Korejke se fotografirajo pred palačo. Foto: Jan Konečnik
Korejke se fotografirajo pred palačo. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Seul je veliko in prometno mesto, šteje kar 10 milijonov ljudi. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Južne Korejke so simpatične ženske in vedno urejene. Na delovnem mestu se namreč to od njih močno pričakuje, tako kot na Japonskem od Japonk. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Seul bi lahko poimenoval "vrata v Azijo". Je namreč nekje vmes med urejeno Japonsko in recimo Vietnamom. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Ulica v Itaewonu, nekoliko bolj kozmopolitskem delu Seula. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Vojni muzej. Korejsko transportno letalo ameriške izdelave. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Ploščad pred muzejem je bila polna naprav, ki smo jih ljudje izumili, da se lahko z njimi med seboj pobijamo. Foto: Jan Konečnik
Koreja
V Korejski vojni med severom in jugom je umrlo okoli 150 tisoč južnokorejcev in okoli 50 tisoč Američanov. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Tabla z medmejnega območja med severom in jugom. Vojaška demarkacijska linija. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Risba vojaškega spopada iz korejske zgodovine. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Vojaška oblačila korejskih bojevnikov v srednjem veku. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Korejska bojna ladja iz zgodnjega srednjega veka. Korejci so že uporabljali smodnik, zato je bila ladja opremljena z majhmiti topovi. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Na ulici smo srečali v tradicionalna oblačila oblečene Korejke. Tako kot mi so šle v Palačo kronskega princa. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Osrednja zgradba v Palači kronskega princa v Seulu. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Kompleks palače je velik, zajema tudi jezera in parke, namenjene sprostitvi vladajočih. Foto: Jan Konečnik
Koreja
S Šinpindžijem in Ahetzem. Dobra človeka, vesel sem, da sem ju spoznal. Foto: Jan Konečnik

Sem šel preverit. Streha orehova, prav ima! Jao! Danes popoldne očitno ne bom pil piva v Hanoju.

Sveto pismo
A najprej o Seulu, glavnem mestu Južne Koreje. Ne morem se odločiti, ali mi je bilo všeč ali ne. No, gotovo mi je bil bolj pri srcu Tokio, to je jasno. Tudi Seul je veliko mesto, dobrih deset milijonov duš šteje, metropolitansko območje pa še enkrat toliko.

Hostel je bil na dobri lokaciji, a so v sobico stlačili šest postelj, čeprav je bilo prostora največ za štiri. Poleg mene je spal Nigerijec, prijazen možakar. Zvečer pred spanjem je vedno prebral odlomek iz Svetega pisma, ki ga je nato položil ob glavo in zaspal. V hostlu je bil že mesec dni, mislim, da je prišel sem delat. S trebuhom za kruhom. Zvečer se je pogovarjal po Skypu s svojo ženo in otroki.

"Si kristjan?" me je vprašal en dan. Tako preprosto, a tako težko vprašanje. Poglejmo ... Vzgojen sem bil katoliško, tako, kot je to bilo na vasi. A v cerkev ne hodim, tudi molim ne in tudi verjamem v te zadeve ne kaj preveč, sem mu razložil. "Zakaj pa ne hodiš in veruješ," je vztrajal. "Ker se mi zdi, da je Cerkev kot institucija postala ena velika firma, ki ji je kaj malo mar za malega človeka." In sem mu nekako posplošeno razložil finančne mahinacije Mariborske nadškofije, krvavo zgodovino in neko dogmo, ki jo vcepljajo škofi in kardinali o gejih in splavu, ter zaključil s tem, da mi bo težko neki župnik pridigal o družini in zvestobi, če sam ni nikoli okusil slasti in tudi žene in otrok nima. "To razumem, saj v Nigeriji tudi niso ravno angeli vsi ti dostojanstveniki, ampak nanje moraš pozabiti, pogovarjaj se z Bogom! Pojdi vsako nedeljo v cerkev in se pogovarjaj z njim," mi je svetoval in se zraven tako po afriško široko nasmehnil. "Jaz verjamem in verujem v dobro srce, v to, da si dober človek. Za to ne potrebujem Boga in desetih zapovedi," sem mu odgovoril in se nasmehnil nazaj.

