V ZDA te listine nima več kot tretjina državljanov, kar pomeni, da razen Portorika ali Samoe morda nikoli niso stopili zunaj meja svoje sicer ogromne države.
"Moji bratje in sestre so bolj zapečkarji, starši tudi, jaz sem si pa vedno želel potovati in spoznati kaj drugega kot Ameriko," začne razlagati Terry, 30-letni učitelj angleškega jezika, ki je odrasel v zvezni državi Ohio. Dve leti je živel v Združenih arabskih emiratih, kjer je poučeval angleški jezik v eni izmed osnovnih šol. Medtem je njegova mati hudo zbolela. Hotel se je vrniti, a ga je prepričala, da naj ostane. "Mislim, da je videla, kako veliko mi pomeni, biti v tujini, kako srečen sem, mislim, da za to ni želela, da pridem domov. Ko sem po letu dni vendarle prišel, mi je oče izročil pismo, ki mi ga je tik pred smrtjo napisala mati. Želela si je le eno, da bi njen pepel raztrosil po svetu, kamor koli me bo pot zanesla," je s solzami v očeh povedal dobrosrčni Američan. Tako ima v svojem nahrbtniku tudi nekaj materinega pepela, ki ga raztrosi tam, kjer se počuti dobro, kjer s kakšnim krajem ali ljudmi vzpostavi posebno povezavo. "Morda si je želela potovati, a si ni upala ali ni mogla. Konec koncev nas je bilo pet lačnih ust," dodaja.
Slovenija in Ohio
S Terryjem sva se od prvega dne zelo dobro razumela. Tako dobro, da sem celo lahko pokal vice na račun temnopoltih ljudi. Terry je temnopolt. Ker mi je za barvo kože vseeno, si vzamem pravico, da se lahko šalim tudi na ta račun. Terry se je tudi. Sicer je res zanimivo, kakšni ljudje se včasih naberemo skupaj, iz kako različnih okolij prihajamo, kako različno smo odrasli.
Recimo: jaz sem odrastel v Pernici, na vasi, živeli smo v veliki hiši ob jezeru. Starši še zdaj. Hodil sem v podružnično šolo, kjer nas je bilo v razredu devet. Dve punci in sedem fantov. Potem smo šli na matično šolo v Pesnico, kjer nas je bilo v razredu 16. Vsi belci.
Terry je odrastel v predmestju milijonskega Columbusa, glavnega mesta Ohia. S starši in štirimi sestrami in brati so živeli v vrstni hiši, takšni z malo zelenja pred vrati. V razredu je bilo okoli trideset otrok. Vsi temnopolti. "Sploh ne vem, ali je bil, razen učitelja, kakšen belec v šoli. Če ti po pravici povem, nisem prepričan, ali smo sploh imeli kakšnega latinosa. Šele na fakulteti, kjer se je vse skupaj premešalo, sem si našel prijatelje med belci in Mehičani ali Portoričani," je dejal.
No, pri nas v Ljubljani se ni nič premešalo niti na univerzi. Včasih, ko razlagam o Sloveniji, me kdo vpraša, ali imamo kaj temnopoltih ali Azijcev. In rečem, malo za šalo, malo pa zares, da imamo morda sto temnopoltih in tisoč Kitajcev. Sem Terryju razložil, da sem prvič videl temnopoltega človeka v živo v Gradcu v Avstriji, kjer je pred neko trgovino delil letake. Bil sem star kakih deset let, nekaj takega. Slovenija je res bela država. No, saj je Avstrija tudi, a Dunaj in Gradec sta vendarle nekoliko kozmopolitanska, srečaš lahko ljudi iz vseh vetrov. V Ljubljani in Mariboru se mi zdi, da šele v zadnjih nekaj letih lahko med otroki, ki pritečejo iz šole, vidiš kakšno mulatko, ki je Slovenka. Recimo, moj kolega Seku Conde s televizije je, poleg piranskega župana Bossmana, recimo, eden redkih prepoznavnih temnopoltih ljudi v družbenem življenju naše deželice.
