"500 tisoč dongov bo stalo, treba je zamenjati nekaj pri ojnici. Pridi jutri ob treh popoldne," je dejal mehanik. Dobro, to je slabih 20 evrov, kar je poceni. Ko sem imel v Sloveniji skuterja, je bilo vedno 100 evrov ali več, ko je šlo kaj po gobe.
Pridem naslednji dan uro pozneje, kot je bilo dogovorjeno. V zgornjem nadstropju delavnice je na ves glas vekal otrok, neka ženska je vsake toliko časa nanj malo zakričala. Prišel je mehanikov brat in prinesel dol petmesečnega fantiča, ki je zvedavo grabil moje prste in gledal naokoli. Po pričakovanju je bila moja Olga še napol naga, njena plastična oblačila so ležala po celi delavnici. Ampak fant je pognal motor znamke Sukida in ta je predel kot švicarska mačka. No, malo pretiravam, ampak precej bolje je tekel kot prej. Potem sva popravila še žaromet, da zdaj vsaj kaj vidim, če me ujame tema.
Domačini in turisti
Zvečer sem se odločil, da grem lumpat po Hanoju skupaj z 'bando' iz hostla. Pravzaprav je tako, da vsak večer brez izjeme na terasi hostla organizirajo žur in potem peljejo že dobrovoljno gručo od bara do bara. "Pivski turizem" je tukaj del turistične ponudbe na neki način, pivo, recimo, stane 60 centov, niti ne tako slab gin tonik v majhnem vrčku pa tri evre in potem se temu primerno pije na veliko. A je v tem malo žalostno to, da se te 'pijanščine' bolj ali manj organizirajo za tuje turiste, tako v teh barih niti ni veliko domačinov in se bolj ali manj družijo tujci med seboj. V enem izmed lokalov sem se zagovoril z natakarico Katie, sicer s pravim imenon Tao, ki je znala dobro angleško. Veliko ljudi se namreč predstavi z angleškim imenom, ker si tujci tega lažje zapomnimo.
"Zdi se mi, da so ljudje tukaj v starem delu Hanoja en teden in se, razen, 'koliko kaj stane', sploh ne pogovarjajo z domačini. Potem gredo domov in povedo, kako super so se imeli v Hanoju, a dejansko niso spoznali niti enega Vietnamca," sem razmišljal in Tao mi je pritrdila, da se v bistvu razen nekih gostilniških floskul s turisti ne pogovarja kaj preveč. Stara je 25 let. Sem jo pobaral, kaj so kaj njeni konjički, kar rada počne. "V kino rada hodim in s prijateljicami v 'šoping', to bolj ali manj," je dejala. Očitno je nakupovanje že postal način za zapravljanje prostega časa. "Vietnamci so zame včasih zelo arogantni in neprijazni ljudje," pa je odgovorila na vprašanje, kaj meni o svojih ljudeh. Popolnoma drugo, kot pravijo vsi tujci, ki se jim zdi podarjen nasmešek znak velike prijaznosti. Ampak to je del posla. Je pa res, da sem slišal od veliko popotnikov zgodbe, ko so jim domačini veliko pomagali, jih pogostili zastonj. Predvsem na vasi seveda, mesto je mesto.
Spoznal sem tudi Ciaro, staro okoli 30 let, ki dela za logistično podjetje. Vietnamska verzija DHL-a. Pogovarjala sva se o stroških življenja v Hanoju. "Jaz najemam enosobno stanovanje v 31. nadstropju velike stolpnice. Plačam okoli 150 dolarjev najemnine, stroški so zanemarljivo majhni. Ampak imam ugodno najemnino, ker sem v višjem nadstropju," je razložila. Namreč, tukaj je tako, da višje živiš, ceneje je. Ljudje se namreč kot hudič križa bojijo požara in želijo živeti čim nižje, da bi se v primeru najhujšega lahko hitreje rešili. Zato so pripravljeni tudi plačati več. Zanimivo razmišljanje, ni?
Hai Phong
Drugi dan sem odrinil proti Hai Phongu, kakšnih 150 kilometrov od Hanoja v smeri znanega zaliva Ha Long, ki je posejan z neštetimi visokimi skalnatimi otočki. Ob cesti so venomer naselja in vasi, tako da pravzaprav ni daljšega odseka, kjer bi se človek peljal po neprometni cesti in lahko užival v pogledih na riževa in druga polja. Ker je v bližini mest tudi veliko avtomobilov, tovornjakov in avtobusov, se pred tabo dviga prah in prav srečen sem, da sem pametno izbral čelado, ki se lahko popolnoma zapre, ker drugače bi bilo res težko voziti, saj ti prah hitro zanese v oči. V mestu Hai Phong sem našel prijeten družinski hostel z res prijaznimi ljudmi in nadvse prijaznim psom. Pred hišo je namreč ležal Bob, ogromen huski rjavo-bele barve. Kakšen medo! Njega bi verjetno tudi Vietnamci težko pomalicali. V stranskih ulicah Hanoja sem namreč nekje videl, ko sem peljal mimo, kako so imeli pse priklenjene na verigo, zraven pa so enega že pekli. Sicer sem enkrat na Kitajskem poskusil pasje meso, a mi ni bilo preveč všeč. Je rdeče barve in sladko, s teksturo nekje med govedino in piščancem.
