Japonci so deloven narod in imajo na leto le 20 dni dopusta. "Jaz nikoli ne porabim vsega dopusta - recimo, da vzamem polovico. Kot zaposleni težko vzameš cel dopust, če ga tvoj nadrejeni vzame zgolj pol. Tako vsi porabimo le okoli deset dni, ker nihče noče, da bi se za njegovim hrbtom pogovarjali, da je bil doma, ko so drugi delali," je razložila Asaka, ko sva se neki večer pogovarjala v dnevni sobi stanovanja, v katerem sem pri prijateljici Sajaki spal preko couchsurfinga oz. po naše kavčinga.
"Tudi če si bolan, vzameš dopust. Pa ljudje ostanejo doma res redko, tudi z vročino gredo v službo. Ali če šef v petek reče, da gremo po službi na pijačo, kar pomeni, da se bo zavleklo v noč, moraš iti. Ker vsi gredo. Morajo. Mlajše generacije zdaj morda že rečejo, da so že dogovorjeni in ne gredo, ampak to je bolj izjema," je še dodala. Pri Japoncih je zelo pomemben ugled, sploh v službi. Pomembno je, kaj si drugi mislijo o tebi.
"Na Japonce je zelo velik neformalni pritisk, izredno velik. Da narediš to, kar se pričakuje. Da dosežeš to, kar družba pričakuje. Tukaj ni veliko prostora za odstopanja in veliko individualizma. Ni prostora za kritično mišljenje, za spraševanje," je o Japoncih povedal Peter, Slovenec, s katerim sva se srečala v Tokiu. Dve leti je že tukaj, uči angleščino. "Ena izmed zelo japonskih stvari je, da ni vljudno reči ne. Vedno rečejo da, če jih denimo kam povabiš, potem pa ne pridejo ali si kaj izmislijo v zadnjem trenutku," je še dodal Peter, ki mu je sicer življenje tukaj všeč. Japonska, predvsem Tokio, res ponuja vse, kar si lahko predstavljaš.
Prijatelj na posodo
"Ali veš, da imaš tukaj all you can touch bare," me je vprašal. Nikoli slišal. "No, to so bari, kjer plačaš pijačo in potem pridejo ženske, ki so zgoraj gole. Eno izbereš in plačaš recimo za 15 minut, potem pa jo lahko nato četrt ure božaš po prsih in po bradavicah, zraven piješ," je razložil Peter in se nasmehnil. Na Japonskem si lahko najameš prijatelja. Rent a friend je posel, ki se širi na veliko. Pokličeš in se dobiš z osebo, ki ji plačaš, da se pogovarja s teboj, da te potolaži, če si nesrečen. Tukaj imajo tudi avtomate, ki moškim prodajajo uporabljene ženske spodnjice. No, pravzaprav je zdaj z zakonom prepovedano, da bi bile res uporabljene, tako so le izdelane tako, kot bi bile uporabljene. Pred leti so bile res prave, od resničnih deklet.
"Eden izmed zelo donosnih poslov za tujce tukaj je, da so navidezni duhovniki v navideznih cerkvah. Japonci so namreč nori na Hollywood in ameriške poroke. Tako imaš v hotelih in podobnih zgradbah po državi tisoče navideznih kapel s križem. In tam stojijo navidezni duhovniki, ki morajo biti belci, in par tako za šalo poročijo," je razložil popolnoma resno, mene je pa zmanjkovalo od smeha.
Tudi Peter je občasno navidezni župnik. Kakšni dve uri mu vzame zadeva, plačajo mu okoli sto evrov. "Japonci hočejo slišati besede you may kiss the bride, da lahko poljubijo nevesto," je smeje še dodal in srknil pivo iz pollitrskega kozarca. No, tudi pivo je bilo navidezno pivo. Ker je pravo pivo visoko obdavčeno, so razvili nadomestek piva, ki je po okusu enak in tudi alkohola ima enako, a ni pivo in je tako nižje obdavčeno. Jah, tudi pregovorno pošteni in vestni Japonci, kot bi rekli naši južni bratje, "hvataju krivine".
Gora Fudži
Ker sem se pozno izkopal iz postelje in so bili dopoldanski avtobusi za jezero Kavagučiko že zasedeni, sem imel tri ure časa, da ga zabijem na ulici. Z avtobusne postaje, ki je mimogrede v petem nadstropju nakupovalnega središča in sem jo komaj našel, sem šel na križišče Šibuja, kjer je tudi znan kip Hačika, zvestega psa, ki je na svojega gospodarja čakal še devet let po njegovi smrti.
Križišče Šibuja je tokijski Times Square. Prav neverjetno je videti nekaj tisoč ljudi, ki se vsaki dve minuti zgrnejo iz treh strani na cesto. Kot bi človek odprl pipo in se iz nje ulije voda. Zvečer, sploh v petek in soboto, je tukaj toliko ljudi, da postane takšne gneče nevajen človek kar malo nervozen.
