartageni, Palominu, Tagangi in drugih središčih. Možakarji v vaškem baru pred neizmerno glasnimi zvočniki vase tiho zlivajo pivo. Ni važno, kakšna je glasba, samo slišati se more do sosednje vasi. Motocikli brnijo z vseh strani, ljudje po cestah tiščijo cize s sadjem in zelenjavo, vsi nekaj vreščijo, prodajajo to in ono, zazvoni in gruča otrok pridrvi iz majhne vaške šole ... Tolu Viejo, San Onoforo, Sincelejo, Sahagun, La Ye, Monteria in konec koncev tudi Arboletes so kraji, kamor pride zelo zelo malo tujcev. Sploh na kolesu. Na celotni poti sva namreč v pozdrav dvignila roke le z enim norcem, ki je podobno naložen kot jaz pritiskal pedala v nasprotno smer.

Fotografije so kronološko. S telefonom, s kamero. Meni se zdijo dobre. Ni vse v resoluciji. Vse je trenutkih.

P. S. Ker se bomo brali ravno na 25. december, naj spomnim na Mlakarjevo Božično ..."Vesel božič vsim, vesel božič vsim, vesel božič vuoščim prou vsim!" Zavrtite si jo, zelo pomenljiva skladba. Priporočam predvsem nekoliko bolj zagrenjenim bralcem svojih zapisov.

Lepe praznike! Vsem.

Moja pot: Cartagena-Cruz del Vizo-San Onofre-Sincelejo-La Ye-Monteria-Arboletes