Večina popotnikov, ki prečka mejo na vzhodni strani, se najprej odpravi na otočje Bocas del toro, kjer so karibske plaže, palme in vse, kar pride zraven. Ker sem imel peska že dovolj v Puertu Vieju v Kostariki, sem se namenil v kraj Cerro Punta, ki leži na zahodni strani naravnega parka La Amistad. Tam je bolj hribovje. A dobila me je noč in prespati sem moral v Almiranteju, ki leži ob atlantski obali. Nedaleč od avtobusne postaje sem našel neki hotel. Malo sem ugibal, ali bodo imeli kaj prosto ... bila je namreč sobota in v Panami so praznovali dan zastave, na katerega se ljudje odpravijo do prijateljev, sorodnikov ali na oddih kam na obalo.
"Buenas! Imate kakšno sobo prosto? In poceni," vprašam receptorko, ki je odvrnila: "Da, imamo še nekaj. 25 dolarjev je." Hm. 25 dolarjev je kar veliko za sobo, spoh glede na to, da bom tukaj res samo prespal noč. Sem jo lepo pogledal in vprašal, ali pozna morda kak motel, kjer je ceneje. "Casa Colon, tam pri supermarketu. Deset dolarjev," je rekla in naredila tisti obraz: glede na to, da delam tukaj, ti ne bi smela tega povedati, ampak naj ti bo. V temni ulici me je ustavil policist: "Prijatelj, si sam? Ni dobro zate, da hodiš tukaj ponoči. Ni preveč varno tukaj. Greš do motela Colon?" Pospremil me je do vrat. Saj ne vem, ali je tam varno ali nevarno, se mi je pa zdelo prijazno od moža postave.
Odprl je Lawrence, s katerim sva se po petih besedah že pogovarjala, kot da sva skupaj krave pasla. "Cela štala je. Lani sem se kratek čas dobival z eno punco, nisem nameraval nič resnega. Pa je zanosila in zdaj imam hčerko," je razložil, medtem ko je menjaval posteljnino v sobi nasproti moje. "Prej je živela tukaj, pred nekaj meseci pa se je kar naenkrat preselila v David. Če hočem videti hčerko, moram vsak petek na avtobus in v nedeljo nazaj. Štiri ure v eno smer. Delo imam pa tukaj, v hotelu," je potožil. Ne bi bil rad v njegovi koži. Kondomi obvezno, če gre za rekreacijo. "Iz heca pride deca" - tako nekako so rekli modri ljudje ali tisti, ki so imeli otroke posejane po vseh okoliških vaseh.
Kljub opozorilom policista sem šel do supermarketa po nekaj hrane. Cel dan sem bil na poti in sem pozabil na želodec. Potem ko je želela skozi moja vrata "vdreti" neka punca, ki je zamenjala številko sobe, in ko se je s praznovanja vrnil neki glasen in nalit parček, je bila noč mirna.
Tri mrcine
Z avtobusom smo se peljali čez Kordiljere, gorsko verigo, ki se v Srednji Ameriki končuje na zahodu Paname. Zelo slikovita vožnja na okoli dva tisoč metrih nadmorske višine, saj se skozi zelene gozdove dolgo lepo vidi ocean. Nato pa pot vodi čez vasi, kjer je tu in tam še videti s slamo krite hiške, okoli katerih tekajo otroci in se igrajo. Ženska je vesila perilo, druga je delala na polju. Čeprav je Panama precej razvita dežela, so odročni predeli še vedno v revščini. Pozno popoldne sem prispel v Volcan, kjer sem nameraval poiskati prenočišče. Namreč, v Cerru Punta, ki zaradi hribovje velja za "panamsko Švico", so nočitve precej drage.
Avtobus je ustavil ob cesti. Našel sem razmajano tablo z napisom hostla Lindo ali nekaj takega in jo mahnil po temni makadamski cesti. Čez kakšnih dvesti metrov, med hišami, so me sredi ceste živčno gledali trije psi. Zadeve s psi v Srednji Ameriki mi res niso všeč. Potepuških psov je ogromno. Povečini so sicer neizmerno krotki in prijazni. Povečini. Dva bulmastifa v Mehiki, ki sta se kot nora pognala proti meni, da mi je zaledenela kri, nista bila. Hvalabogu je še pravi čas pritekel njun lastnik iz hiše. In ti trije tukaj tudi niso bili, lajali so name kot zmešani. Malo sem čakal, ali se bo kdo prikazal iz kakšne izmed okoliških hiš. Nič. Kaj naj zdaj, mimo teh psov je treba priti. Priznam, da sem imel srce tako napol v hlačah, ko sem šel nekaj metrov mimo treh mrcin velikosti nemškega ovčarja, ki so glasno kazali zobe.
