Tako lase nosijo le še v Zlinu na Češkem, kamor sva šla z Matevžem lani gledat reli. Ali pa kakšni ljubitelji nemške Bundeslige iz devetdesetih. Šef hostla v Granadi jima je dovolil, da lahko ob bazenu prodajata pijačo.
Tako sta mešala pravzaprav precej dober mojito in tudi cuba libre ter s svojo argentinsko angleščino in veselim nasmehom zraven zabavala goste. Na drugi strani šanka sta sedela Nemca srednjih let, recimo 45. Saj to so srednja leta, ne? Je ženska ravno razlagala, da je imela nekje, mislim da v Kolumbiji ali Nikaragvi, infekcijo zaradi pika komarja. Pravega zdravila tako ali tako v majhni bolnici niso imeli in je morala tri dni čakati na neko drugo zdravilo.
"Tri dni, to je še hitro," je z roko zamahnil Argentinec in z vnetim gestikuliranjem nadaljeval: "Glej, mogoče bo zdravilo jutri, mogoče čez en teden, mogoče ga sploh ne bo. Latinska Amerika. Tu, če se se ti kaj resnega zgodi in nisi blizu mesta, boš pač umrl ali pa boš pohabljen. Tako je. Greš po ulici in naenkrat padeš v odprt jašek za vodo, si zlomiš nogo - in kaj?" Sva mu z Sabine razložila, da v Evropi tožiš občino ali komunalo, ki ima po navadi za takšne pripetljaje tako ali tako zavarovanje. "No, pri nas greš pač domov z zlomljeno nogo, plačaš zdravnika in potožiš gospodu. Kaj pa boš? Ni druge. Mi smo navajeni živeti s težavami, jih reševati vedno znova in znova. Tako je vedno bilo in tako je še vedno. Imam prijateljico iz Južne Amerike, ki je šla živet v Evropo. Je rekla, da je lepo pri vas, ampak precej dolgočasno, ker vse štima. Ni težav, ni življenja na ulici tako kot tukaj," je zaključil Juan in srknil globok požirek "svobodne Kube", ki si jo je namešal v napol prerezano plastenko velike kokakole.
Granada
Po dveh tednih San Juana del Sur ob morju in otoka Ometepe sredi jezera Cocibolca me je to življenje na ulici, o katerem je govoril argentinski prijatelj, znova pritegnilo. Granada leži ob istem jezeru, a je razmeroma veliko mesto s starim mestnim jedrom in veliko kolonialne dediščine. Recimo, precej večja Managua, glavno mesto Nikaragve, nima v smislu občudovanja arhitekturne preteklosti skoraj ničesar ponuditi, vse, kar je novo, pa je precej nedomišljeno in neprivlačno.
Od hostla do katedrale je nekaj minut hoje. Všeč so mi ozki pločniki, kljub luknji tu in tam. Nizke, morda dvonadstropne hiše raznih barv z oboki. Pod njimi pa vhodi na dvorišča, kjer se zvečer na gugalnikih hladijo stare gospe in gospodje ter gledajo televizor. Mimo mene brzijo motocikli, avtomobili in konjske vprege, ki vozijo tako tuje kot domače turiste. Tri ulice, tukaj rečejo tri "quadre", in že si pri Centralnem parku s katedralo. Ta pravzaprav ni park, kot si ga mi zamišljamo. Parki tukaj so povečini dejansko trgi, nad katerimi rastejo mogočna drevesa, pod njimi pa na klopcah ali ob fontani, ki je skoraj vedno v središču, posedajo ljudje. Na robu parka so prodajalci in prodajalke hrane, pijače, spominkov in drugih drobnarij.
Nekaj ulic naprej je tržnica in prometa, tako pešcev kot vsega drugega, je vedno več. Branjevke na pločnikih prodajajo čebulo, paradižnik, plátane, banane, limete, jajca ... Prodajalci po navadi oglašujejo neko tehnično kramo, recimo ventilatorje, kuhalnike in podobno manjšo belo tehniko ter najrazličnejše pripomočke za telefone. Ne vem, a malo hecno se mi zdi, ko vidim uto, ki bi se po mojem podrla, če se samo naslonim na prodajni pult, iz katere visi nov svetlobni napis za Claro, telekomunikacijsko podjetje. Stojnice s hitro hrano. El melhor hot dog en Granada - najboljši hot dog v Granadi. Pešci gor, pešci dol, vmes motoristi, biciklisti in avtomobilisti. Vse je malo kaotično, a ne preveč. Če bi v tako okolje prišel včeraj, bi me malo presenetilo, a po treh mesecih sem v bistvu začel uživati v tem, da je na ulicah mest polno vrveža, da se vsi na glas pogovarjajo ali prek zvočnikov vabijo stranke v svojo prodajalno. Da je veliko zgradb kot napol podrtih in potrebnih temeljite obnove. Nekako sem se zlil s tem, da pač tako je. Hm ... zdaj, ko pomislim, je iz tega vidika pri nas, kjer je vse urejeno, morda res malo dolgčas.
