"Jan! V prodajalni so rekli, da ni problema, tako te Franklin čaka pri njih. Imam tudi dobro novico zate, pustila sem ti tudi torbe, da ti jih ne bo treba kupovati. Ne skrbi, vse bo v redu. Potovati na kolesu je doživetje. Srečno pot!," je v sporočilu zapisala Ailie prejšnji teden, ko sem bil še v Venezueli. Novice o torbah, ki jih pritrdiš na obe strani prtljažnika, sem se precej razveselil, saj tukaj ni ravno enostavno najti takšne opreme. Če pa že, verjetno ne bi bila poceni. Kupil sem še kolesarske hlače, rokavice, čelado, tlačilko in luči. Sicer ne nameravam potovati po temi, ampak tudi čez dan si bolj viden, če nekaj bliska zadaj.
Opral sem torbe, v katerih sem našel še dve rezervni zračnici in staro kuhalnico, s katero lahko iz platišč odstraniš plašč in zamenjaš vse skupaj. Od hišnika v hostlu sem si izposodil izvijač in namontiral še luči in tlačilko. Gume so nekje na polovici obrabe. Sprednja zavora je še koliko toliko, zadnja je na disk in prime kot hudič. Menjalnik je sicer že malo zdelan, ampak bo zdržal. Vprašanje je pravzaprav, ali bom jaz zdržal? Bom že kako. Pozitivno je treba razmišljati.
Kurirska služba
Če bi hotel s seboj voziti tudi svoj veliki nahrbtnik, bi verjetno potreboval prikolico. Tako sem moral zreducirati svojo prtljago za kolo. Tri majice, ene hlače in kolesarske hlače, dvojne spodnjice, majhna brisača, windstopper, najnujnejše toaletne potrebščine in zdravila za vsak primer. Dežni plašč. Arabska ruta. Natikači. Sončna krema. Ter seveda prenosnik in kamera. Dokumenti. To je to. Nahrbtnik bom poslal naprej v Ekvador, v Quito, kamor načrtujem prispeti nekje v drugi polovici januarja. Na couchsurfing sem dal sporočilo, da potrebujem pomoč glede tega in takoj se je javilo nekaj ljudi.
"Ni problema Jan, lahko pošlješ k meni. Ampak, upam, da mi ne zameriš vprašanja, imaš noter mogoče kakšne droge?" je vprašal David iz Quita, glavnega mesta Ekvadorja. "Jah, David. Ene tri kile koke je, nič kaj takega," sem mu odgovoril. "Hahaha. Dobro, potem pa kar pošlji," je šalo takoj razumel David in mi poslal svoj naslov. Včasih kakšen vložek preprostega humorja takoj prebije led z neznanci. En dan zjutraj sem tako vse skupaj nesel na Servientrego, kurirsko službo v tukajšnjih deželah. "450 tisoč pesoso, to je okoli 150 dolarjev," je rekla ženska za pultom. To je veliko, nisem pričakoval, da bo tako drago poslat ruzak z desetimi kilogrami sveže opranih oblačil.
"To je drago, prijateljica. Daj mi kak popust," sem ji rekel. Ni mi dala popusta, mi je pa na listek načečkala naslov neke druge kurirske agencije, ki je cenejša. Šel sem tja. Še vedno so hoteli okoli 100 dolarjev. Ampak nisem mel izbire in sem plačal ter poslal robo v Quito. V bistvu mi je všeč, da te, čeprav delajo pri eni firmi, ljudje vseeno napotijo drugam, kjer te bodo obrali za manj.
Odpadla rit
"Stari, to je najboljša odločitev, ki si jo lahko naredil! Veš, kaj boš vse videl na poti. Prve tri, štiri dni boš sicer skoraj umrl, rit ti bo odpadla, po nekaj urah sploh ne boš mogel stopiti iz kolesa. Nato pa bo vsak dan bolje, boš videl," me je pomiril prijatelj Matevž, ko sva se pogovarjala o mojem novoletnem izzivu. Matevž je že nekaj prekolesaril, tako da malo več o teh stvareh. Prve tri dni bom sicer vozil bolj po ravnini, kar je super, da se malo utečem, potem se pa začne mogočna gorska veriga. Andi.
Do Medelina je 650 kilometrov, pot vodi skozi naravne parke in čudovito naravo, kot sem videl na fotografijah. Mesto leži na 2800 metrih nadmorske višine, tako da bom verjetno nekajkrat že tik pred tem, da zalučam Frenkija v bližnjo globel in grem na avtobus. No, bomo videli, kako šlo. Malo me skrbi tudi promet, čeprav me je Ailie pomirila, da je cesta dovolj široka, da ti šoferji dajo dovolj prostora in da tudi sicer ni toliko prometa, da bi bilo neznosno. Pa tudi vsake toliko je ob cesti kakšna mala prodajalna, da lahko kupiš vodo, tako da ti ni treba s seboj vlačiti ravno petlitrske kante.
Korak za korakom
Dolga pot je pred menoj, ki me bo stala veliko močne volje. Tudi kondicijsko seveda nisem na ravni, da bi lahko vsak dan vozil, recimo, osem ur ali kaj takega. Ampak, kot mi je nekoč dejala Brigita, takrat še punca, ko sem ji razlagal o nekih svojih načrtih za potovanje: "Ne razmišljaj o celotni dolžini poti. Razmišljal o vsakem dnevu posebej. Korak za korakom. Tako ti bo veliko lažje." Ona mi je tudi kupila knjigo Helgeja Pedersena, ki je v osemdesetih z motorjem prevozil svet. S tem si sicer ni naredila ravno usluge, a mi je všeč, ko gledam nazaj, da je razumela mojo močno željo. Ampak lepo po vrsti. Najprej bicikel. Za motocikel bo še čas. Jao, v kaj sem se spravil! Pa saj v bistvu mi je všeč, malo spremembe in to. Da dogaja.
P. S. Letos prvič decembrske dni preživljam na toplem. Malo je čudno, imam občutek, kot da smo nekje avgusta, ker so vsi v kratkih hlačah. Fantje se podijo za žogo, zadaj pa stoji v lučke odeto božično drevo. Letos bo prvič po 31 letih, kolikor jih štejem, da za božič ne bom doma. Očitno bom pritiskal na pedala nekje v Andih in zraven klel kot kak star tramvajar.
Moja pot: Maracaibo (Venezuela) - Maicao (Kolumbija) - Palomino - Cartagena