V hotelu so bili tudi Italijan in dva Luksemburžana. Eden padel z motornim kolesom in je imel obvezano koleno ter roko. "Peljem po cesti in naenkrat tovornjak zavije levo in mi prekriža pot. Nekaj sem zaviral, motor je zaneslo, odskočil sem in zletel po cesti," je razlagal. Na srečo jo je odnesel le z odrgninami. Ker so vseeno morali v hostlu počakati nekaj dni, da si opomore, je Marco s Sicilije kuhal špagete boloneze za vietnamsko družino. "Ne moreš verjet, malo grem stran od lonca in že mi dodajajo vodo ter redčijo omako," je v smehu bentil zunaj, ko je kadil cigaret. Ker se nisem hotel nevljudno povabiti na večerjo, sem šel jest nekje na ulici. Malo se sprehodiš in kjer vidiš nizke stolčke in mizico, tja greš vprašat, kaj imajo. Prijazna gospa je postregla nekakšno mleto meso v takšni tanki skorjici iz beljaka in testa, zraven omako iz čilija, limete in nečesa drugega, kamor to meso namakaš. Ob tem še majhna juha ter solata in natrgana meta. Bilo je zelo okusno, stalo je slab evro.
Otok Cat Ba
Nekako sem se odločil, da ne bom šel v zaliv Ha Long, temveč raje na otok Cat Ba, ki je menda nekoliko manj obljuden s turisti. Kakšnim 20 kilometrov je bilo do trajekta, ki vozi med krajem Cat Cai na eni in Ben Pha na drugi strani. V hišici na pomolu je čakalo veliko domačinov in turistov. Olgo sem postavil v vrsto, gledal okoli in čakal, ali me bo kdo vprašal za mitnino ali kje je kakšno okence za plačilo. Nič. Sem zapeljal na trajekt in tudi, ko sem zapeljal z njega, ni noben nič vprašal, tako da je bil prevoz zastonj. Gre sicer za 15 minut vožnje čez kanal, v katerem je kar veliko kontejnerskih ladij, saj je Hai Phong največje pristanišče na severnem delu Vietnama.
Cat Ba je okoli 250 kvadratnih kilometrov velik otok z velikim naravnim parkom in prav tako neštetimi otočki pred obalo. Pravzaprav sta samo dve cesti, tako da se hitro znajdeš tudi, če ne bi imel zemljevida na telefonu. Posteljo sem rezerviral v hostlu na pečini nad enim izmed zalivov, kot mi je svetoval Marco iz Italije. Ni zgrešil, s terase je lep pogled na ribiške ladje in čolne vseh barv, ki se leno pozibavajo na vodi. Na nekaterih ljudje tudi živijo, tako da jih lahko zjutraj vidiš, kako se na palubi umivajo, nato poženejo "klepajoče" motorje in se odpravijo iz zaliva lovit ribe in druge morske prebivalce. Ponoči pa je zaliv kot kakšna majhna diskoteka, saj imajo vse ladje nameščene rdeče in zelene luči, pravzaprav bliskavice, ki, kot kakšno božično drevo, nervozno bliskajo po celotnem zalivu. Malo me spominjalo na mojo nemirno dušo zadnjega leta, ki skače sem ter tja in ne najde mesta, kjer bi se ustalila.
Zelena lestev
Velik del otoka Cat Ba je zaščiten naravni park. Infrastruktura na vhodu je slabo vzdrževana, vidi se, da je že kakšnih 30 let ni nihče prav zares vzdrževal. Je kar čisto, čeprav tu in tam ob stezi vseeno vidiš ležati kakšno plastenko gazirane pijače. Eno uro traja pohod do vrha, ki leži skoraj v sredini otoka, od koder se lepo vidi zeleno hribovje, ki prekriva otok. Podobno je severu, kjer sem bil prejšnji teden, le da so tam seveda hribi precej višji kot tukaj. Sever države je geografsko precej razčlenjen, tako tudi obala.
Ko sem se z Olgo po cesti peljal na drugo stran otoka, sta me ustavili dve dekleti na motorju. "A veš, kje je tukaj v bližini zelena lestev? Si morda slišal, videl?" sta vprašali. "Ne vem, je pa morda tam levo, tam bi znalo biti. A vodi na kakšno razgledno točko," sem vrnil vprašanje. "Ja, dobro se vidi celoten zaliv," sta odgovorili. Pa sem jim sledil tisti kilometer in res smo našli lestev, ki vodi strmo na hrib do oddajnika na vrhu. Parkiramo. Takoj je prihitela neka gospa, ki je hotela en dolar, da nam odklene vrata v lestev. To so kar tako zaklenili, da lahko lupijo turiste. Sem rekel, da ji dam pol dolarja. Je rekla ne, pa sem tudi jaz rekel, da potem pa nič.
