Zagrabil sem jo za rep, potegnil iz mlake in vrgel na brežino. Zasvetilo se je rezilo Armandove mačete in kačja glava se je odkotalila po travi. Nato smo jo odrli, začinili s posušenimi mravljami in spekli na ognju ...

Malo šale je dobro za začetek tedna! :)

Mototaksi je brnel po zaprašenih cestah Iquitosa. Vsake toliko časa je nasproti posvetil soj luči kakšnega drugega tuk-tuka, ki je zdrvel mimo. "Streha orehova, tukaj je res veliko vlage v zraku, popolnoma drugače kot v Limi ali Andih," je ugotavljal oče. Bila je vroča tropska noč, takšna, kot jih je v Amazoniji nešteto. V pljučih sem imel enak občutek kot pred sedmimi meseci, ko sem stopil iz letala v Mehiki.

Prenočila sva v nekem manjšem motelčku, drugi dan zjutraj smo se z vodičem Armandom dobili v mestu, blizu trga Plaza de Armas. "Iquiotos je glavno mesto perujske Amazonije, okoli pol milijona ljudi živi tukaj. Ljudje se ukvarjajo z lesno industrijo, potem je tukaj seveda tudi nafta," je razlagal in dodal, da se na račun črpanja črnega zlata krči gozd in tudi nekatera plemena so postala nomadska ravno zato, ker so se morala seliti pred naftno industrijo. Ko smo se s čolnom peljali po enem izmed pritokov Amazonke, je bilo ob nabrežjih res veliko ploščadi za črpanje in prevoz nafte ter večnadstropnih vlačilcev, ki pravzaprav ne vlačijo, ampak potiskajo ploščadi in cisterne po reki.

Čez nekaj časa je temno rečno vodo zamenjala rjava. Pripluli smo na Amazonko. "Amazonka, torej njen glavni kanal, teče zelo hitro in ves ta sediment ji da rjavo barvo. Pritoki so počasnejši, veliko je rastlinja, ki se razkraja in tako je barva temna, skoraj črna," je razlagal vodič in z roko pokazal dolvodno: "Če bi tukaj pluli naprej, okoli pet ali šest tisoč kilometrov, bi pripluli do Atlantskega oceana."

Reka kot morje
Amazonka je res široka, tako da včasih sploh nimaš občutka, da si na reki. Tako se kdo, ki si morda predstavlja, da lahko greš malo ob reki in vidiš živali in podobno, močno moti. V glavnem kanalu pravzaprav razen blatne vode ni videti skoraj ničesar.

"Ribam, krokodilom, kačam in drugim živalim ne ustreza hitra tekoča voda. Zadržujejo se v počasnejših okljukih ali jezerih, kjer je mirujoča voda," je še razložil Armando. Privezali smo se na pomolu, pokritim s slamnato streho. Do bungalovov je vodila na kolih privzdignjena lesena pot. Dve uri plovbe gor in dolvodno od Iquitosa je okoli dvajset takšnih turističnih naselij s hiškami. Večinoma so postavljena odročno, sredi narave pravzaprav. Voda za tuširanje je izpeljana iz reke, elektrika je na solarne celice. V naši ni bilo interneta, tudi telefonski signal je bil slab. Fotoaparat ali telefon si si lahko napolnil med šesto in deseto zvečer, ko je zabrnel bencinski generator. Skupaj nas je bilo okoli deset, midva in skupina Perujcev iz Arequipe ter par iz Čila. Super, saj ni bilo gneče in tudi zvečer je bilo mirno. No, mirno je relativno rečeno.

Tarantela, ognjene mravlje ... Džungla
Pragozd je resnično bogat v svoji živalski raznovrstnosti. Najbogatejši, verjetno. Zvoki, ki jih čez dan in ponoči oddajajo najrazličnejše opice, ptice, žabe, črički in vse drugo, kar leze in gre po džungli, so nepredstavljiv koncert divje narave. Poleg tega ponoči venomer nekaj skače po strehi ali praska po leseni steni, zašumi na bližnji veji, zasliši se zvok kril katere izmed nočnih ptic, ki prileti mimo. Potem ko sem pred vrati najine hiške našel veliko strupeno tarantelo, sem malce težje zaspal. Saj so na oknih in vsepovsod mreže, ampak vseeno, špranj je bilo veliko. Armando je mlado tarantelo našel pod posteljo ...

