"Slovenska dolina, ja. Tam so Slovenci postavili, mislim, da križ in nekak spomenik imajo. Vsako leto gredo tja tudi na pohod. Je treba čez jezero s čolnom in potem je še ene štiri ure hoda navkreber," je razložil prijazen gostilničar in dodal, da sta Slovenca tudi lastnika sedežnice, s katero smo se pripeljali na razgledno točko.

Sem poslal elektronsko pošto Slovenskemu planinskemu društvu v Bariloche, če bi se morda lahko povezali s kakšnimi zdomci, nekaj v tem smislu, a nisem dobil odgovora. Tudi srečali nismo nikogar. Čeprav večina Slovencev živi v Buenos Airesu, ki je seveda gospodarsko in kulturno središče Argentine, je Bariloche precej bolj podoben temu, kar imamo doma. Gore, jezera, gozdovi, čist zrak, življenje brez tolikokrat napornega vrveža velikega mesta.

Zeleno, ki te ljubim
San Carlos de Bariloche leži ob jezeru Nahuel Huapi, ki je meri za 360 Blejskih. Okoli njega so naravni parki, med njimi Llao llao. Vrh Cero Llao llao je kakšno uro hoda od glavne ceste, speljane skozi park. "Joj kakšen razgled! Vidiš, to mi je res všeč, gore in jezera," je bila vesela mama, oče pa je dodal, da je sicer tudi puščava v Peruju zanimiva za pogledat, a da zeleno je le zeleno. Tudi sam imam rad zelene gozdove pred očmi, ki se odbijajo od gladine čistega jezera. Pogled, ki pomiri človeka in mu da novih moči.

Na poti nazaj smo izstopili iz avtobusa na eni izmed plaž ob jezeru. Voda sicer ni ravno jadranske temperature, a sonce je bilo močno in veliko ljudi je ležalo in se nastavljalo žarkom. Tako kot včasih v Bohinju smo narezali salamo, sir in kruh ter jedli. Nato smo se še mi nastavili soncu. Tri dekleta zraven so na ukulele vadila neko za uho verjetno prav prijetno skladbo, a jim ni šlo najbolje.

"Lahko vprašam, od kod ste? Iz Slovenije?! Lepo! Naslednje leto nameravam obiskati Balkan," je dejal lastnik gostilne ob plaži in položil na mizo dva cuba libre in pivo. "Predlani sem bil v Nemčiji. Lepo, a drago. Balkan je poceni," je dejal. Res je, tudi Slovenija, ki je najdražja med državami v regiji, je cenejša kot Argentina. Glede na to, kar so razložili domačini, tukaj ljudje zaslužijo nekje 750 evrov v povprečju na mesec. "Stvari v trgovini so, recimo, 20—30 odstotkov dražje kot pri nas. Razen mesa, ki je poceni. Se pri nas potemtakem verjetno lažje živi s povprečnimi prihodki," je ugotavljala mati.

Sicer je Bariloche tudi precej turistično mesto, iz vse Argentine pridejo sem decembra, januarja in februarja hribolazit v prelepi naravi, junija in julija pa zaradi smučarije. Mesto z okoli sto tisoč ljudmi je znano predvsem po čokoladi. V središču je nešteto prodajaln, ki za kar zasoljene cene ponujajo najrazličnejše čokoladne izdelke. Najbolj znana je verjetno Mamuschka, na vogalu blizu hotela Val Garden. Dobre čokolade imajo.

En dan smo se z avtobusom napotili v vas Villa de Angostura. Na začetku vasi je naša trobojnica sredi ulice vihrala skupaj z argentinsko zastavo. Za njima so bile še druge zastave evropskih držav. Lepo je tako daleč od doma videti slovensko zastavo. Očitno mora v vasi živeti tudi nekaj Slovencev. V pristanišču smo plačali čoln, ki nas je v eni uri odpeljal do parka Los Arrayanes, znanega po istoimenskih drevesih živo rjave barve, nekakšnih velikih grmovnicah, ki rastejo tako na gosto le tukaj. Razlog za to je pravzaprav, da so bila ta drevesa lastniku zemljišča v preteklosti tako všeč, da je druga posekal in so se lahko močno razmnožila in so danes prepredena po celotnem koncu polotoka.

Maradona ali Messi?
"Gre Slovenija na svetovno v nogometu?" je vprašal taksist na poti proti središču Buenos Airesa. Očitno se je namenil celo pot pogovarjati, jaz sem pa ob treh zjutraj komaj še gledal. V Bariloche smo namreč na polet proti prestolnici čakali kot bedaki, saj je imelo letalo osem ur zamude. Še dobro, da je imel oče s sabo karte za tarok, da smo lahko igrali ... "Ne, ne gremo na svetovno. Trenutno je bolj siromašno vse skupaj," sem mu na hitro razložil. "No, Argentina gre. Ampak mi, kljub temu, da imamo največje zvezdnike, nikoli ne zmagamo. Naši so specialisti za druga mesta," je jel jezno razlagati in nadaljeval, da tem bogatunom z Lionelom Messijem na čelu dol maha za reprezentanco.