Včasih se vprašam, komu je lažje? Nam, ki večno dvomimo in se sprašujemo o vsaki zadevi, ali tistim, ki verjamejo v nekega boga, se ravnajo po njegovih zapovedih in si s tem, kaj je onkraj tega, ne belijo glave kaj preveč.

V Itaewonu, predelu, v katerem sem se nastanil, je bilo sicer precej živžava, veliko ljudi na ulicah, ogromno gostilnic s korejsko, pa tudi japonsko in tajsko hrano ter seveda italijansko in ameriško. Itaweon je menda bolj kozmopolitanski predel, tudi zato, ker je v bližini velika ameriška vojaška baza in je zato tam več tujcev. Tudi sicer se mi zdi, da je tukajšnja mladina precej amerikanizirana. Ne le glasba in to, da znajo, vsaj v Seulu, kar dobro ameriško angleščino, ampak tudi njihovo vedenje je podobno. Govorjenje, v katerem venomer nekoliko pretiravajo. Fucking this, fucking that ...!

"V Koreji se vse vrti okoli denarja. Denar je pomemben, denar je status," mi je razložil Kevin, okoli 24 let star Korejec, in dodal, da bogate spoštujejo, pa tudi dobre ženske dobijo. Je bil kar malo razočaran, ko mi je dejal, da sem podoben nekemu ameriškemu očitno vsesplošno znanemu bogatašu, jaz pa nisem imel pojma, kdo ta tip sploh je. Tudi v baru se je videlo, da je kar nekaj žensk tam samo zato, da se priključijo neki družbi fantov, ki imajo denar, da jim nato plačujejo pijačo vso noč. "Sponzoruše", bi rekli pri nas. In potem se tam nekaj hihitajo in navijajo, ko fantje zraven igrajo pikado. Korejci radi igrajo pikado.

Vojna
V Seulu imajo dober vojni muzej. Začne se daleč nazaj v zgodovini, ko so takratna korejska kraljestva hoteli zavojevati Japonci, Kitajci in tudi Mongoli. Sami Korejci so v preteklosti sicer tudi imeli vojaške aspiracije na Japonskem, a jim ni uspelo vzpostaviti več kot nekajletne prisotnosti na otoku. No, Japoncem je v moderni zgodovini le uspelo, saj je bila od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne Koreja pod njihovo oblastjo. Večina pozornosti v muzeju je tako posvečena korejski vojni, ki se je začela z nenadnim napadom severnokorejske vojske na jug leta 1950, končala pa s premirjem leta 1953. Severna in Južna Koreja nista nikoli podpisali mirovnega sporazuma, tako da sta tehnično gledano še vedno v vojni. Meja med državama je postavljena na 38. vzporednik, a dejansko ne poteka ravno po vzporedniku. Na meji je nekaj kilometrov široka demilitarizirana cona, prehod s severa na jug pa razen za politične predstavnike ni mogoč.

Južni Korejci in Američani imajo zapleten odnos. Po eni strani Korejcem ne ugaja njihova dolgoletna prisotnost na polotoku, po drugi strani pa so jim močno hvaležni, da so jim v državljanski vojni pomagali v boju proti komunističnemu severu, ki so ga podpirali Kitajci in Sovjeti. Američani, ki so v Koreji vodili operacije Združenih narodov, so od 200 tisočih žrtev na južnokorejski strani tukaj pustili okoli 50 tisoč življenj! Ob njih je bilo sicer pod belo-modro zastavo v bojih s svojimi vojaki ali opremo prisotnih še 20 drugih držav. Po vojni je bilo okoli 70 odstotkov infrastrukture Južne Koreje uničene.