"Sam tukaj okoli že ne moreš hoditi, če ne veš, kako in kaj. Vsaka druga stvar je strupena ali pa, če te ugrizne ali piči, povzroči bolečino," je ugotavljal oče, ko smo popoldne odšli po džungli. Že, recimo, če se nasloniš na drevo, v katerem so doma ognjene mravlje, če je to pravi slovenski izraz zanje, si nasankal. Napadejo bliskovito! Če te jih ugrizne deset, lahko dobiš vročino in imaš bolečine. V luknji na tleh ali štoru se lahko skriva kača, katere strup ubije v eni oziroma treh urah, če ne prejmeš protistrupa. Skratka, ni ravno pohorska šuma, kjer se lahko na prijeten dan uležeš pod krošnjo, si povezneš klobuk čez oči in v prijetnem vetriču ob poslušanju šelestenja listja oddremaš kakšno kitico. Tudi če odmislimo vse prej naštete potencialne nevarnosti, je to nemogoče. Komarji te namreč požrejo.

Kraljestvo anakonde
"Vem, da turistični delavci govorijo, kaj vse boste v džungli videli, a pravzaprav malo lažejo. Mislim, ni ravno tako, da bodo po vejah ob neki mlaki visele kače, v vodi se bosta mlatila orjaški krokodil in anakonda, vse skupaj pa bo visoko iz krošnje gledala viseča skupina lenivcev, opice in tukani pa bodo navijali vsak za svojega šampiona," je malo za šalo in malo zares povedal vodič Armando, ko smo šli v neki vasici gledat lenivce, anakondo, kajmane, prazgodovinske želve ter papige v ogradi.

"Dejstvo je, da so se živali s prihodom človeka pomaknile v notranjost. Tako so še vedno v jezerih mladi kajmani, dolgi morda meter ali dva. Če hočeš videti zverino, petmetrskega črnega kajmana, bi morali s čolnom čez močvirje dva ali tri dni veslati v notranjost džungle," je še nadaljeval, ko sva zagledala prežvečen kožuh, na katerem so se držali trije kremplji, značilni za lenivca. "Evo! Tukaj v bližini mora živeti velika anakonda! Ko je lenivec žejen, se spusti na tla, k jezeru. Po navadi je to ponoči. Takrat ga zagrabi in zadavi. Potem ga poje, vendar ne more prebaviti kosti in kožuha, zato to izbljuva v takšni kepi," je razložil. Nekaj korakov naprej sva videla najmanjše opice na svetu, opice mono. Zelo so plašne in jih je težko uzreti. Ko te vidijo, se potuhnejo in skrijejo za deblo. Zvečer smo šli s kanujem po jezeru in s svetilkami svetili v noč, dokler se ni od nekod zasvetilo nazaj. Kajmanove oči, ki počivajo nad gladino. Čez dan je kajmane težko najti, saj počivajo pod plavajočim rastlinjem. Anakonde v živo nisem videl, sta jo pa Čilenca neki dan, ko so šli z vodičem raziskovat okolico.

V koraku s časom
Podobno, kot je z živalmi, je s staroselci. Šli smo k plemenu Yagua, pri katerem so za nas pripravili šov njihovih plesov, spoznali smo govorico, streljali s pihalnikom. Tu je tista dolga lesena cev, v katero dajo drobno, v strup namočeno puščico, z njo omrtvijo živali, ki jih zadenejo. No, tako so to počeli včasih. Zelo malo je še plemen, ki živijo in lovijo tako, kot so pred sto ali dvesto leti. Večina plemen v perujski Amazoniji je do neke mere moderniziranih, sledijo času. Nosijo enaka oblačila kot mi, otroci hodijo v osnovno šolo. Svoja tradicionalna oblačila si nadenejo za posebne priložnosti ali takrat, ko pridejo turisti. Prodaja spominkov je namreč zanje lep vir prihodka, s čimer potem kupijo stvari modernega sveta, ki jih uporabljajo. Na primer milo, vžigalice in bencin, da lažje zakurijo ogenj, pa kakšna oblačila. Seveda, če bi imela več časa in tudi denarja, saj nič ni zastonj, bi lahko obiskala manj obljudena plemena na Amazonki. A nekatera med njimi niti nočejo stikov s prišleki.

Hrana iz pragozda
Čoln je zapeljal med visoko travo ob robu reke. Tam se namreč zadržujejo piraje, rečne sardine in druge ribe. Tudi paiche, ki spadajo med največje ribe v Amazoniji. Somu podobne velikanke zrastejo tudi do tri ali štiri metre v dolžino. Zob nimajo, manjše ribe kar pogoltnejo. Lesene ribiške palice smo namočili v vodo. "S palico najprej malo počofotajte po vodi, takole, ja, potem pa počakajte. Morda prime kakšna piranha," je razložil Hector, "kapitan" naše lesenjače, kot se je izkazalo, tudi najuspešnejši ribič med nami, saj je že po nekaj minutah ven potegnil malo sardino in nato še dve rdeči piranji.