Frenki je ostal v Medellinu
Frenkija, bicikel, s katerim sem nekaj časa vozil po Kolumbiji, sem prodal lastniku jezikovne šole, kjer sem bil na predavanjih španščine. Nahrbtnik, ki sem ga iz Cartagene poslal naprej v Quito v Ekvador, tja še ni prispel, pa je minilo že skoraj mesec dni. Sem šel na izpostavo kurirskega podjetja, pa so rekli, da je šel iz Kolumbije, da pa ne vedo, kje v Ekvadorju je. Super. Tako zna biti, da bom tudi iz Quita proti Limi odpotoval s svojim majhnim nahrbtnikom in črno vrečo, v kateri imam stvari, ki sem jih tovoril na kolesu. Skoraj nič nimam, le dvoje hlače, dvoje spodnjice in tri majice ter srajco. Vprašanje, ali bom sploh kdaj videl tisti svoj nahrbtnik, glede na to, da bom že v Peruju, ko bo po "latinskoameriškem času" to vse skupaj prispelo do mojega prijatelja v Ekvador.
Proti Ekvadorju
Iz Medellina sem se odpravil proti meji z Ekvadorjem, okoli tisoč kilometrov ceste je do tja. Vmes sem za en dan naredil postanek v Popayanu. Najprej sem mislil prenočiti v Caliju, a je veliko mesto, lažje je v majhnih. Dobra odločitev, Popayan je dober cilj za kakšen dan, saj je staro mestno jedro majhno in lahko praktično vse opraviš peš, tudi do avtobusne postaje je le deset minut hoje. Stari del mesta ima veliko kolonialne arhitekture z zanimivimi cerkvami, v parku Caldas je polno ljudi. Popayanu pravijo tudi Belo mesto, in res, vse zgradbe v starem delu imajo belo pročelje. Šel sem na kosilo. Kurja juha, piščanec na žaru z rižem, rdečim fižolom in ocvrto banano, dva evra. Res poceni.
Nad mestom, velikim kot Ljubljana, se dviga hrib, iz katerega je lep razgled nad pokrajino sredi Andov. Pravzaprav je zanimivo, da je dolina tako ogromna, da sploh nimaš občutka, da si v mogočnih hribih, okoli 1800 metrov nad morjem. Sicer je Popayan dobra izhodiščna točka za pohodništvo, gorsko kolesarstvo, ogled kavnih plantaž ter drugih naravnih znamenitosti. Škoda, da nimam več časa. No, saj vsega tako ali tako ne moreš videti.
Do meje z Ekvadorjem sem šel z nočnim avtobusom, saj tako ubijem dve muhi na en mah: spim lahko na avtobusu, saj so precej udobni in privarčujem, pa tudi čez dan si lahko še kaj ogledam. Čeprav je od Popayana do meje okoli 400 kilometrov, pot traja okoli deset ur. Nočni avtobusi gredo namreč v konvoju, ki ga spremljata vojska in policija. Kljub premirju med vlado in uporniškimi skupinami očitno nevarnost pred ropanjem in ugrabitvami še ni popolnima minila.
Zgodaj zjutraj, okoli šeste ure, sem prispel v obmejno mesto Ipiales. Glavna turistična znamenitost Ipialesa je Santuario de las lajas, cerkev, zgrajena v kanjonu, nekaj kilometrov stran. Meglice se še niso dodobra dvignile, ko sem prišel tja in se spustil dol do cerkve. Svetišče so zgradili v 18. stoletju, potem ko je hčerka staroselke Marie Mueses na tem mestu spregovorila, čeprav je bila do tedaj nema. Materi je sporočila, da jo je "poklicala sveta Marija". Verjetno znana zgodba tudi iz drugih katoliških svetišč po svetu. Gre za zanimivo zgradbo v neogotskem slogu, ki je eden najbolj obiskanih romarskih krajev daleč okoli. Na skalnatih stenah okoli in okoli cerkve je verjetno tisoče ploščič z napisi posameznih družin, ki prosijo za srečo, milost in podobno. Odveč je seveda poudariti, da so ljudje tukaj zelo zelo verni.
