Z Radkom, s katerim sva skupaj preživela novo leto, sva si na Terminalu del Norte podala roki. On jo je mahnil proti Cartageni, na obalo, sam pa sem se odločil nekaj časa preživeti v Medellinu, saj sem pred dobrim mesecem in pol, ko je prišla na obisk Anja, tukaj preživel le en dan. V predelu Poblado je hostlov kolikor hočeš, posteljo pa sem plačal v Selini, gotovo največjem hostlu v mestu. Menda lahko naenkrat tam prespi 250 ljudi. Po svoje je zanimiva zgradba, premišljeno zasnovana za toliko ljudi, z zanimivimi poslikavami sten. Vsako nadstropje je drugačno.

V sobi nas je bilo šestnajst, njegova postelja je bila diagonalno, okoli pet metrov stran, ob oknu. Ležal je oblečen, spal je oblečen. Bil je temnejši, s temnimi lasmi in brado. Z nikomer se ni pogovarjal. Venomer je nekaj pljuval v robček ali vrečko. Najprej sem mislil, da je Izraelec, a če bi bil, bi se gotovo pogovarjal z drugimi sonarodnjaki iz svete dežele, saj jih je bilo v sobi kar nekaj. Vsake pol ure je prižgal cigareto ob oknu, da se je vse kadilo v sobo. Sem mu šel povedat, naj ne kadi v sobi. "Sorry, sorry!" je dejal in takoj ugasnil cigareto. Čez pol ure je spet kadil ob oknu.

"Erdogan, good?"
Nekega večera sem šel na cigareto na majhen balkon v našem nadstropju. Že od daleč sem ga zagledal, kako sedi na klopci in kadi. Stopim na balkon, vzamem strup iz škatlice. Pogledal me je, iz žepa vzel vžigalnik in mi ponudil ogenj.

"Od kod si?" sem ga vprašal v angleščini. "Iz Turčije," je dejal. Prvi Turek, ki sem ga spoznal v šestih mesecih. No, saj je logično, kadil je kot Turek. "Kako ti je ime?" sem nadaljeval. "Bos," je odvrnil. Ponudil sem mu roko, stisnil jo je površno. "Potuješ sam?" sem še dodal. Utrujeno me je pogledal in odgovoril: "Sorry, no english." Gledam ga. Vprašam, ali zna špansko. Ne. Nemško? Ne. Francosko? Ne. Dobro, naših balkanskih jezikov zagotovo ne zna, rusko verjetno tudi ne. Jaz pa turško tudi nič. V zadnjega pol leta je bil prvi človek, s katerim se nisem mogel pogovarjati skoraj nič. In sva komunicirala kot v vrtcu: "Istanbul?" "Yes." "Istanbul, good?" "Yes." "Galatasaray, footbal. You like?" "Like." Odločil sem se, da ga malo podrezam, in sem rekel: "Erdogan, good?" Presenečeno me je pogledal. "Good," je dejal in spet rekel: "Sorry, no english." In sva s Turkom kadila in v tišini zrla v nočno panoramo drugega največjega kolumbijskega mesta. Kmalu je šel.

Res me je zanimalo, kaj počne tukaj. Pet dni sem bil v hostlu, pet dni je bil v istih oblačilih. Ni imel kovčka, zato sem sklepal, da so mu ga morda založili na letališču. In seveda se ne more nič dogovoriti, revež. Tudi drugi so ga spraševali na vse načine, ali potrebuje pomoč, a ni šlo. Poskusili so tudi s prevajalnikom, a ni bil zainteresiran. Čuden patron. Ne znam si predstavljati, kako je biti na drugem koncu planeta in se ne pogovarjati z nikomer. Jasno, marsikje na svetu jezika domačinov ne moreš razumeti, a se lahko pogovarjaš vsaj z drugimi popotniki.