"Piranhe, kadar je dovolj hrane, ko niso lačne, niso tako napadalne. Ko pa se reka spusti in se ustvarijo takšni bazeni, kjer je hrane omejeno, so agresivne. Vse, kar takrat pade v vodo, je zanje hrana. Takoj zagrizejo," je še dejal Hector. Ribič Robert ni ujel nič, ribič Jan prav tako ne. Ribičija nikoli ni bila dejavnost, ki bi mi šla posebej dobro od rok.

Na srečo kosilo ni bilo odvisno od nalovljenih rib, tako da lačni nismo bili. Amazonija ponuja raznovrstno hrano, če veš, kaj iskati in kako pripraviti. Medtem ko kokoši in piščance gojijo, ribe nalovijo vsak dan sproti. Užitne so tudi nekatere ptice in kače. Tudi meso belega kajmana na primer, črnega pa ne, saj smrdi. Ob brežinah raste veliko sadja in zelenjave. Papaja, guajaba in camu, platana in juka, ki ji rečejo tudi krompir iz pragozda. In takšni beli ozki olupljeni palmini listi, ki po okusu spominjajo na zelje.

Proti Čilu
Po treh dneh sva se vrnila v Iquitos, od koder sva zvečer letela nazaj v Limo. S časom sva bila nekoliko na tesno, ker je na letališču vse skupaj potekalo nekoliko počasneje in smo vzleteli z dvajsetminutno zamudo, v Limi pa sva imela le uro in pol časa, da pobereva kovčke in se na novo prijaviva na polet proti čilski prestolnici Santiago. Ampak, vidiš, tako se zgodi, da je tudi tam letalo zamujalo in sva imela na koncu še preveč časa.

Santiago de Chile je drugačno mesto od perujskih ali kolumbijskih mest. Morda je še najbolj podobno Ciudadu de Mexicu. Arhitekturno, mislim. Pa tudi, vse je bolj urejeno kot na primer v Limi, bolj čisto je, promet poteka dokaj normalno, ne tako kot v Peruju, kjer vozijo vsak po svojih pravilih. Čile je ena najrazvitejših držav Latinske Amerike, po standardu povsem primerljiva s Slovenijo, in to se pozna. Tudi ko smo se ob večerih v Amazoniji pogovarjali s Paulino in Angelom, oba sta iz Santiaga, sem ugotovil, da državi delujeta podobno v smislu socialnega, zdravstvenega in drugih sistemov. Oboji imamo vino. Čile je eden največjih, če ne največji pridelovalec vina na svetu. In dobro je tudi, zelo dobro.

Čilenci so dolgo trpeli pod diktaturo generala Augusta Pinocheta, ki je oblast v sedemdesetih letih prevzel z vojaškim udarom od dotedanjega demokratično izvoljenega predsednika Salvadora Allendeja. Ta je bil socialist, zato je prevrat finančno in organizacijsko močno podpirala ameriška obveščevalna agencija CIA in danes na to gledamo kot šolski primer vpletanja Američanov v notranje zadeve katere od latinskoameriških držav. To so bila namreč leta hladne vojne, ko so ZDA poskušale na vsak način zatreti kakršen koli pojav komunizma ali socializma na zahodni polobli.

Mati
"Ja, sine, daj, da te objamem!" je s širokim nasmehom na ustih dejala mama, ko je odprla vrata hotelske sobe. V Buenos Aires je prispela nekaj ur pred nama. Od julija lani se nisva videla, no, razen kakšnega videoklica tu in tam. Vesel sem, da smo se dobili tukaj in da bomo skupaj potovali še dva tedna. Manjka le še brat Anže, ki me bo verjetno obiskal poleti. "Veš, v kako zanič sobo so nas hoteli dati, jao! Brez oken. Sem ponorela, so razumeli, čeprav niso nič razumeli!" je v smehu dodala. Če ima kaj rada, ima rada čisto.

Oče je hotel pokazati stvari, ki jih je nakupil v Peruju. Odprl je nahrbtnik in začel brskati ... "U, jebemti! To pa ni moj nahrbtnik!" je dejal in se popraskal po glavi. Jao! Dolgčas mi ne bo s tema dvema, že vidim!

P. S. Reka Amazonka izvira v Peruju. Sem se spomnil komada Big Foot Mama z naslovom Amazonija. Dobra glasba za začetek tedna ...

Moja pot: Lima–Iquitos–Lima (Peru)–Santiago de Chile (Čile)–Buenos Aires (Argentina)