impozanten.
Iz Puna ob jezeru Titikaka sva se z očetom odpravila zgodaj, saj je bilo do Cuzca okoli 400 kilometrov vožnje in po teh andskih cestah ne gre divjati preveč. Na hribu sem stisnil še zadnjo fotografijo tega mesta, ki ima od daleč podobo ogromne južnoameriške favele. Zanimiv pogled je. Večina hiš ima namreč pročelje le na prednji strani, s strani pa rdeči zidaki - vsaj na pogled - kažejo podobo nečesa nedokončanega. Tudi nametane so tako, kot da bi se nekomu usule iz vreče, padle na tla in ostale nekje na kupu. No, velik razlog za to, da je tukaj vse bolj "kavbojsko", je seveda denar, ki ga večina nima, in zato lepo pročelje in urejena okolica nista ravno prva skrb. Druga stvar je verjetno popolnoma v mentaliteti - ljudem tukaj te stvari, na katere Slovenci in Evropejci na splošno damo veliko, pač očitno niso tako pomembne.
Cesta je bila boljša, kot sva mislila. Andi so namreč ogromni in na višini tri ali štiri tisoč metrov so planote dolge več deset ali celo sto kilometrov, tako da do Cusca ni bilo toliko zavojev in za njimi prepadov, po katerih sva se vozila prejšnje dni. Ob cesti je bilo znova videti neštete črede alpak in lam, ki so jih pastirji in pastirice odganjali od ceste nazaj na zeleno pašo. Oče je pogledal na kazalec za gorivo, ki se je že bližal črki E, ki v angleščini naznanja čas, da bo treba počasi zaviti na bencinsko črpalko.
"Natočiti morava. Ampak nimajo 95-ke. Pa glej, koliko je črpalk, druga za drugo," je dejal malo sebi, malo pa meni. "Bova pač 90-ko nalila, saj motor isto gre oz. ne gre, saj vidiš, da avto nikamor ne potegne," je še rekel in zavila sva na črpalko. Sem vprašal, ali je kakšna "pumpa", ki ima ustrezen bencin za najino toyoto. "Da, tam na koncu mesta bi znali imeti 95-ko, da. Tja pojdita, če še imata kaj v tanku," je rekla ženska, ki nataka gorivo. Sva našla. Sicer se nadmorska višina pri avtomobilu res pozna in ima neprimerno manj moči kot v nižinah. Tudi avtobusi in tovornjaki imajo odprte pokrove motorjev, da bi laže potegnili redkejši zrak v motor. Nekateri so prav po polžje lezli v hrib, na oknih so viseli obrazi zdolgočasenih šoferjev, ki so te ceste prevozili že neštetokrat.
Atahualpa
Cusco je kar veliko mesto, stari del je poln ozkih ulic, tako da sva se dvakrat peljala mimo hotela, preden sem uzrl majhno tablo z napisom La casa Mayte. Lep motelček. Iz sobe sva imela dober pogled na strehe starodavne prestolnice inkovskega imperija, in seveda na sedež župnije z visoko cerkvijo. Čeprav se na ulicah tega ne vidi ali pa kot obiskovalec v dveh ali treh dneh tega ne zaznaš, je v Cuscu in tudi Peruju sploh še vedno veliko napetosti med potomci staroselcev in potomci Špancev. Vsaj tako je razložil Yuri, fant moje sestrične Anje, ki je zdaj v Sloveniji. Doma je iz Cusca.
"Ko so prišli Španci, so se Inki umaknili v hribe in tam nadaljevali svojo versko tradicijo, ki je bila bolj povezana z naravo in zemljo. Verjeli so in še zdaj verjamejo v Pačamamo, torej Mater zemljo. V mestu so svetišča podrli in na njihovih mestih postavili cerkve. Tukaj so Španci pod pretvezo ujeli in usmrtili tudi zadnjega inkovskega vladarja Atahualpo," je dejal. Nekje sem pozneje prebral, da je Atahualpa, verjetno da bi se rešil smrti na grmadi, pred smrtjo prevzel krščanstvo. Nato so ga obesili. Če bi zgorel, namreč po inkovskem verovanju ne bi mogel v posmrtno življenje.
S Španci je seveda prišel tudi jezik. "V Andih se je govorilo kečua. Še zdaj se. Vendar je zdaj tudi tako, da v mestih marsikdo ne govori ali ne upa govoriti kečua, ker to velja za manjvredno, kmečko govorico," je še nadaljeval Yuri in dodal, da veliko mladih danes sploh ničesar ne ve o bogati predkolonialni preteklosti teh krajev. Yuri se sicer ukvarja s šamanstvom, obrede z vačumo (kaktus wachuma, Echinopsis pachanoi) ali ajavasko (ayahuasca, fermentiran napitek na osnovi Banisteriopsis caapi) imajo tukaj tisočletno tradicijo. "Pride veliko Zahodnjakov, ki bi radi s pomočjo našega verovanja in tradicije spet našli sebe. Vi bolj razvijate inteligenco, mi pa povezovanje z naravo, nekako tako." Yuri sicer verjame, da bo med tema dvema svetovoma prišlo do zlitja, tako na verski kot mentalni ravni. Verjetno na neki način res.