Danes, po več kot pol stoletja, je jug ena izmed tehnološko najbolj naprednih držav sveta, sever pa ostaja precej nerazvita socialistično-komunistična država. Na spletu so nočni satelitski posnetki, kjer je vidno, da je na jugu osvetljeno praktično vse, na severu pa razen prestolnice Pjongjang bore malo. Čeprav se v zadnjem času odnosi med državama nekoliko ogrevajo, na preteklih olimpijskih igrah v Južni Koreji so hokejistke obeh držav celo nastopile pod skupno zastavo, pa je do morebitne združitve obeh držav še daleč. Če se bo sploh zgodila, saj veliko predvsem mlajših Južnih Korejcev ne vidi več smisla v tem, da bi živeli v skupni državi.

Kronska palača
Lep dan je bil in z Ahetzem in Šipindžijem, Špancem iz Baskije in Tajvancem, s katerima sem se spoznal v hostlu, smo odšli na ogled palače Gjongbokgung, palače korejskega kronskega princa. Veliko zgradb je bilo seveda obnovljenih, saj jih je načel zob časa, a starost palače sega v 14. stoletje. Ljudi je bilo ogromno, a je kompleks velik, tako da se nekako porazdelijo. Čez palec bi rekel, da je bila skoraj polovica obiskovalcev v korejski narodni noši, saj so se prišli fotografirat za spomin. Skupine deklet so imele s seboj stojala za mobilne telefone in se postavljale v različne položaje ter hitele za fotoaparat preverjat, ali so se dobro posnele. Tako kot na Japonskem tudi tukaj zdaj cvetijo češnje in seveda je to za domačine prelepa kulisa.

Zanimivo je primerjati tukajšnje kraljeve palače z evropskimi, če vzamemo 14., 15. ali 16. stoletje. Tukajšnje palače so zgrajene večinoma iz lesa, gre za velike komplekse različnih zgradb za različne namene. Prostori za spanje so posebej, jedilnica posebej, molilnice posebej. Prostori za sprejem so v svoji zgradbi, prav tako recimo za nastanitev gostov. Na neki način je vse skupaj videti bolj preprosto, pa nisem prepričan, če je res. Strehe in svetišča namreč krasijo čudovite rezbarije, veliko pozornosti so tukajšnji umetniki posvečali tudi poslikavam lončenih posod in tkanin. Evropski veljaki so v teh časih živeli v vsaj na videz bolj mračnjaških gradovih, zgrajenih iz kamna, obdanih z visokimi obzidji. Čeprav seveda pri nas najdemo čudovite primerke srednjeveške arhitekture. Morda je tako, da sta si evropska in azijska kultura tako različni, da ju je nemogoče in tudi brezpredmetno primerjati ter je najbolje uživati v lepoti in drugačnosti ene in druge.

Kje imate vizum?
Polet za Hanoj sem imel zjutraj ob 6.25, zato sem šel na letališče dan prej pozno zvečer, saj tako zgodaj zjutraj vlak s postaje Seoul Station do letališča Incheon še ne vozi. Incheon je veliko letališče in prav zanimivo je ob takih urah hoditi po ogromnih prostorih, zgrajenih za tisoče in tisoče ljudi, ki pa so skorajda prazni. Od polnoči do petih zjutraj tudi velika letališča zaspijo ali vsaj malo priprejo oko.

Ob peti uri sem polomljen vstal s klopi, na kateri sem zaspal za dve ali tri ure in šel v vrsto za prijavo na polet. "Imate letalsko karto za zunaj Hanoja, zunaj države? Nimate? Vizum imate? Tudi ne? Čakajte, bom šla vprašat kolegico," je dejala lepa zaposlena VieJet Aira. "Ne bo šlo, potrebujete vizum." Ko sem se prepričal o svoji zmoti tudi sam, sem začel iskati možnosti, da v uri in pol uredim to nepriliko. Vizum za Vietnam sicer dobiš brez težav, proces poteka tako, da prek spletne strani nekega podjetja vneseš podatke, plačaš 15 dolarjev, nato ti v dveh dneh pošljejo potrdilo ne elektronsko pošto. To potrdilo nato pokažeš na vietnamski meji, plačaš še 25 dolarjev in dobiš vizum za mesec dni. Če se ti mudi, lahko to potrdilo dobiš tudi v 15 minutah, a za ceno 100 do 200 dolarjev, odvisno od ponudnika. Ampak ob šestih zjutraj ne, saj začnejo delati šele ob sedmi uri.