Znova v šoli
Že dalj časa sem razmišljal, da bi se vpisal v šolo španščine. Čeprav pravzaprav že zelo dobro razumem jezik in se lahko pogovarjam praktično o vsem, pri govoru delam veliko napak. Težava je, da se nikoli nisem pravilno naučil vseh časov, ti pa so v španščini zelo pomembna zadeva. In sem se vpisal v Manili, to je eden izmed predelov Medellina, v jezikovno šolo. Tam tudi spim, saj je v sklopu šole tudi hostel. Iz vseh vetrov smo: Američani, Angleži, Izraelci, Nizozemec, Irec, Tajvanka, Francozinja ...

"Nikoli se nisi učil špansko? Vse to si se naučil v šestih mesecih potovanja? Pravzaprav govoriš zelo dobro, tudi izgovarjava ti ne dela težav," je presenečeno ugotovil Christian, ki vodi tečaje. Vpisal me je v srednji nivo. Tako imam vsak dan štiri ure tečaja, od devetih zjutraj do enih popoldne. Štirje smo, Harold in Maya iz ZDA, Celine iz Francije in jaz. Američana sta starejša in super se mi zdi, da se učita novega jezika. Nikoli ni prepozno. Majhna skupina smo torej, kar je zelo dobro, saj je tako delati veliko lažje, kot če bi nas bilo veliko. Subjunktiv, pluskvamperfekt ... Jao, kaj je tega. Časov je veliko, samo za govor v preteklosti se uporabljajo štirje različni časi.

"Če pogledamo angleščino, to je praktičen jezik, Angleži so praktični ljudje. Mi, latinski narodi, pa smo sanjači in zato imamo toliko različnih načinov za izražanje tega, kar bi lahko bilo, če bi bilo," je na pol za šalo na pol pa zares razložila Catalina, naša učiteljica. Zelo dobro uči. Ves pouk poteka v španščini in pravzaprav sem presenečen, da brez težav sledim razlagi španske slovnice v španskem jeziku. Več bom moral delati pri spregatvah glagolov, treba se jih je preprosto naučiti na pamet.

Sicer je španščina oz. kastiljščina, izhaja namreč iz pokrajine Kastilja v Španiji, prvi jezik okoli pol milijarde ljudi, za okoli petdeset milijonov pa je drugi jezik. Če jo gledamo kot materni jezik, več ljudi na svetu govori zgolj mandarinščino. Seveda je španščina najbolj razširjena v Latinski Ameriki, govorijo jo skoraj vse države, razen Brazilije, kjer je jezik portugalščina, Francoske Gvajane, kjer govorijo francosko, Surinama, kjer govorijo nizozemsko, in Gvajane, kjer je uradni jezik angleščina. Španščina je uradni jezik še v Ekvatorialni Gvineji in Zahodni Sahari v Afriki.

Proti Ekvadorju
"Kupiš kolo? S torbami za potovanje, čelado ..." sem povpraševal po hostlu. Avstrijka Tanja je bila naprej za, potem pa si je premislila. Večinoma me gledajo malo čudno. Zakaj bi se po Kolumbiji vozili s kolesom? Ja, morda, da boš videl kaj več kot drugi, si mislim. Sem pa zadnjič srečal pri bližnji trgovini Američanko, ki se je ravno preselila v Medellin in potrebuje prevozno sredstvo. Morda bo ona prevzela Frenkija. Malo se mi namreč že mudi, saj moram biti čez slaba dva tedna v Peruju, vmes moram v Quitu v Ekvadorju pobrati še svoj nahrbtnik, ki sem ga poslal naprej. V Limo bo namreč priletel oče in bova nekaj časa potovala skupaj. Baje že komaj čaka. Jaz pa tudi, bom vsaj za nekaj časa spal kje na boljšem, saj se s "ta starim" ne bova ravno drenjala v skupnih sobah z dvajsetimi drugimi ljudmi. Verjetno bova letela nekam v Amazonijo, pa potem odšla v Cusco in seveda na Machu Picchu, morda še v Čile. Na polovici februarja morava biti v Buenos Airesu v Argentini, kamor bo priletela še mati – nekaj časa bomo potovali skupaj. Patagonija in to. Super bo, že dolgo se nismo videli.

Moja pot: Guatape-Medellin.