"Žal, nimam te kam dati. Popoldne je prišel neki mali avtobus ljudi, ki grejo proti Kostariki in imam polno. Veš, da popotnike vedno rad vzamem, ampak nimam niti postelje! Lahko pobaraš pri Heliconias motelu. Tam, ko prideš na asfalt, tri ulice ravno in potem na levo," mi je prijazno svetoval lastnik don Omar. Sem šel po vasi in hitro našel omenjeni motelček. Prijetna sobica številka 12. Celo s takim majhnim televizorjem. Luksuz.
Naslednji dan sem se odpravil v Cerro Punta, da bi videl, kako je kaj s pohodništvom. Štopal sem ob cesti, ustavil je Sammy s podrtim hyundayem lantro. Dela za podjetje, ki malim trgovinam dobavlja zamrznjeno hrano. Hitro sva se zagovorila. "Ni slabo življenje v Panami, bi pa lahko bilo tudi boljše. Varna država je, lepa, veliko imamo naravnih lepot, dobro podnebje. Sploh tukaj v hribovju. Tukaj se parcele prodajajo za med," je razlagal in dodal, da ima znanka na prodaj 250 hektarjev zemlje z gozdom, rekami in vsem, kar sodi zraven, za tri milijone dolarjev: "Poleg svojega posla se ukvarjam malo tudi s posredovanjem pri teh nepremičninah. Če ji najdem kupca, mi da pet odstotkov. To je veliko denarja. Če mi to uspe, gremo z družino za mesec dni potovat v Evropo." Glede na to, da se po Panami večinoma vozijo precej dobri avtomobili, me je zanimalo, kako je kaj tukaj s plačami. "Uradno je najnižja plača 500 dolarjev. Uradno. Ker pa je veliko dela na črno, je tudi manj, seveda. Sploh zdaj, ko je sranje v Venezueli. Veliko Venezuelcev, tudi Kolumbijcev pride v Panamo na delo. Seveda nimajo urejenih papirjev, plačajo jih mizerno, nimajo urejenega zavarovanja," je razlagal in dodal, da se zaradi koruptivnih inšpektorjev nikomur nič ne zgodi. Sem se spomnil na naše Bosance, kako slabo so delodajalci v Sloveniji ravnali z njimi pred leti in verjetno marsikje to počnejo še danes.
Nova Švica
Cerro Punta je srednjeameriška gorska vasica. Ni ravno kot v Švici, čeprav se ena izmed vasi na poti imenuje Nueva Suissa, Nova Švica. Je menda pred desetletji tam živel neki Švicar in so potem začeli kraju govoriti Nova Švica in je tako ostalo do danes. Veliko je njiv, na katerih gojijo paradižnik, solato, korenje in drugo zelenjavo. Polja segajo visogo v hrib, kjer je tako strmo, da jih drugače kot ročno ni mogoče obdelovati.
Sem bil pa malo razočaran v smislu pohodništva, saj ni tako rekoč nič označeno v vasi, kam naj se odpraviš, da boš lahko šel po kakšni recimo planinski poti. Namreč, na Pot dveh kecalov (El Sendero de los Quetzales), kamor se večina odpravi, menda po tem, ko se je lani izgubila neka nizozemska turistka in je niso nikoli našli, spuščajo ljudi samo še z vodičem. Vodič skupaj s prevozi in vsem pa stane sto ali več dolarjev. Čeprav je polno gozdov, ti niso prehodni kot recimo pohorski. Ker je rastje tako gosto, da se komaj prebiješ skozenj, ponekod pa celo neprehodno. Lahko povem iz prve roke, ker sem se potem pač odpravil v neki hrib in se na vrhu zagnal v hosto, da pridem ven na drugi strani doline, pa ni šlo. Na drugi strani je bilo prav nemogoče sestopiti s hriba, takšna gošča je bila. Neprehodni so gozdovi tudi zato, ker jih, vsaj teh na vrhu hribovja, nihče ne čisti. Nato sem razmišljal, da bi se odpravil na speči ognjenik Baru, najvišji hrib v Panami. Ampak je bil ves čas napol v megli in po izkušnji z Ometepeja v Nikaragvi, kjer smo na vrh kraterja plezali v megli, vetru in dežju, se mi ni zdelo najbolj pametno riniti navzgor.
Tretji dan je deževalo in lotil sem se gospodinjskih opravil. Malo sem naredil red po svoji premični omari, si zašil odpadli gumb na hlačah in opral oblačila. Napolnil sem računalnik in kamero. Ker je bil v motelčku dober internet, sem si s spleta naložil še zadnji film Tarantina, spekel krompirček in si naredil filmski večer. Nobenih drugih gostov ni bilo. Mislim, da sem po treh mesecih prvič gledal "televizijo".