Jasno mi je bilo torej, da bom moral to letalo izpustiti. Zdaj vem, kaj je bilo ... Najprej sem hotel leteti na Tajsko, kjer ni vizuma oz. plačaš ob prihodu, potem sem pa videl poceni vozovnico za Vietnam in kar kupil. Za vizum pa pozabil pogledati. Prvič v življenju se mi je to zgodilo ... No, in vse v življenju je enkrat prvič.

Plačal sem za hitrejši postopek pridobitve vizuma, stane 35 dolarjev in potrdilo ti pošljejo v štirih urah. Kupil sem novo letalsko vozovnico, s katero sem imel kar srečo, saj je bila ugodna, za okoli 90 evrov. Letalske vozovnice so tukaj med azijskimi državami pravzaprav kar poceni. Ko sem to uredil, sem se šel v tisto "avtomatsko kamrico" še fotografirat, na vietnamski meji moraš namreč predložiti še fotografijo, ki jo nato pripnejo k tvoji vlogi in jo, če mene vprašate, zabrišejo v neki kup in je za večno pozabljena. Korejske vone sem zamenjal za ameriške dolarje in šel jest neko pekočo korejsko juhico.

Nato sem si našel primerno klop, ki bo moj dom za naslednjih 24 ur, in zaspal. Hvala bogu imajo na letališču povsod precej dobro brezžično povezavo in sem tako preganjal čas. Nato sem se pogovarjal s prijateljem Juretom, ki je ravno v Gruziji in se je imel v tistem trenutku precej bolje kot jaz, pa z Borisom in Aljažem ter Anjo, ki so doma, v Ljubljani. Včasih prav pogrešam prijatelje. In Ljubljano.

Šok!
Drugi dan je šlo vse brez težav in po štirih urah letenja smo pristali na hanojskem letališču. Seveda je brezpredmetno omeniti, da mejni policisti vizume žigosajo bolj kot ne kot po tekočem traku, tako da se mi zdi, da je vse skupaj ena nesmiselna birokracija, ki pa seveda državi prinese vsaj 25 dolarjev na osebo. Dolarjev. Vizuma namreč ne moreš plačati v vietnamskih dongih.

Zunaj letališča sem srečal nekega Francoza, s katerim sva šla z uberjem skupaj do mesta, našla neki lokal in naročila pivo. Po urejeni Japonski in Koreji je Vietnam kar šok! To je že tista prava Azija, kjer se na ulici mešajo vonjave bencina, kuhajoče se hrane in strjene krvi kokoši, ki je ravno prej na ulici pod sekiro izgubila glavo. Sem ter tja švigajo motorčki in skuterji. Ljudje vsepovsod. Glasno je.

A vzameš v zakup, ker ne vem, ali sem že kdaj bil v državi, kjer mala steklenica piva stane manj kot evro, postelja v urejenem hostlu z zajtrkom pa 3,5 evra na dan. Vietnam je res poceni država.

Odločil sem se, da bom kupil motocikel in se z njim peljal na sever gledat riževa polja, nato pa ob obali proti jugu, proti Hošiminhu oz. Sajgonu in naprej proti meji s Kambodžo. Juhu, se že veselim, to bo zanimiva dogodivščina!

P. S. Prvič na potovanju se mi je zgodilo, da sem naključno srečal Slovenca, natančneje Slovenki. Katja in Špela, ki sta na izmenjavi v Južni Koreji, sta prišli na obisk v Seul in smo se znašli v istem hostlu. Lepo je bilo po dolgem času spregovoriti po domače, z domačimi ljudmi.

Moja pot: Seul (Južna Koreja)-Hanoj (Vietnam)