Machu Picchu
Prvi pogled na Machu Picchu je tisti, ki ste ga gotovo že vsi videli na kakšnem plakatu, v reklami ali objavi na Instagramu katerega izmed prijateljev, ki so se odpravili sem. Bil sem presenečen, da je pravzaprav kar velik kompleks zelo dobro ohranjenih zgradb. Hiše, svetišča in trgi, obdani s terasami, ki so služile tako za kmetovanje kot za podporo, da se skale in zemlja ne bi sprožili. Mesto so odkrili sicer preraslo z zemljo, a je v treh četrtinah takšno, kot je bilo zgrajeno v 15. stoletju.
"Machu Picchu ni pravo ime za to mesto, tega ne poznamo, poimenovali so ga po bližnjem hribu in pomeni "Stara gora". Prvo odkritje uradna znanost priznava ameriškemu raziskovalcu Hiramu Binghamu, sem je naključno prišel leta 1911, ko je iskal neko drugo inkovsko naselbino. Dejansko naj bi mesto že nekaj let prej odkril perujski raziskovalec, v skalo je celo vklesal svoje ime. A v ameriški odpravi so to iz skale izbrisali," je dejal domači vodnik in nekoliko jezno pripomnil, da so Američani Peruju šele pred nekaj leti vrnili tukaj najdene artefaktov, mumij in druge predmete, a le dvajset odstotkov, ostalo so obdržali.
"Sicer pa, v nasprotju z mišljenjem mnogih, Machu Picchu ni glavno mesto inkovskega imperija ali kaj podobnega. Gre za eno izmed upravnih središč kraljestva. Inkovski imperij je namreč segal od današnjega Ekvadorja in južno vse do Čila. To je ogromno območje, in da bi ga lahko obvladovali, so gradili takšna upravna središča," je razložil vodič. V Peruju je podobnih ostalin še nekaj, so pa seveda različno ohranjena in dostopna.
Zlepa ali zgrda
"Inki so svoj imperij širili na dva načina, zlepa ali zgrda. Plemenom so ponudili hrano, zaščito in izmenjavo tehnologije v zameno za podreditev. Če tega niso sprejeli, so jih pokorili s silo." Nekako tako, kot so Španci nato njih. V času španskega osvajalnega pohoda, Inki tehnično niso bili kos prišlekom, zaostali so bili predvsem v orožju, saj več od loka in puščic tako rekoč niso imeli. Španci so prišli s konji, ki jih Inki niso poznali, ter z mušketami in s topovi. Machu Picchu so Inki zapustili, ko so po reki v 16. stoletju prišli Španci. A ti mesta takrat niso odkrili.
Čeprav je bilo veliko turističnih skupin, je ogled potekal po nekem načelu organiziranega kaosa. Prišli smo do svetišča, kjer se vidi, da so Inki dobro obvladali kamnoseštvo, gradnjo in tudi vodo so do naselbine speljali po akvaduktih z bližnjega hriba, kjer so našli više ležeč izvir. "Tukaj so živeli le izbrani ljudje, višja kasta. Ti so se lahko izobraževali v matematiki, astronomiji, kmetijstvu ter seveda v jeziku kečua," je še bilo razloženo. Inki so svoj jezik razširili po vsem svojem imperiju in tudi zato danes skoraj po vsem Andskem gorovju govorijo kečua ali mešanico s španščino. Danes sicer v Peruju direktnih potomcev Inkov menda ni več, večina prebivalstva so mestici, mešanci med Španci in staroselci.
Drag izlet
Moram pa priznati, da sem bil presenečen, ko sva pričela v turističnih agencijah v Cuzcu povpraševati za cene enodnevnega ogleda Machu Picchuja. Z 250 dolarjev po osebi sva prišla na 220. Šla sva povprašat v pet agencij, tako da naju niso preveč pretentali. S prevozom od hotela, do Olantaytamba, kjer je vlak do kraja Aguas Calientes, avtobus do Machu Piccha, vstop in vodnika ter enako nazaj. Z avtom se sicer da, ampak je cesta do Aguas Calientes menda slaba, pot pa traja šest ur. Vlak, ki vozi recimo uro in pol, stane 130 dolarjev po osebi v obe smeri! Avtobus, 25 dolarjev po osebi za 20 minut vožnje navkreber!
Machu Picchu je nedvomno svetovna znamenitost in tako tudi zlata jama za lupljenje obiskovalcev delčka starodavenga inkovskega imperija. "Ja, kaj naj zdaj narediva? Če sva že tu, nimava ravno izbire. Daš in greš gor," je rekel oče. Tako nekako si verjetno mislijo vsi turisti. Sva se pa imela cel dan dobro. Drag "špas".
P. S. Proti Paracasu na pacifiški obali, kjer sva bila pred tednom dni, sva se vrnila po drugi, hribovitejši poti. Dogodivščina, večkrat sva se ustavila, da sva lahko malo uživala v razgledu. Vmes sva prenočila v Chalhunaci. Šla sva v hotel, kupila pivo in razpravljala o politiki, o življenju, prihodnosti. O tem, kaj bom, kaj bi lahko počel v naslednjih mesecih, kam in kako naj se odpravim po Argentini. Kje so moje ladje, skratka ... Treba bo nekam, kjer bom lahko kaj zaslužil, saj denar kopni, dobro pa je imeti nekaj zaloge. Da ti ravno iz mošnjička ne pomaha na mreži viseč pajek in naznani konec.
Moja pot: Puno-Cusco-Machu Picchu-Abancay-Chalhuanca-Puqio-Paracas-Lima