Okoli treh popoldne sem prispel v vasico ob jezeru Kavagučiko in šel v turistično pisarno. Ker se z Japonci težko kaj pogovarjaš angleško, sem ogovoril nekega po videzu sodeč Evropejca ali Američana. Hotel ogovoriti. Fant je bil gluhonem. Mater, imam pa res srečo. No, je pa bil prijazen in je takoj ven potegnil telefon in mi razložil, da je iz Hamburga in s prijateljico potujeta po Japonski. Ja nič, si bomo pa pisali celo popoldne, če je tako. In sem z Robertom in Deboro šel na sprehod ob jezeru, iz katerega je tudi lep pogled na Fudži, najvišjo tukajšnjo goro, vulkan, ki meri 3776 metrov. Sta mi razložila, če ne slišiš in ne moreš govoriti, niti ni tako težko potovati tukaj, ker veliko Japoncev pravzaprav zna bolje pisati angleško, kot govoriti in do zdaj nista imela kaj veliko težav. Edino v velikih mestih morata biti previdna, ker ne slišita vozil, da ju kdo ne povozi.
Sredi mosta smo se ustavili in uživali v pogledu na Fudži, katerega zasneženi stožec se je svetil v soncu jasnega dne. Nato je Debora izvlekla polaroidni fotoaparat in v spomin sta mi poklonila našo skupno sliko. Res prijazno. Tam smo se tudi poslovili, ker sem moral nazaj proti avtobusu, onadva pa sta imela še čas in sta obkrožila jezero. Vesel sem, da sem ju spoznal. Zdaj znam reči hvala tudi v mednarodnem znakovnem jeziku.
Veliki Buda
Kakšno uro vožnje z vlakom iz Tokia se nahaja Kamakura, starodavna prestolnica Japonske, kjer so živeli Šoguni, vojaški voditelji države med 12. in 19. stoletjem. Danes je Kamakura priljubljeno pribežališče za tiste, ki želijo kratkega enodnevnega izleta iz velikega glavnega mesta. Ker je ravno sezona cvetenja češenj, je vse skupaj bilo še toliko bolj obljudeno, morda celo preveč. Dijaki so namreč ravno končali šolo in veliko jih je prišlo sem. Včasih je tako, da se na neko sicer prav prijetno turistično točko zgrne toliko ljudi, da vse skupaj izgubi smisel. Kot recimo obisk Prepovedanega mesta v Pekingu, kjer se mi je skoraj zmešalo od gneče. No, tako hudo tukaj le ni bilo.
Kotoku je budistični tempelj, kjer stoji Daibutsu, kip Velikega Bude. Okoli 40 odstotkov Japoncev se izraža za budiste, večina pa je pripadnikov japonske tradicionalne religije Šinto, katere bistvo je povezava med modernim časom in preteklostjo s posebnimi rituali.
Ogledal sem si tudi bližnji tempelj Hasedera, zgrajen v 12. stoletju našega štetja. Tempeljski kompleks sestavlja sedem zgradb z različnimi nameni. Večinoma gre za svetišča, kjer ljudje svoj čas posvetijo molitvi, ena izmed zgradb pa je danes muzej. Lepo je, saj templje med seboj povezujejo majhna jezerca, veliko je dreves. Na območju Kamakure je sicer ogromno različnih templjev - tako budističnih kot šintoističnih.
A Japonska ne bi bila, kar je, če ne bi imeli v bližini železniške postaje dolge nakupovalne ulice Komačidori, kjer se prodajajo najrazličnejši spominki, japonska oblačila in obutev, dežniki, lončeni izdelki, igrače in podobno. Seveda imajo tudi veliko restavracij in ulične hrane. Sem si kupil iko, to je velik ligenj s premazom, ki ga na hitro popečejo na žaru. Dobro. Potem sem šel še v neko trgovino, kjer so prodajali nešteto različnih vrst nekakšnih popečenih kruhkov z različnimi okusi. Od čilija do wasabija. Ker se v Kamakuro pride veliko Japoncev fotografirat v svoji tradicionalni noši, je bilo na ulici kar nekaj moških in žensk v kimonu.
V Tokio sem se vrnil pozno zvečer. Drugi dan zjutraj ob osmih sem se poslovil od Sajake Mijabajaši in šel na podzemno železnico v smeri letališča Narita. Vlak je bil tako nabito poln, da sem komaj stal s svojima nahrbtnikoma. Tudi na železnici je bila gneča, vlaki se namreč ustavljajo in čakajo, da pripeljejo drugi mimo, da sem za las ujel letalo za Južno Korejo. Čez dobre tri ure sem pristal na seulskem letališču Incheon.
Japonska me je dovolj očarala v tem tednu, v deželo vzhajajočega sonca se bom nekoč gotovo še vrnil.
P. S. Na Japonskem lahko potuje tudi z nekoliko plitkejšim žepom. Hostel se da dobiti za 15 evrov na noč, japonske tradicionalne jedi lahko ješ za od pet do deset evrov. Če res nimaš denarja, greš lahko v kako večjo trgovino, kjer imajo dnevno vnaprej pripravljene jedi za tri evre. Ni bogvekaj, a naješ se. Za prevoz s hitrim vlakom Šinkansenom iz Tokia do Osake lahko plačaš sto evrov v eno smer, lahko pa greš z nočnim avtobusom za okoli 80 evrov s povratkom vred. Torej mogoče je potovati ceneje, a poceni ne.
Moja pot: Tokio (Japonska) - Seul (Južna Koreja)
