Bujtebenafi - dobro jutro. Ljudje že davno ne hodijo več po vasi v tradicionalnih oblačilih in z ribo na rami, globalizacija se je dotaknila tudi teh krajev. Imajo pa seveda svoje navade in način življenja, značilen za karibske otoke. Na otoku ni cest, so samo ozke poti. Tako tudi ni avtomobilov in mopedov, vse poteka peš ali na kolesu. Večje stvari, recimo kak gradbeni material in podobno, prevažajo s cizami, ki jih vsake toliko časa po ozki potki naproti pritiščijo fantje.

Služb, kot jih poznamo mi, skorajda ni. Otočani težko razumejo, da bi nekdo vsak dan delal osem ur in konec meseca za to dobil plačilo. Delajo, ko potrebujejo denar. Če ga ne potrebujejo, ne delajo. Tako mi je razlagala Miriam s Slovaške, ki z možem dograjuje hostel: "Vidiš tisto leseno hiško? Štiri krat štiri metre, mala terasa in plehnata streha. Tri mesece je trajalo. Tri! Včasih so prišli delat enkrat na teden, včasih dvakrat, včasih sploh ne. Počasi." Tudi sicer je zahtevno gradbeni material pripeljati na otok, ker večina stvari pride iz 50 morskih milj oddaljenega Bluefieldsa, potem s tovorno ladjo na večji otok, potem na manjši. Tovorna ladja pelje enkrat na teden. Po navadi.

Pri dveh hišah prodajajo bananov in kokosov kruh. Kak dan tudi ne. Veliko je trgovinic, kjer je mogoče kupiti osnovno zelenjavo in sadje ter drugo preprosto hrano. Riž se prodaja na tehtnico. Rum, pivo in voda. Beli sir. Toaletni papir, s stropa visi pet majic za ženske. Večina pokvarljive hrane je v pločevinkah, ker vsak dan od šestih zjutraj do enih popoldan ni elektrike in bi se tovrstne jestvine v nedelujočih hladilnikih lahko pokvarile.

Ena boljših kuharic na otoku je Darinia. "Jaz res rada kuham. Nekaj zelenjave in začimb gojim sama, drugo mi pošljejo sorodniki iz Manague. Rada imam mešanico med našo karibsko in tajsko kuhinjo. Nekaj takega. Prideš jest?" me je ogovorila neki večer na plaži. In sem res šel drug dan, čeprav je bila večerja vsaj enkrat dražja od jastoga, ki ga pripravljajo v drugih treh gostilnicah. Zdaj je sicer večina lokalov zaprtih, ker še ni turistične sezone. Ko je, pride na otok tudi recimo 300 ali več turistov.

Darinia ima "afrolook" frizuro in je doma v zadnji vrsti pod palmami in drugimi drevesi raztresenih hišk. Odprta kuhinja, pred njo plastična miza. Na mizi v kozarcu neko zelenje, ki menda odganja komarje, in sveča, postavljena v pesek, nasut v prerezano plastenko. Za predjed je postregla kozice in pasijonko v sezamovi omaki, za glavno jed velik kos rdečega hlastača, ki ga je dan prej ulovil njen prijatelj, z dušeno zelenjavo. Nato še preprosta vendar okusna solata. To je bila res kulinarična sprememba od vseh tortilj, pupus, balead in piščancev z rižem in črnim fižolom - gallo pinto na sto načinov. Tako dobro nisem jedel že tri mesece.

Morsko ozvezdje
"Zdravo. Jaz bi se šel potapljat. Imam licenco, ampak nisem bil pod vodo že 15 let," sem dejal Albertu, ki vodi potapljaški centrček nekaj metrov naprej od pomola, in mu pokazal svojo izkaznico z letnico 2002. Je dvignil glavo izza prenosnika: "Ja, moral boš opraviti vsaj obnovitveni tečaj, tudi zate bo dobro." Ko sva z inštruktorjem Ivanom, možem prej omenjene Miriam, začela preverjati opremo in znanje, sem videl, koliko sem pozabil. Že oprema je malo drugačna, recimo pred 15 leti ni bilo na jeklenki rezervnega regulatorja za dihanje. Če ti je zmanjkalo zraka, si si delil regulator z drugih potapljačem, vsak po tri globoke vdihe. Na koncu mi je pravzaprav vseeno šlo dobro in popoldne smo se odpravili na prvi potop na okoliške koralne grebene.