Leon
Iz Granade sem se odpeljal z avtobusom v Managuo, kjer sem prestopil za Leon. Ker moj ogromni nahrbtnik ni šel pod sedeže, sem moral plačati dodaten sedež. Tako sva se z "ruzakom", oba kot gospoda, pripeljala v drugo največje mesto v Nikaragvi. Ko je kombi zavil na postajališče, so zunaj ob vratih že tekli taksisti z rikšami, takimi, ki imajo spredaj v kabinici potnika, zadaj pa dečko poganja kolo. "Taksi senjor? Kam greš? Serentipity hostel. Koliko? 80 cordob. Dobro, 50. Gremo!" Na ulici na pol poti sta se fanta zamenjala. In po kakšni minuti ta novi začne: "Koliko ti je rekel moj prijatelj? 50 cordob? Kaj pa za nahrbtnik? Meni je rekel, da ste se dogovorila še 20 za nahrbtnik." Hehehe, poba! Sem mu rekel, da sva se zmenila za 50, da kaj pa sta se onadva zmenila pa me ne briga. "Kaj kadiš, travo mislim? Tukaj vsi kadijo travo, če si tujec ti policija ne bo naredila nič," je nadaljeval. Sem vljudno zavrnil, da ne kadim. Itak je trava, ki ti jo prodajo mulci na cesti, zanič, tako da je škoda vsake cordobe. Na koncu sem mu dal malo napitnine in fant je bil vesel.
Leon je prvo večje mesto, ki so ga med revolucijo proti ameriškemu imperializmu in takratni vladajoči eliti osvojili uporniki. Na začetku 20. stoletja jih je vodil precej mlad general Augusto Sandino. Po nekaj letih bojev je s takratnim predsednikom Anastasiem Somozo sklenil premirje, predsednikovi pomagači pa so ga kmalu za tem ubili. "Sandino je narodni heroj. Bil je človek naravne inteligence, ki se rodi vsakih 100 let," je ponosno razlagal vodič Ricardo, ki se je tudi sam kasneje, v 70. letih 20 stoletja, v drugem delu revolucije, kot 19-letni mladenič s puško boril na ulicah Leona. "Mi smo se zavzemali za svobodno Nikaragvo, za svobodno Latinsko Ameriko, nismo želeli biti sužnji ameriškega kapitala. Naša vlada, ki jo je trideset let vodila dinastija Somoza, pa se je udinjala 'jenkijem' v zameno za svoje koristi!" je vzneseno zaključil in nas popeljal v drugo sobo muzeja, kjer so bile slike nekaterih, ki so zaradi nasprotovanja režimu izginili in verjetno končali nasilne smrti.
Dežele diktatur
Pravzaprav imajo vse države Latinske Amerike burno zgodovino vojaških diktatur ali diktatur bogate politične elite, ki so vse do recimo 80. let prejšnjega stoletja nasilno zatirale spremembe, da bi lahko ohranile obstoječi družbeni red še s konca 19. stoletja. Ta je pomenil ohranjanje privilegijev za veleposestnike in bogataše ter ohranjanje vpliva tujega kapitala, ki je večinoma seveda izviral iz Združenih držav, pa tudi nekdanjih evropskih kolonialnih velesil. Z industrializacijo so bile spremembe neizogibne, saj sta se denar in vpliv začela prelivati v zasebne roke, tudi srednjega razreda. Vojaške diktature so se na neki način pokopale tudi same, saj so, da bi si pridobile naklonjenost ljudi, ustanavljale šole in druge ustanove po državi. In ravno v šolah se je nekoč neuko ljudstvo izobrazilo do te mere, da je v nekem trenutku doumelo, da vojska v politiki nima kaj iskati. Je pa res, da so bile politične sile v deželah na tem delu sveta svojčas tako razdrobljene, da je bila vojska dejansko edina, ki je lahko držala državo skupaj.
Predsednik za vedno
Muzej revolucije v Leonu je, kljub zanosu zaposlenih, v zelo slabem stanju. Sicer lepa zgradba je dejansko podrtija, daleč od muzeja, kot si ga predstavljamo, z videoprojekcijami, eksponati in podobnim. Gre za dve sobi, v katerih so slike in plakati, na katerih je zapisana zgodovina. Je bil pa vodič Ricardo živ spomenik tistih časov. Na obrazu ima še zdaj brazgotine, ki mu jih je pustil revolucionarni boj. Se pa bojim, da je revolucija, tako kot si jo predstavlja in za katero je tvegal življenje, vsaj skrenila s poti, če ne že kaj hujšega. Na vhodu v muzej so namreč nalepljeni plakati sedanjega predsednika države Daniela Ortege, na katerih sam ali z ženo maha, kot je to počel na slikah Tito z Jovanko v nekdanji Jugoslaviji. Na veselici v Moyogalpi na otoku Ometepe sem ga zagledal na velikem platnu zadaj za nastopajočimi. S kretnjo, s katero bo povedel ljudstvo. Brez dvoma, Nikaragvi gre zadnja leta razmeroma dobro in tudi precej bolj varna država je, kot je bila prej. Nedvomno pa si Ortega, ki sicer izhaja iz vrst revolucionarjev in sandinistične narodne osvobodilne fronte, tudi ustvarja kult osebnosti. Na čelu države je že tretji mandat. Seveda bi lahko kandidiral zapored le enkrat, če ne bi s svojo politično močjo spremenil ustave in si omogočil neomejenega števila mandatov. Nazadnje si je za podpredsednico izbral, ja, koga drugega kot svojo ženo. Tako gredo te reči tukaj ... Pa viva revolucion!
P. S. Dovolj je bilo pacifiškega zraka, odpravljam se na vzhod, na Karibsko sonce. Tako da naslednjič, če bo šlo vse po sreči, se beremo s Koruznih otokov. Izpod kokosa.
Moja pot: Ometepe-Rivas-Granada-Managua-Leon