S trebuhom za kruhom
Z vrečo čez ramo sem pripešačil do meje med Kolumbijo in Ekvadorjem. Dve uri smo stali v vrsti samo za štampiljko za izstop iz države. Ko sem končno prišel čez most na ekvadorsko stran, je bila vrsta okoli in okoli migracijske pisarne. Čakali smo ure in ure. Pol Venezuele je tukaj, samo v Kolumbijo se jih je iz te obubožane države zateklo že pol milijona. Večinoma srednjih let in mladi gredo na tuje, v Kolumbijo, pa čez Ekvador proti Argentini in Čilu iskat boljše življenje. Po svoji enotedentski epizodi v Maracaibu v Venezueli pred mesecem dni jih popolnoma razumem. Ko sem stal skupaj z njimi tam pred mejo, so se mi v glavi zavrteli posnetki izpred dveh let, ko sem za Televizijo Slovenija poročal o prihodu beguncev s slovensko-hrvaške meje. Iz Venezuele se bodo v naslednjih letih izselili milijoni ljudi, saj s plačo nekaj dolarjev na mesec pač ni mogoče živeti, tudi v socializmu ne.
"Na počitnice gremo, v Argentino. Na zelo dolge počitnice," se se v skupinskem taksiju zafrkavali trije mladi Venezuelci, ko sem jih pobaral, kam kaj gredo. "Vse sem prodal. V žepu imam 500 dolarjev in s tem moram priti do Argentine, si najti službo in začeti novo življenje," je razlagal eden izmed njih. Pot je skrbno preračunana, jedo enkrat na dan, spijo na avtobusih, ali če je res nujno, plačajo za prenočišče. Eden mi je dal v roko 500 bolivarjev, za spomin. "Veš, da zdaj za en dolar dobiš 200 tisoč bolivarjev," mi je dejal. Decembra, ko sem bil tam, si za dolar plačal 100 tisoč bolivarjev! Nepredstavljivo, kaj se tam dogaja z inflacijo.
Za zdaj lahko Venezuelci še potujejo v sosednje države brez težav, imajo tudi sloves izobraženih in pridnih ljudi. A vprašanje, kako dolgo bo še tako, kdaj bodo Kolumbijci, Brazilci in drugi zanje meje zaprli? Ko smo šli na avtobus, sem opazoval te tri fante, v svojih zgodnjih dvajsetih letih. Pa ne samo njih, ves avtobus je bil poln Venezuelcev. Utrujeni so spali na sedežih, nekateri držeč v rokah majhne otroke. Večina med njimi jih nikoli ni bila na tujem. Zdaj pa potujejo, natovorjeni s kovčki, potovalkami in vrečami nekam daleč od doma, iskat boljše življenje zase in za svoje otroke.
Večer v Quitu
Skozi okno avtobusa sem zagledal morje luči. Skoraj dvomilijonski Quito je na dolgo razpotegnjen po dolini. Na mestnem avtobusu sem srečal Francozinjo, ki me je napotila v okoliš Plaza Foch. Telefon se mi je izpraznil že na meji, tako da nisem imel pojma, kje sem in kam sploh naj grem. Stopil sem iz avtobusa in po nekaj korakih vprašal mimoidočo: "Amiga, ali veš morda, kje je kak hostel tukaj blizu?" Prijazno me je pogledala in rekla: "Ja, tukaj so hostli, samo so dragi. Pridi z mano, te bom peljala do kakšnega cenejšega." Ime ji je bilo Bami, študira psihologijo. Čez nekaj minut sva se srečala z njenim fantom Leom in psom, ki ga je ravno peljal na sprehod. Čez nekaj časa smo že sedeli na klopci, pili lokalno pivo in se pogovarjali o tem, kakšno je kaj življenje tukaj med Andi in Tihim oceanom. Dobrega ležaka varijo v Ekvadorju.
Moja pot: Medellin-Cali-Popayan-Ipiales (Kolumbija)-Tulcan (Ekvador)-Quito.