"Maradona je bil boljši kot Messi. Mislim, težko je reči, kdo je boljši individualno, ker sta igrala v različnih časih. Čeprav je bil v resnici en drek od človeka, smo z njim vsaj kaj osvojili, za državo je naredil in pomenil več," je sklenil. Nisem kak ekspert za to, ampak bi rekel, da drži. Diego Armando Maradona je sicer nogometni bog, ne samo tukaj, ampak tudi po svetu. Spomnim se albuma svetovnega prvenstva v ZDA leta 1994, ko sem čakal kot nor na njegovo sličico. Maradona je imel sicer veliko težav z mamili. Od kokaina je menda postal tako odvisen, da je enkrat celo "posnifal" vse bele črte z igrišča. No, tako gre šala.

Velika voda
Drugi dan smo spet leteli, tokrat v mesto Puerto Iguazu, letalo je imelo ponovno zamudo. Tri ure tokrat. Na sever Argentine, na tromejo z Brazilijo in Paragvajem, smo prispeli v temi. Taksist nas je opetnajstil in zaračunal preveč. Potem nam je ponudil še prevoz do slapov, za "prijateljsko" ceno, ki je bila prav tako višja, kot je bila cena v resnici. Ko smo iz glavne ceste zavili na kolovoz, sem se sam pri sebi zasmejal, ko sem slišal, kako je mama požrla slino in že videla, kako bo avto za vogalom ustavil in nas bodo z nožem na vratu oropali. Pa je bilo vse v redu, ta apartmajska naselja so pač zunaj mesta, med drevesi in ponoči res morda vse skupaj ne zgleda najboljše ...

Slapovi Iguazu so eni največjih slapov na svetu - "iguazu" v staroselskem jeziku guarani pomeni "velika voda". Gre za eno izmed svetovnih naravnih čudes. Večji del jih leži v Argentini, nekaj v Braziliji. Ker nekako velja, da ima Argentina slapove, Brazilija pa balkon, s katerega je najboljši pogled nanje, smo šli čez mejo. Cataratas de Iguazu sestavlja nekaj manj kot 300 slapov, največji je visok kar okoli 60 metrov. Ogromno vodne sile je tam, ki se steka in meša v Hudičevem žrelu, iz katerega se dviga voda v meglicah.
A vse velike tako naravne kot druge znamenitosti imajo isto težavo in tudi slapovi Iguazu niso izjema: preveč turistov naenkrat. Pravzaprav je težko uživati v pogledu na mogočne vode, medtem kot se zraven tebe drenja desetine glasnih ljudi, ki delajo selfije, nad glavo pa vsake toliko časa pribrni helikopter - da, za 100 dolarjev si je mogoče slapove ogledati tudi z zraka. Biznis.

"Foc do Iguazu na brazilski strani je večje mesto, imajo tudi industrijo in tako naprej. Na naši strani je vse bolj kot ne odvisno od turizma. A imamo srečo, da je obiska vedno več. Gradijo se nastanitve, gradi se nova letališka zgradba," je položaj opisal Fransisco, prijazen taksist iz Puerto Iguazuja, ko nas je peljal do te naravne znamenitosti. Bližina meje gre tukajšnjim Argentincem tudi na roko, saj hodijo po nakup v precej cenejšo Brazilijo.

Zaradi napetega urnika smo v Iguazuju prespali le dve noči, polet nazaj proti argentinskemu glavnemu mestu pa je bil eden lepših, ki sem jih doživel. Skoraj ves čas smo leteli med oblaki najrazličnejših oblik, ki so lebdeli na modrem ozadju. Imenitno!

Lepo smo se imeli
Z mamo in očetom smo zadnja dva dni preživeli v Buenos Airesu. Zvečer smo šli v San Telmo, na trg, kjer imajo za turiste performans tanga. Par je plesal izvrstno, tako klasični tango kot nuevo. Sta me nevede spomnila, da bi lahko jaz tudi šel na kakšno milongo tukaj, čeprav že od junija lani nisem plesal tanga in sem še tisto znanje, ki sem si ga nabral na vajah, že skoraj pozabil. Smo bili kar malo razočarani, ko je natakar prinesel hrano in smo morali pozornost usmeriti proti krožniku. "Odličen goveji file, kar raztopi se v ustih. Res, eden boljših, ki sem jih kadar koli jedel," je veselo ugotavljal oče in urno vihtel vilice in nož. Res je bilo dober, lepo v poprovi omaki in kremnim krompirjem. Za obliznit!

Ko smo se dobro najedli, smo naročili še neko mešanico sadja in belega vina, po okusu sicer podobnega sangriji, in nazdravili. Lepo smo se imeli ta dva tedna, ko smo potovali skupaj! Drugi dan popoldne sta Rosana in Robi odletela nazaj v Evropo.