Skoraj pozabil sem, kako zanimivo se je potapljati. Plavaš med koralami na 15 ali 20 metrih globine, slišiš samo svoje glasno dihanje, mehurčke, ki hitijo proti površju. Opazuješ okolico. Korale, rjave, rdeče, oranžne. Nekatere kot tulci, druge kot velike gobe, razvlečene po skalah. Ribe različnih velikosti, od desetih centimetrov do metra. Zelene, modre, bele. Pod tabo gosposko plava zanimiva riba z nekakšnimi rdeče-belimi perutmi ter skoraj prozorno zadnjo plavutjo. Lion fish. Levja riba, če je to pravilen prevod. Imenitna riba.

Čeprav je na svetu veliko bolj zanimivih krajev za potapljanje, sem se vendarle po tolikoletni odsotnosti iz globin navdušil in se prijavil še za nočni potop. Noč ima svojo moč, še posebej v vodi. Ko sem zaplaval čez greben, sem v neki kotanji v soju svetilke zagledal plavut. Želva, verjetno slab meter dolga! Tolkel sem po jeklenki, da bi me slišali še ostali v skupini, in nekaj minut smo ji nato sledili, preden se je izgubila v temi. Hobotnica se je plazila po skalah. V pesku sta se igrala srednjevelika morska biča. Na koncu mi je pred masko priplaval še ligenj, se hitro kot blisk spremenil skoraj v puščico in s svojimi lovkami pohrustal majhno ribico, ki je nič hudega sluteč priplavala mimo.

Na globini okoli deset metrov smo se nato na dnu postavili v krog in ugasnili svetilke. Popolna tema, slišiš samo svoja pljuča, kako globoko zajemajo zrak. Vdih. Izdih. Čez minuto ali dve se v temi začnejo pojavljati zelene pike. Ena, dve, sedem, sto ... naenkrat se znajdeš v morskem ozvezdju, ki ga zate pripravijo majhna živa bitja v oceanu, ki jih v svetlobi s prostim očesom ne vidiš. Namreč, vsako živo bitje oddaja tudi nekaj svetlobe, pojav se imenuje biolumniscenca. Lahko je zelena, modra ... Silimo v vesolje, dejansko pa je v morjih sveta še toliko neodkritega. Moram priznati, da sem bil kar malo šokiran nad predstavo, ki jo je tisto noč zame pripravil ocean.

Kinematograf
Mali Koruzni otok ima ta čas ob večerih odprta dva bara. Beach bar in Reggae bar. Najprej se žejni zberejo ali zberemo v prvem. Tam gledaš prelep sončni zahod ob pivu, ki se je od enih popoldne, ko je prišla elektrika, že prijetno ohladilo. Na stolih posedata Izraelki Anna in Inmar. Pa Nemci Mathias, Flo in Alena. Pri drugi mizi domačini ravno pripravljajo smotko s sestavinami domače pridelave. Pri šanku posedajo neki Holandci, lepa temna domačinka izbira glasbo. Reggeae seveda, kaj drugega bi poslušali zvečer na karibski plaži. Pred dvema dnevoma so neki fantje pripravili tudi koncert z bobni. "Pravzaprav igramo na afriške bobne, ki so jih sem prinesli naši predniki. Jaz sem po etnični pripadnosti Garifuna. Garifune večinoma živimo na Karibih, tako tukajšnjih kot v Gvatemali in Hondurasu. Drugače so majhne etnične skupine pri nas v Nikaragvi še Sumo in Rama," je razlagal Robert, ki ima verjetno največjo "trajno" na otoku.