Tessa in Alexandra sta kar splezali čez neko bodeče rastlinje in skozi ograjo v lestev in se začeli vzpenjati. Dobro, če ti 20-letnici lahko, potem lahko jaz tudi! Sem tudi z svojo kilažo le nekako splazil skozi ogrado v lestev in se povzpel na vrh, morda kakšnih 50 metrov visoko. Lestev je bila vmes popolnoma navpična in malo je bilo adrenalinsko, čeprav plezaš v ograji, tako da nazaj pasti ne moreš. Sem si pa mislil, kako mora biti plezati na Trboveljski dimnik, najvišjo betonsko zgradbo v Evropi, kjer več kot 300 metrov v višino plezaš po lestvi ob skoraj navpični steni. To mora biti res adrenalina polna mera!
Na vrhu se je razprl lep pogled na enega izmed neštetih zalivov otoka Cat Ba. Le vreme je nagajalo, saj je bilo oblačno in svetloba difuzna, kar za fotografiranje ni najbolje. Pravzaprav je bilo vse tri dni na otoku bolj oblačno in vse skupaj ni preveč spominjalo na tiste turistične fotografije teh otočkov, ki jih lahko vidiš na reklamah.
Počasi in varno
Da morava biti na cesti z Olgo še posebej previdna, mi je dala misliti tudi Marenka iz Ukrajine, ki je spala na sosednji postelji. S prijatelji so se vozili prehitro in naenkrat naleteli na slabo, luknjasto cesto. Prijateljica, ki je vozila, se je ustrašila in skušala zavreti na gramozu in tako sta padli. Zadaj za njima sta bila na motociklu dva prijatelja, ki se nista mogla ustaviti in sta zapeljali Marenki čez nogo. Po čudežu nima ničesar zlomljeno. Je pa vseeno bila polna odrgnin in je morala za teden dni v bolnišnico.
"V vietnamski bolnišnici je hecno. Prvič, ljudje se ne ozirajo preveč na druge, vedno je glasno, tudi ponoči se, recimo, dva v isti sobi pogovarjata, kot da te ni. Ali pa te zbudi dim in vidiš, da človek na sosednji postelji kadi. Ko so obiski, je tak živžav, saj pride celotna družina in potem si kar v sobi ali na hodniku naredijo mizo in stolčke ter glasno jedo," je razlagala in dodala, da so bili tudi do nje prijazni, saj so videli, da nima nikogar in ji je vsak dan neka gospa prinesla sadje in kaj za pod zob, ko je obiskala svojega moža. Ker morajo v tukaj za domačine v bolnišnici poskrbeti svojci, velikokrat tudi prespijo kar tam in so tako po dva ali trije na postelji. Čeprav gotovo zanimiva izkušnja, je zame dovolj, da sem jo slišal iz druge roke.
Proti jugu
Jasno, tisti košček pločevinke piva, s katerim je mehanik v Hanoju pred 10 dnevi popravil uplinjač, ni rešil zadeve in bencin je spet iztekal. Saj sem vedel! Nič, grem do delavnice sredi mesta, pokažem, kaj je problem. Je rekel mladi mojster, da je treba zamenjati uplinjač. Je spet šlo 30 evrov! Pač zamenjaš, kaj hočeš drugega. Ker sem nekaj "šraufarije" videl v svojem življenju, saj je oče popravljal lokomotive, pa potem traktorje, kombajne in druge stroje in tudi sam sem svojega skuterja popravljal veliko sam, je jasno, da so mehaniki tukaj sicer dobri, ker vedno najdejo neko rešitev, a so v isti sapi tudi precej "šlampasti". Morda je pač tako, da, če vedno nekaj crkuje, imajo vedno kaj popravljati. 'Biznis' pač.
Zvečer sva se z Nemko Dorothee, ki sem jo prav tako spoznal v hostlu, zapeljala do enega izmed lokalov kakšnih šest kilometrov stran na pivo in morda kaj pojest, ker v mestu po deseti niso več stregli hrane, le pijačo. Žaromet na Olgi res nekoliko bolje sveti, čeprav ni ravno za nočno vožnjo. Dobro, tukaj, ko se voziš počasi, gre. Tudi tam so zaprli kuhinjo, a je streljaj stran na cesti fant prodajal banmi, to je nekakšen sendvič s štručko, v katero sta meso in zelenjava. Malo sva se kar zasmejala, ko je iz svoje majhne prikoličice s hitro prehrano potegnil Applov iPad in mikrofon z zvočnikom. Tako smo ob cesti sredo otoka peli vietnamske karaoke pozno v noč.
Drugi dan sem z novim uplinjačem z odbrzel proti Ninh Binhu. Začenja se dolga pot na jug.
Moja pot: Hanoj–Hai Phang–Cat Ba–Hai Phang–Ninh Binh