Panama City je "kul"
Pot do panamskega glavnega mesta je bil dolga, prispeli smo ob enajstih zvečer. Na avtobusu sva sedela skupaj z Andyjem, ki se je odpravljal na letališče, od koder je letel v New York. "Malo sem živčen, ker res nerad letim. Ampak, kaj naj, se peljem z avtom v Ameriko," je dejal revež, ki zaradi cmoka v grlu ni mogel niti jesti, ko sem mu ponudil ocvrte plátane. "Ni dela tukaj v Panami. Mislim, je delo, ampak, če nimaš neke izobrazbe - in jaz je nimam -, delaš za pest riža. Dobil sem delovno vizo za ZDA in bom tam poskusil kaj najti. Imam znanca, ki ima podjetje za čiščenje, tam bom verjetno začel," je povedal. Otrok in žena, ki ju je treba preživeti. Združene države so za marsikoga tukaj ne obljubljena dežela, ampak edina država, kamor lahko gredo razmeroma blizu zaslužit dober denar.
"V zadnjih letih prihaja vedno več turistov, tako da je policija pričela delati to, za kar je plačana. In pozna se, mesto je postalo varno, ljudje so zvečer na ulicah, trgih," je razlagal taksist, medtem ko sem z zanimanjem zrl skozi okno. Visoki nebotičniki, gradi se na veliko.
Panama city (Ciudad de Panamá) mi je izmed prestolnic Srednje Amerike najboj všeč. Je dokaj urejeno in čisto mesto. Morda nekoliko preveč prometa, a v primerjavi s kakšno Managuo, Tegucigalpo ali San Josejem je po moje raj za življenje. Od novega dela mesta do starega ob obali se razteza območje za pešce, kjer se ljudje sprehajajo, tečejo ali posedajo na zidu in se pogovarjajo. V pristanišču so ravno z barkač pretovarjali ribe. Težko opišem, ampak mesto ima zame dobro energijo in zdi se mi, da bi se tukaj lahko dobro počutil, če bi ostal dalj časa. Morda celo bi, a ne bom, saj me v Kolumbiji čaka prijateljica Anja, ki je prva od vseh, ki so se ob mojem slovesu napovedovali na obisk, zares prišla.
Prekop
Preden dokončno zapustim Srednjo Ameriko, sem si šel ogledat še tako imenovano sedmo čudo modernega sveta, 82 kilometrov dolg Panamski prekop, ki je precej skrajšal pomorsko pot med Atlantskim in Tihim oceanom. Ladje plujejo čez zapornice v veliko jezero in na drugi strani celine enako ven. Prekop so dokončali v letu 1914 Američani, čeprav so ga že konec 19. stoletja začeli graditi Francozi; projekt so namreč opustili. Šlo je za verjetno enega največjih gradbenih izzivov tistega časa. Prekop lahko po prenovi prečijo ladje, dolge do 360 metrov in široke 49. To so velike ladje. A vendar, v nasprotju z mojim pričakovanjem, prekop neposredno prinese le pet odstotkov, 1,4 milijarde dolarjev, letnega bruto domačega proizvoda, odkar je prešel v last države Paname, a vendar je veliko podjetij vezanih nanj in tako je ta odstotek verjetno precej višji.
Davki, primerni tudi za bogataše
Panama ima seveda močan bančni sektor. Je davčna oaza. Če prav razumem, se v Panami obdavči samo dobiček, proizveden v državi. Če prineseš velike denarje iz tujine k njim v banko, ne plačaš nič. Če investiraš, dobiš 10- ali 20-letni odpustek pri uvozu gradbenega materiala, vozil, davka na nepremičnine in podobno. Preprosto povedano, sem veliko bogatunov prinese svoj denar na varno. Verjetno je to vpetje v mednarodne finančne in ladjarske tokove tudi razlog, da v Panama city prihajajo živeti ljudje od vsepovsod. Panama papers.
Zdaj, če bi mene vprašali, ali je to vse skupaj poštena igra ali ni, tako mednarodno gledano ... Vsaka država ima nekaj. Nekdo ima nafto in plin, drugi najboljši življenjski standard, tretji nizke davke, četrti orožje. Ena izmed stvari, ki sem jo spoznal v teh štirih mesecih Mehike, Belizeja, Gvatemale, El Salvadorja, Hondurasa, Nikaragve, Kostarike in Paname, je to, da je svet organizem, države se kot večji ali manjši skupki celic borijo za svoje preživetje. Ene se razvijajo, druge propadejo, tretje povezujejo v večje, četrte delijo. Vsak narod ima v rokah svoje škarje in platno. Svoj način preživetja. Kot živali v nekem drugem, manj pokvarjenem kraljestvu.
P.S. Ko pogledam nazaj, sem se imel te dobre štiri mesece v Srednji Ameriki res super. Tudi to, da potujem sam, mi ne predstavlja nobenega problema. Saj se vedno najde kdo za pogovor. Če pa te res stisne, pa so prijatelji videoklic stran od tebe. Če splet dela, seveda. :)
Moja pot: Puerto Viejo (Kostarika), Almirante (Panama), David, Volcan, Cerro Punta, David, Santiago, Panama city