Sem ga vprašal, kaj kaj dela? Lovi ribe. V resnici pa mislim, da ravno ne ribari vsak dan in da je del njegovega prihodka preprodaja marihuane. Ni edini. "Včasih grem k bratu, ki je varnostnik v nekem motelčku tam za ovinkom. Zdaj, ko ni sezone, je zaprto, tako da nima kaj početi. Imajo pa dobro mizo za biljard. Tako kadiva travo in igrava. Pa tudi, veš kako dober 'movie show' imajo! Noro!" Sem ga vprašal, kaj je to "movie show"? "Za gledat filme. Kot kinematograf. Ampak je velika soba, 30 ljudi gre noter," je razložil. Moram priznati, da me včasih preseneti, kakšne stvari razveselijo nekatere ljudi. Ogled filma v improvizirani kinodvoranici za morda 20 ljudi je za ljudi z otočka na oceanu doživetje in zanimiva reč. Tudi zato, ker nimajo vsi doma televizije. Računalnikov in tablic pa tako ali tako ne, čeprav ponekod na otoku deluje splet.

Drugi lokal za ponočevanje je Reggae bar. Imajo tri mize za biljard, rdečo, modro in zeleno. V kotu zvečer domačini igrajo karte za denar. Igra ima nekaj lastnosti pokra, a je precej drugačna in nisem ravno razumel, na kakšen način se igra. Vmes tudi nekaj tolčejo po mizi. Ob koncu tedna odprejo tudi teraso, kjer se v precej erotičnih pozah pozibavajo kreoli s kreolkami, ki imajo zadnjico, kot bi rekel fenomenalni Iztok Mlakar, "za dve karjoli".

Nazaj na celino
Nemec Mathias se je drl in mahal s pomola: "Jaaan, pridi hitro, vsak čas bomo odrinili!" Hitro sem plačal zapitek in stekel proti ladji, namenjeni v smeri Lagune des Perlas, Biserne lagune, nekoliko severno od El Bluffa, kjer sva pred tednom dni z Bianco čakala na ladjo za Koruzne otoke. Na zadnjem delu ladje smo pripeli viseče mreže, nakup se je izkazal za dobro potezo, in zapluli v sončni zahod. Albert je barkačo zgradil sam, lovi jastoge. "Veš, kolikokrat so mi že drugi pokradli ulov, ker sem imel pasti označene z bojami ... Banda! Zato zdaj potopim pasti, jih označim na GPS-sistem in samo jaz vem, kje so. Čez nekaj dni jih poberemo tako, da po dnu vlečemo kaveljc, ki se zatakne na potopljeno vrv med pastmi. Potem jih s škripcem potegnemo ven," je razložil. Kapitan ladje Wilson je prisedel, prihaja s Koruznih otokov. "Drugače je zdaj tam, kot je bilo včasih. Veliko ljudi se je priselilo od drugod. Kdo je pravi otočan, pa zveš preprosto. Tisti, ki bo zate nekaj nardil in ti to zaračuna, je prišlek. Tisti, ki bo nekaj zate naredil zastonj, je domačin," je razložil.

Deset let tega na Malem Koruznem otoku ni bilo skoraj ničesar v smislu turizma. En bar, ena obedovalnica, en motelček na plaži. Danes seveda velik del otočanov živi od turizma. A ni prenasičeno. Ne še. Večina ljudi še vedno živi tukaj zato, ker je to njihov dom. Niso prišli sem, da bi odprli hostel ali se lotili kakšnega drugega turističnega posla. Je pa res, da od denimo desetih hostlov in motelčkov na otoku polovica pripada tujcem. Če lahko danes, tudi v višku turistične sezone, še vedno brez težav najdeš svoj prostor pod palmo na prelepi peščeni plaži, zna biti, da se bodo čez deset let turisti tam na karibskem soncu pražili eden poleg drugega, natiščani kot sardine v konzervi.

Moja pot: Isla Pequena de Maiz - laguna de Perlas